Jedro

Če tožnik meni, da so se premoženjske razmere njegove družine v času od odločitve prvostopnega davčnega organa tako poslabšale, da bi plačilo spornega dolga ogrozilo preživljanje njegove družine, kot bi iz tožbenih navedb izhajalo, potem lahko vloži pri davčnem organu novo vlogo za odpis dolga, saj zakon časovno ne omejuje vlaganja takih prošenj.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi in se tožnika v tem postopku oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A z dne 20. 3. 2001, s katero le-ta ni ugodil vlogi tožnika za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine v višini 54.407 SIT, dovolil pa mu je obročno plačilo v štirih zaporednih mesečnih obrokih po 13.601 SIT od 10. 4. do 10. 7. 2001. Tožena stranka v razlogih navaja, da na podlagi 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99) davčni organ lahko dovoli odlog plačila dolga oziroma obročno odplačilo dolga ali pa delni oziroma celotni odpis davčnega dolga, vendar mora biti, glede na zakonsko dikcijo, postopanje davčnega organa restriktivno. Glede na to je odpis davčnega dolga omejen le na skrajne primere, ko bi bilo z izterjavo davčnega dolga ogroženo osnovno preživljanje zavezanca in njegove družine. Kot glavni kriterij pri odločanju tako davčni organ upošteva plačilno sposobnost zavezanca, pri čemer upošteva dohodke in premoženjske razmere zavezanca in vseh družinskih članov ter jih primerja z višino zajamčenega dohodka v Republiki Sloveniji. Plačilna sposobnost se ugotavlja na podlagi mesečnih prejemkov zavezanca in družinskih članov v primerjavi z višino davčnega dolga, za otroke pa se upošteva 80 % zajamčene plače. Poleg tega kriterija se upoštevajo še druge okoliščine, kot na primer vračilo dohodnine zakoncu ali vzdrževanemu družinskemu članu, uveljavljanje posebnih olajšav med letom, plačevanje akontacij med letom, socialne razmere, zdravstveno stanje zavezanca in njegovih družinskih članov, premoženjsko stanje zavezanca in njegovih družinskih članov ipd. V času, ko je prvostopni davčni organ obravnaval tožnikovo vlogo, je zajamčeni osebni dohodek znašal 42.456 SIT bruto, kar znaša za skupaj za dve odrasli osebi in tri otroke za tri mesece 636.840 SIT bruto oziroma 464.445 SIT neto. Dohodki tožnikove družine pa so v treh mesecih pred vložitvijo vloge znašali 621.195 SIT bruto in še 106.191 SIT neto ter so skupaj presegli predvideni cenzus zajamčene plače za cca. 20 odstotkov. Glede na navedeno je bila tožniku utemeljeno priznano le obročno odplačevanje dolga. Tožena stranka še navaja, da je tožnikov davčni dolg iz naslova doplačila dohodnine posledica različnega uveljavljanja posebnih olajšav za otroke tožnika in njegove žene med letom ter v napovedi za odmero dohodnine, in je iz istega razloga tožnikovi ženi preveč plačana akontacija dohodnine bila vrnjena.

Tožnik vlaga tožbo, ker z odločitvijo tožene stranke ni zadovoljen. Navaja, da v letu 2000 ni bil na delu niti en dan, v letu 2001 pa prav tako na čakanju na delo do 1. 9. 2001. Navaja, da je presežni delavec ter da dobiva le 40.000 na mesec, preživljati pa mora še ženo in tri mladoletne otroke, ter bi plačilo davčnega dolga tako ogrozilo preživljanje njegove družine. Zato sodišču predlaga, naj odloči, da se mu davčni dolg v celoti odpiše. Tožnik hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks, z naknadno vlogo pa je predložil naslednja dokazila: potrdilo o višini katastrskega dohodka za leto 2000, potrdilo o višini svoje plače v obdobju od marca do maja 2001, potrdilo o višini ženine plače v obdobju od aprila do junija 2001 ter odločbi o odmeri dohodnine za leto 1999 zase in za ženo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), v zvezi s tožbenimi trditvami pa še dodaja: Iz predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe je razvidno, da so bili v postopku odločanja o tožnikovi vlogi za odpis davčnega dolga upoštevani njegovi osebni prejemki za leto 2000 (oktober, november in december), kot jih je sporočil njegov izplačevalec plače in ki jih tožnik po višini ne prereka. To pa pomeni, da so to bili, če je bil v tem letu na izrednem dopustu, to osebni prejemki, ki so mu bili izplačati za čas izrednega dopusta, in je bila torej okoliščina, da v tem letu ni bil na delu, pri odločanju upoštevana. Prav tako iz spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da so bili pri izračunu dohodkov na družinskega člana upoštevani tožnikovi nepreskrbljeni trije otroci. Glede na to njegovi tožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Če pa tožnik meni, da so se premoženjske razmere njegove družine v času od odločitve prvostopnega davčnega organa tako poslabšale, da bi plačilo spornega dolga ogrozilo preživljanje njegove družine, kot bi iz tožbenih navedb izhajalo, potem lahko vloži pri davčnem organu novo vlogo za odpis dolga, saj zakon časovno ne omejuje vlaganja takih prošenj.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98 - odl. US, 70/00 in 93/01, ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani.

Iz dokazil, ki jih je tožnik priložil vlogi za oprostitev plačil sodnih taks, izhaja, da živi v skupnem gospodinjstvu z ženo in tremi nepreskrbljenimi otroci, da znašajo skupni mesečni dohodki 140.000 SIT, da katastrskega dohodka z ženo ne dosegata ter da jima je bila za leto 1999 odmerjena dohodnina v znesku 115.667 SIT tožniku in 59.872 SIT ženi. Sodišče po oceni predloženih dokazov meni, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik z družino, zato je predlogu na podlagi določbe 13. člena ZST ugodilo.