Jedro

Ker je potreba po delu tožnice prenehala zaradi ukinitve njenega delovnega mesta, ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 9. 11. 2009 nezakonita ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo, jo prijaviti v zavarovanje ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega do vrnitve nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati plačo in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, na neto zneske pa plačati vse prispevke in davke od plače in drugih prejemkov, v osmih dneh pod izvršbo ter da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnice ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnica opravljala naloge produktnega vodja I, saj je dejansko opravljala dela in naloge komercialista v veleprodaje. Te okoliščine je pojasnila tožnica, poleg nje pa je tudi priča J.A. izpovedala, da je dela in naloge, ki jih je opravljala tožnica, razporedila med druge zaposlene. Gre izključno za dela komercialista, saj bi v nasprotnem dela prevzel produktni vodja v VPC 1. Priča J.A. je na obravnavi tudi izpovedala, da je tožnica skrbela za kupce v veleprodaji, kar potrjuje in dokazuje okoliščina, da je tožnica dejansko v VPC 2 opravljala delo komercialista. Tudi priča S.G. je izpovedala, da je tožnica opravljala dela komercialista. V VPC 2 dejansko ni bilo zaposlenega delavca, ki bi opravljal delo produktnega vodja 1, saj so vsi zaposleni v VPC 2 opravljali delo komercialista, razen skladiščnika in vodje VPC 2. Pri tem je pomembno tudi to, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce. Tožnica je predlagala, da naj tožena stranka dostavi listine, ki bodo dokazovale kategorije novo zaposlenih delavcev, vendar tožena stranka listin ni predložila. Tožena stranka bi morala, v okviru dokaznega bremena, z listinami dokazati utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priča I.P. je izpovedala, da je tožena stranka vsem komercialistom zagotovila nadaljevanje dela, kar ob dejstvu, da je tožnica dejansko opravljala delo komercialista, pomeni, da bi morala tožena stranka zagotoviti delo tudi njej. Priče so potrdile, da je tožnica ves čas opravljala delo komercialista in delo produktnega vodja 1, zato bi sodišče navedene okoliščine moralo ugotavljati in upoštevati. Sodišče zmotno navaja in ugotavlja, da je tožena stranka sprejela sklep št. 7, da se ukine samostojna poslovna enota VPC 2, kar ne drži. Iz sklepa je razvidno, da je šlo za pripojitev poslovne enote VPC 2 k poslovni enoti VPC 1, zato sodišče zmotno ugotavlja, da je šlo za ukinitev poslovne enote in bi moralo upoštevati, da v primeru pripojitve prevzemna enota prevzame vse delavce in vsa sredstva, kar je namen pripojitve. Tudi priča J.A. je izpovedala, da je šlo za združitev obeh enot, kar pomeni, da je šlo za pripojitev in ne za ukinitev enote. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi 1. alinee odstavka 88. člena ZDR, saj navedeno določilo jasno določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških in strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka pa v postopku z nobeno listino ni izkazala, kaj šele dokazala utemeljenega razloga za odpoved iz poslovnih razlogov. Tožena stranka prav z nobeno listino ni izkazala ekonomskih razlogov oziroma utemeljenost in razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priča I.P. je celo izpovedala, da pri toženi stranki obstajajo ustrezni dokumenti, kot so analize o obstoječih stroških logistike, listine o upadu prometa, evidenca prisotnosti na delu, zato je tožnica sodišču v dokazne namene predlagala, da naj tožena stranka sodišču predloži listine, ki bi dokazovale upravičene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Tožena stranka pa je nasprotno, z listinami kot je bilanca stanja dokazala, da se poslovanje tožene stranke oziroma njeni uspehi in finančni rezultati v letih 2008, 2009 in 2010 niso spremenili, saj tožena stranka ves čas posluje z velikim dobičkom, ki se v posameznih letih le zmanjšuje. Sodišče tudi ni obravnavalo dokazne listine letnega poročila za leti 2009 in 2010, saj iz navedenih listin izhaja, da je v letu 2009 tožena stranka ustvarila bilančni dobiček v znesku 4.261.685,00 EUR in v letu 2010 4.591.180,50 EUR istega dobička. Ti podatki pa jasno kažejo, da pri toženi stranki ni bilo vpliva recesije, na katero se je tožena stranka sklicevala. Iz poročila izhaja, da je bil plan celotnega dobička v letu 2009 presežen za 7,8 %, prav tako pa iz poročila izhaja, da je družba v letu 2010 ustvarila visok dobiček. Ker sodišče ni upoštevalo letnih poročil, ki so povsem verodostojni in ker je sodišče bolj verjelo izpovedim prič, namesto da bi preverilo njihove izpovedbe s finančnim poročilom, je bistveno kršilo določbe postopka. Iz letnega poročila izhajajo tudi podatki, koliko delavcev je na novo zaposlila tožena stranka v letih 2009 in 2010 in sicer v letu 2009 je tožena stranka zaposlila za določen čas devet delavec, za nedoločen čas 8 delavcev, v letu 2010 pa je tožena stranka zaposlila za določen čas 17 delavcev in za nedoločen čas 5 delavec. Zaradi pomanjkljivega obravnavanja dokaznih predlogov, ki jih sodba ne obrazloži, je podana bistvena kršitev določil postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi, o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, oziroma sodba se ne da preizkusiti in ima pomanjkljivosti. Bistvena kršitev postopka je predvsem podana, ker obstaja glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi sodbe in listinami in zapisniki, ki se nahajajo v spisu.