Jedro

Pisno privolitev za prodajo stanovanja ožjemu družinskemu članu nadomesti lahko skupna tožba dveh potencialnih imetnikov stanovanjske pravice, čeprav nihče izmed njiju ni bil formalno določen za imetnika stanovanjske pravice, gotovo pa eden izpolnjuje pogoje za imetništvo.

Taka skupna tožba z zahtevkom za prodajo stanovanja pomeni konkludenten sporazum za skupen nakup stanovanja.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obe stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku po katerem je tožena stranka dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje na xx v Celju in sicer po vrednosti točke z dne 9. 2. 1993. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika že na osnovi samega zakona pridobila status imetnika stanovanjske pravice in sta se sporazumno odločila za nakup stanovanja, saj sta vložila skupno tožbo.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe nejasen, saj ne vsebuje kupnine. Navedena bi morala biti tudi vrednost točke, manjka pa rok in način plačila. Sodišče bi moralo odločiti o številu točk in o korekcijskem faktorju. Ponavlja trditev, da stanovanjska pravica ni prešla avtomatično, saj bi uporabnika morala predlagati določitev imetnika stanovanjske pravice. Zato ker ni bil določen imetnik stanovanjske pravice, tudi ne moreta oba zahtevati odkupa stanovanja. Predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je izhajalo iz pravilne materialnopravne predpostavke, da sta oba tožnika upravičena do nakupa spornega stanovanja po čl. 117 Stanovanjskega zakona. S pravnomočno sodbo P xxx je bil zavrnjen izselitveni zahtevek, ker sta tožnika vsak zase več kot dve leti bivala v stanovanju, stanodajalec pa po čl. 50 Zakona o stanovanjskih razmerjih ni zahteval upravne ali sodne izselitve. S tem sta tožnika dobila enak status, kot ga imajo imetniki stanovanjske pravice in sicer na osnovi drugačnega pravnega naslova. Eden od obeh tožnikov bi bil lahko v nepravdnem postopku določen za imetnika stanovanjske pravice, vendar je to vprašanje sedaj irelevantno, ker med tožnikoma ni spora o tem, kdo od njiju ima pravico do nakupa stanovanja. Oba tožnika sta skupaj tožila zaradi odklonitve zahtevane prodaje stanovanja in sta s tem izkazala medsebojno pisno privolitev v smislu čl. 117 Stanovanjskega zakona.

Tožena stranka takšnemu očitno konkludentnemu sporazumu (skupna tožba) ne more nasprotovati, saj bi itak morala stanovanje prodati vsaj enemu od tožnikov. Namera obeh tožnikov, da skupaj kupita stanovanje, pa je izhajala že iz zahteve za nakup stanovanja.

Ni podana niti zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/II točka 13 Zakona o pravdnem postopku, saj je izrek sodbe v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (čl. 2 ZPP) razumljiv. V izreku je določena obveznost prodati konkretno stanovanje pod pogoji stanovanjskega zakona in sicer po vrednosti točke z dne 9. 2. 1993, taki obveznosti tožene stranke pa slednja ni ugovarjala v pritožbi. Če pa bi prišlo do spora o številu točk in o drugih vprašanjih, ki so sicer sestavni del kupoprodajne pogodbe, bo pač potrebna nova pravda, kar se zaveda tudi tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje namreč ni imelo pooblastila za prekoračitev postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka štela za sporno le pravico do nakupa stanovanja.

Tožena stranka trpi svoje pritožbene stroške zaradi neuspeha pritožbe; tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k boljši razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne pravdne stroške.