Jedro

Terjatev banke proti gospodarski družbi na vrnitev kredita zastara v treh letih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo delno nevrnjenih zneskov iz kreditnih pogodb z obrestmi. Ugotovilo je, da so terjatve tožeče stranke zastarane, ker so od njihove zapadlosti do vložitve tožbe pretekla več kot tri leta.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo delnega umika tožbe (za 52.392,40 SIT in 338,26 DEM z obrestmi) in ker je glede dveh terjatev (za 21.134.159,00 SIT in 100.232.219,20 SIT z obrestmi) zmotno ugotovilo datum zapadlosti, tako da v tem primeru ni prišlo do zastaranja. V tem delu je s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je sodba postala pravnomočna v delu, s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek za 201.004.662,80 SIT z obrestmi.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbo 374. člena ZOR o triletnem zastaralnem roku. Po njenem mnenju terjatev iz kreditne pogodbe zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da je tožeča stranka dala toženi stranki več kreditov, namenjenih za financiranje dejavnosti tožene stranke. Od zapadlosti posameznih v revizijskem postopku še spornih terjatev do vložitve tožbe so pretekla več kot tri leta. Ta dejstva med strankama tudi niso sporna. Ob takih dejanskih ugotovitvah sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožbeni zahtevek na vrnitev kreditov zastaran. Kot materialnopravno podlago za tako odločitev sta uporabili določbo prvega odstavka 374. člena ZOR. Po tej določbi namreč zastarajo medsebojne terjatve gospodarskih družb v prometu blaga in storitev v treh letih.

Revizijsko sodišče s takim stališčem sodišč prve in druge stopnje soglaša. Tožeča stranka je banka, torej pravna oseba, katere status sicer deloma urejajo posebni predpisi o bančništvu. Vendar je banka tudi oblika gospodarske družbe, saj je organizirana kot delniška družba, za katero veljajo določbe ZGD, razen kolikor posebni predpisi ne določajo kaj drugega. Banka nastopa na trgu denarja, na katerem ponuja in opravlja vrsto storitev; med najpomembnejšimi je kreditiranje. Ta njena dejavnost je gotovo dejavnost opravljanja storitev. Zato predstavlja kreditna pogodba pogodbo v prometu storitev. Kadar je sklenjena z drugo gospodarsko družbo, imata stranki na njeni podlagi medsebojne terjatve iz pogodbe v prometu storitev. Taka terjatev je tudi terjatev na vrnitev kredita. Zanje pa je po določbi prvega odstavka 374. člena ZOR predpisan triletni zastaralni rok.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni podan. Zato je na podlagi določbe 378. člena ZPP njeno neutemeljeno revizijo zavrnilo.