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je tožnica neresnično oziroma lažno ali vsaj namerno zavajajoče zatrjevala nekatera dejstva o svoji izpovedi. V celoti je neresnično, da je tožnica dokazala, da ni opravljala dela produktnega vodja 1, ampak dela komercialista, kar bi potrdile tudi zaslišane priče. Tožnica navedeno zatrjuje šele v pritožbi, zato predstavlja navedeno nedovoljeno pritožbeno novoto. Neresnične so tudi pritožbene navedbe, da v VPC 2 sploh ni bilo zaposlenega delavca, ki bi opravljal delo produktnega vodja 1 in zato tudi navedena trditev predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni preverjalo, katero delo je tožnica dejansko opravljala. Tožena stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilo uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi jih sodišče prve stopnje storilo, ker ni dokazno ocenilo izpovedb zaslišanih prič oziroma, da izpodbijana sodba ni dovolj obrazložena, da bi se jo lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi niso nejasni, niti med seboj v nasprotju. Prav tako je sodišče prve stopnje izpovedbe zaslišanih prič dokazno ocenilo in na podlagi teh izpovedb ter preostalih izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Izpovedbe prič glede odločilnih dejstev niso neskladne, morebitna manjša odstopanja v njihovih izpovedbah v zvezi z dejstvi, ki niso odločilna za rešitev tega individualnega delovnega spora, pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča, niso razlog, da tem izpovedbam prič ne bi bilo mogoče verjeti. Ob upoštevanju navedenega tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 9. 11. 2009. Posledično je tožnica vtoževala ugotovitev trajanja delovnega razmerja in plačilo plač in ostalih prejemkov za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnico in priče I.P., S.G., M.K. in J.A. ter ob vpogledu listinskih dokazov (priloge A1 do A10 in B1 do B25) in po sprejemu dokazne ocene izvedenih dokazov, tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, s temi ugotovitvami pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna, tožnici je bilo predhodno vročeno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, obstajal pa je tudi utemeljen razlog za to odpoved. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

V zvezi z obstojem poslovnega razloga je v izpodbijani sodbi ugotovljeno naslednje dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev: da je tožnica dejansko opravljala delo v veleprodajnem centru Ljubljana 2 (VPC2) na delovnem mestu produkti vodja 1 in da je uprava tožene stranke na seji dne 16. 10. 2009 sprejela Akt o organizaciji in sistemu dela delniške družbe M., T. d.d. z dne 16. 10. 2009 (priloga B3) ter sklep št. 7 (priloga B4), da se ukine samostojna poslovna enota VPC 2, njeno poslovanje in zaloge pa prenesejo na VPC 1. Zaradi ukinitve VPC 2 so se ukinila delovna mesta komisionar, administrator, produktni vodja in vodja v PC. Ob tem pa so prenehale potrebe po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta. Kot izhaja iz zapisnika uprave z dne 16. 10., je tožena stranka v skladu z Aktom o organizaciji in sistemu dela iz razloga racionalizaciji delovnih procesov in zmanjševanja stroškov ukinilo samostojno poslovno enoto VPC 2, posledično pa je prišlo do ukinitve delovnih mest, ki so obstajali v VPC 2, med drugim delovno mesto tožnice produktni vodja 1. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil odpovedni razlog resen in utemeljen ter je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med strankama (2. odstavek 88. člena ZDR).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s trditvami tožnice, da je bil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabljen, saj pri toženi stranki niso bili podani ekonomski razlogi, zaradi katerih bi bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih, glede na to, da je tožena stranka v letih 2009 in 2010 ustvarila finančni dobiček. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s poslovanjem tožene stranke v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, ni utemeljen. Dejansko podlago izpodbijane sodbe tvorijo vsa dejstva, ki so bila ob upoštevanju 2. odstavka 88. člena ZDR pravno pomembna za materialnopravni preizkus izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je dejstva glede obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga in glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je reorganizacija oziroma ukinitev delovnega mesta v pristojnosti delodajalca in da sodišče ni pristojno ugotavljati, ali je takšna sprememba organizacije delodajalca tudi smotrna. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Delodajalec mora torej dokazati, da obstoji ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa npr. zgolj fiktivni. Delodajalcu pa ni potrebno „opravičevati“ sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo v sodbah opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007, VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009. Tožena stranka je zaradi racionalizacije delovnih procesov sprejela akt o organizaciji in sistemu dela in ukinila poslovno enoto VPC 2, kar pomeni poslovno odločitev tožene stranke. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo delo oziroma način dela in sicer tako, da delovne naloge drugače razporediti med zaposlene ali jih celo odda zunanjem izvajalcem, zato dejstvo, da potreba po delu produktni vodja 1, ki ga je opravljala tožnica ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je šele v pritožbi trdila , da pri toženi stranki ni opravljala dela produktni vodja I, temveč naj bi opravljala delo komercialista. Navedeno dejansko predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. V skladu s 337. členom ZPP lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti ob prvem naroku za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ni navajala nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora krije tožeča stranka sama.