Jedro

Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je za dejansko opravljeno delo urednika osrednjih oddaj prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu urednik oddaj.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači med že obračunano in plačano osnovno plačo 48. oziroma 49. plačnega razreda z dodatki in 54. plačnim razredom z dodatki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 2.132,87 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-150/22-15 izhaja, da se delavec ne more odpovedati kogentnim pravicam iz delovnega razmerja, prav tako ni dopustna razlaga prava, ki bi imela enak učinek. Sodišče prve stopnje mu je s tem, ko je sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, odvzelo kogentno priznano pravico iz 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Neupoštevanje napredovanj pri izplačilu razlike v plači, poseže v jedro 50. člena Ustave RS. Obe delovni mesti sta uvrščeni v VII/2 tarifni razred, kar pomeni, da sta primerljivi. Napredovanja so del plačnega sistema in ne izjema ali dodatna pravica, vezana pa so na dejansko delo in delovno uspešnost v okviru tarifnega razreda. Tožnik, ki opravlja enako delo kot delavec, ki je formalno zaposlen na delovnem mestu urednik osrednjih oddaj, prejme nižje plačilo, ker se mu zaradi nezakonite organizacije s strani delodajalca ne prizna napredovanj. To krši načelo enakega plačila za enako delo, 14. in 66. člen Ustave RS. Pojem plačila za dejansko delo v zadevi VIII Ips 14/2025 je preveč ozek in formalističen ter nudi varstvo močnejši stranki, delodajalcu, kar je v nasprotju s stališči iz zadeve Up-150/2022-15. Razlaga ni skladna z 20. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in legitimira izkoriščanje dela. Uporaba sodbe VIII Ips 280/2016 in z njo povezano varstvo je odvisna od tega, ali se delodajalec odloči skleniti ustrezno pogodbo. Delavec na to nima vpliva, praksa pa onemogoča, da po sodni poti doseže sklenitev ustrezne pogodbe. Eden od ciljev ZSPJS je enako plačilo za enako delo. Delavca, ki opravljata primerljivo delo, morata prejeti enako plačilo. To je tudi bistvo odločbe Up-1181/18. Za različno plačilo mora obstajati stvaren in razumen razlog, v nasprotnem primeru je kršen 14. člen Ustave RS. Ker ni spoštovana praksa Ustavnega sodišča RS, je podana kršitev 125. in 22. člena Ustave RS. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo vztraja na stališču, da tožnik ni opravljal dela urednika osrednjih oddaj. Tožnik se ni odpovedal pravici, zato se neutemeljeno sklicuje na Up-150/2022-15. Strinja se s stališčem, da delavcu za višje vrednoteno delo pripada le izhodiščni plačni razred, ne more pa prenesti napredovanj, kot to zahteva tožnik. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu urednik oddaj. Trdil je, da je kljub temu dejansko opravljal delo delovnega mesta urednik osrednjih oddaj, zato je zahteval, da se mu prizna razlika med že plačano plačo in izhodiščnim plačnim razredom urednik osrednjih oddaj (tj. 48. plačni razred), povečanega za 6 plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na delovnem mestu urednik oddaj na podlagi prvega odstavka 20. člena ZSPJS, zmanjšano za en plačni razred na podlagi 14. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge delovnega mesta urednik osrednjih oddaj, vendar je njegov zahtevek zavrnilo, ker je z napredovanji na delovnem mestu urednik oddaj že dosegel izhodiščni plačni razred delovnega mesta urednik osrednjih oddaj, s čimer je prejel plačilo za opravljeno višje vrednoteno delo.

6.Neutemeljen je očitek o napačni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem stališč iz zadev VIII Ips 30/2023 in VIII Ips 14/2025 tudi ni sprejelo razlage, ki ima za posledico odpoved kogentno priznani pravici do ustreznega plačila za opravljeno delo iz 44. člena ZDR-1, niti ni izključilo napredovanj iz plačnega sistema.

7.Prvi odstavek 20. člena ZSPJS,

7.ki je veljal v vtoževanem obdobju, je urejal ohranitev napredovanj v primeru premestitve oziroma sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, do česar v tem primeru ni prišlo (tožnik ni tega niti zatrjeval), in ne plačilo za opravljeno višje vrednoteno delo. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu na tej podlagi moral povišati izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj za dosežena napredovanja na delovnem mestu urednik oddaj.

8.Tožnik je bil ocenjen in je napredoval v okviru delovnega mesta urednik oddaj. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 14/2025 je sistem napredovanj mogoč le na delovnem mestu, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo zaposlitvi, na podlagi napredovalnega obdobja in delovne uspešnosti, izražene z oceno dela, ki se nanaša na to delovno mesto (16. in 17. člen ZSPJS).

