Jedro

Ker je tožnik izkoristil v Mirovni pogodbi z Italijo predvideno možnost opcije za italijansko državljanstvo, ni nikoli postal državljan FLRJ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1069/95-11 z dne 31.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.1995. S to je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje, splošne in družbene zadeve Občine A. z dne 6.12.1993, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na Mirovno pogodbo z Italijo - Ukaz o ratifikaciji mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47), na Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji (Uradni list FLRJ, št. 104/47) ter na Pravilnik o opciji oseb z območja, priključenega po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 109/47). Po navedeni mirovni pogodbi in navedenem zakonu so osebe s tega območja postale s 15.9.1947 državljani FLRJ, v določenem roku pa so se lahko opredelile - optirale za italijansko državljanstvo. Izjavo o opciji so te osebe lahko dale pred izvršilnim odborom okrajnega ali mestnega ljudskega odbora, na območju katerega so imele stalno prebivališče, oziroma pred najbližjim konzularnim predstavništvom FLRJ. Po določbah navedenega pravilnika se je o opciji izdala odločba. V postopku je bilo na podlagi listinskih dokazov ugotovljeno, da je tožnik optiral za italijansko državljanstvo. Tožnikova izjava o opciji je bila potrjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Ljudske Republike Slovenije z dne 30.5.1951, ki je javna listina. Za javno listino velja, da je v postopku dokazovanja treba vzeti za resnično, kar se v njej določa. Glede na navedeno pravno in dejansko stanje sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik, ker je izkoristil pravico do opcije za italijansko državljanstvo, nikoli ni postal jugoslovanski državljan. Zato na odločitev v stvari ne morejo vplivati tožbene navedbe glede tožnikovega prebivanja, begunstva, izselitve v Avstralijo, nekaznovanosti.

Tožnik vlaga pritožbo, v kateri navaja, da sodišče prve stopnje zavrnilno sodbo utemeljuje s tem, da je optiral za italijansko državljanstvo, ni pa pri odločanju upoštevalo v tožbi navedenih dejstev. Navaja, da je optiral zaradi prisile, da ga ne bi izselili v cono A in zaradi službe. Njegov delodajalec mu je dal pogoj, ali pridobi italijansko državljanstvo ali izgubi službo. Ker italijanskega državljanstva ni dobil, je službo izgubil. Odšel je v Avstralijo, kjer je na konzulatu izvedel, da je pridobil italijansko državljanstvo. Vendar pa je že 15.9.1947 postal državljan FLRJ in se temu državljanstvu ni nikoli odrekel, ne ob podpisu opcije za italijansko državljanstvo, niti ob pridobitvi italijanskega državljanstva. Na dan 10.6.1940 je imel stalno prebivališče v A., torej na ozemlju, ki je bilo z Mirovno pogodbo z Italijo priključeno FLRJ. Prebivalci tega ozemlja pa so postali jugoslovanski državljani in se jim ni bilo treba posebej opredeljevati za jugoslovansko državljanstvo. Glede na navedeno in ker je pogoj za vračilo podržavljenega premoženja jugoslovansko in slovensko državljanstvo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o zadevi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik dne 10.6.1940 stalno prebivališče v A., torej na ozemlju, ki je bilo z uveljavitvijo Mirovne pogodbe z Italijo dne 15.9.1947, priljučeno k FLRJ. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik optiral za italijansko državljanstvo, kar je bilo potrjeno z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije z dne 30.5.1951. Tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno. Glede na tako dejansko stanje se tožnik moti, ko meni, da je z uveljavitvijo Mirovne pogodbe z Italijo postal jugoslovanski državljan. Navedena mirovna pogodba je v 19. členu sicer res določala, da postanejo državljani FLRJ tisti italijanski državljani, ki so imeli na dan 10.6.1940 domicil na ozemlju, ki je bilo priključeno k FLRJ. Vendar pa je navedena pogodba osebam z območja, ki je bilo priključeno Jugoslaviji, omogočala izjavo - opcijo za italijansko državljanstvo, ki jo je odobrilo takratno republiško ministrstvo za notranje zadeve. Pravni učinek opcije pa je bil, da oseba, ki je optirala za italijansko državljanstvo, ni nikoli postala državljan FLRJ. Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ je namreč v 2. odstavku 2. člena določal, da osebe, ki se okoristijo s pravico opcije, obdržijo italijansko državljanstvo in se štejejo, kakor da niso dobile državljanstva FLRJ po 1. členu tega zakona. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnik z uveljavitvijo Mirovne pogodbe z Italijo postal jugoslovanski državljan. Ker osebe, ki so, tako kot tožnik, izkoristile v mirovni pogodbi predvideno možnost opcije za italijansko državljanstvo, že po samamem zakonu niso pridobile jugoslovanskega državljanstva, na odločitev v stvari ne morejo vplivati razlogi, zaradi katerih je tožnik optiral za italijansko državljanstvo. Zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.