8.Takšna razlaga ni v nasprotju z 20. členom ZSPJS, čeprav sta obe delovni mesti v istem tarifnem razredu. Napredovanje se nanaša le na dejansko delovno mesto, ki ga zaseda javni uslužbenec in ne na vsa delovna mesta, uvrščena v isti tarifni razred. Okoliščina, da sta tako delovno mesto urednik oddaj kot delovno mesto urednik osrednjih oddaj uvrščena v VII/2 tarifni razred, ne pomeni, da se ocena, pridobljena na delovnem mestu urednik oddaj, šteje tudi za oceno na delovnem mestu urednik osrednjih oddaj. Za to ni podlage ne v prvem odstavku 20. člena ZSPJS ne v 16. in 17. členu ZSPJS.

9.Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je za dejansko opravljeno delo urednika osrednjih oddaj prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu urednik oddaj. Pritožbene navedbe, da je bila s takšnim stališčem dopuščena (pretirano formalistična in ozka) razlaga, ki ima enak učinek kot odpoved pravici do ustreznega plačila za delo in je zato v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-150/22-15, zaradi česar naj bi bila podana kršitev 22. in 125. člena Ustave RS, so neutemeljene.

10.Ker za upoštevanje napredovanj, ki jih je dosegel tožnik v okviru delovnega mesta urednik oddaj, pri plačilu za opravljeno delo delovnega mesta urednika osrednjih oddaj, ni pravne podlage, je neutemeljen očitek o posegu v 50. člen Ustave RS, ker bo tožnik prejel nižje socialne prispevke in bo imel nižjo osnovo za izračun pokojnine. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS in pravice do varstva dela iz 66. člena Ustave RS, ker se delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik osrednjih oddaj, prizna napredovanja, ki jih doseže na tem delovnem mestu, tožniku pa ne. Kot že pojasnjeno, tožnik ni prejel ocene delovne uspešnosti na delovnem mestu urednik osrednjih oddaj, prav tako ni pravne podlage za priznanje napredovanj, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, pri plačilu za dejansko delo, zato ne prihaja do neenake obravnave in kršitve načela enakega plačila za primerljivo delo iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se na ta način legitimira izkoriščanje dela, ker je sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi prepuščena delodajalcu. Toženka s tožnikom za vtoževano obdobje ni sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi, vendar je bilo tožniku s tem v zvezi zagotovljeno sodno varstvo. Izkazalo pa se je, da je njegov zahtevek neutemeljen, ker je že prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta urednika osrednjih oddaj. V zadevi VIII Ips 280/2016 je bilo sicer zavzeto stališče o ohranitvi doseženih napredovanj na formalnem delovnem mesu tudi po uradni premestitvi na delovno mesto, dela katerega je delavec dejansko opravljal, vendar je bilo to stališče preseženo z odločitvijo v zadevi VIII Ips 10/2023 in VIII Ips 14/2025.

11.Odločitev o neupoštevanju napredovanj, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, pri plačilu za dejansko delo ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1181/18. Citirana odločba je obravnavala povsem drugačno dejansko stanje (kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS zaradi načina izračuna plače, ki je bil odvisen le od tedenske neposredne pedagoške obveznosti in dodatne pedagoške obveznosti brez upoštevanja značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je preko določitve letnega števila ur neposredne pedagoške obveznosti povezan tudi s trajanjem študijskega programa), zato tožnik s sklicevanjem na odločitev v tej zadevi ne more utemeljiti kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS.

12.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki za pritožbeni postopek ob upoštevanju Odvetniške tarife in višino priglašenih stroškov pripada: 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti točke (0,60 EUR), povečano za 22 % DDV, znese 373,32 EUR. Navedeni znesek mora tožnik povrniti toženki v roku 8 dni.

-------------------------------

1Prvi odstavek 20. člena ZSPJS je določal: "Če je javni uslužbenec premeščen oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah."

2Skladno s prvim odstavkom 16. člena ZSPJS je javni uslužbenec lahko napredoval na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka istega člena je lahko napredoval v napredovalnem obdobju (vsaka tri leta) za en ali dva plačna razreda, če je izpolnjeval predpisane pogoje. Pogoj za napredovanje pa je skladno s prvim odstavkom 17. člena ZSPJS bil, da je bila izkazana delovna uspešnost, ki se je ocenjevala glede na rezultate dela; samostojnost, ustvarjalnost in natančnost; zanesljivost; kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela; ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela.

3Točka 14 VIII Ips 15/2025.