Jedro

Ker vsebina sklepa drugostopnega organa tožene stranke ni bila nejasna, netočna, dvoumna ali kontradiktorna, niti med strankama sporna, bi jo moralo sodišče uporabiti tako kot se glasi. Jasnost in nespornost pravne narave tožničine zahteve in njeno obravnavanje na pristojnem organu tožene stranke so izključevale njeno razlago. Ker je tožena stranka zahtevo za varstvo pravic tožnice kot pravočasno obravnavala, ni pa o njej dokončno odločila, je imela tožnica skladno določilu 105. člena ZDR pravico uveljavljati sodno varstvo.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke potem, ko je ugotovilo, da za meritorno obravnavanje in odločanje o tožbenem zahtevku tožnice ne obstoja procesna predpostavka iz 2. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Tožnica z vlogami z dne 22.1.1996 in 14.3.1996 ni uveljavljala obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ampak je po ugotovitvah prvostopnega sodišča zaprosila le za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas. Zato teh vlog po vsebini ni mogoče šteti kot zahtev za varstvo pravic v smislu 2. odstavka 80. člena ZTPDR.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep prvostopnega sodišča, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. V razlogih svoje obrazložitve je poudarilo, da procesna predpostavka tudi v primeru, da bi se tožničina vloga štela kot ugovor v smislu določbe 2. odstavka 80. člena ZTPDR, ni podana, saj ni bila vložena v zakonitem roku.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77 (revizijski razlog po 2. točki 1. odstavka 385. člena) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena). V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da tožnici ni bil izdan pismeni sklep o prenehanju delovnega razmerja z ustreznim pravnim poukom, kar predstavlja kršitev materialnega prava in sicer določbe 2. odstavka 23. člena ZTPDR oziroma 2. odstavka 102.a člena ZDR. Protispisni so, po mnenju revizije, zaključki obeh sodišč, da tožnica ni vložila zahteve za varstvo pravic, saj jo je drugostopni organ tožene stranke, kot jasno in nedvoumno izhaja iz zapisnika 9. redne seje komisije za varstvo pravic z dne 12.2.1996, obravnaval kot tako. Dejstva, kdaj je tožnica izvedela za kršitev svojih pravic, pa prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, drugostopno sodišče pa je svojo presojo o tej okoliščini oprlo le na domnevo. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sklepa sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP/77 je revizijsko sodišče omejeno na preskus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. Ker tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki jih je z revizijo uveljavljala, ni formalno opredelila, niti jih z revizijskimi razlogi utemeljevala, jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno preizkušati.

Utemeljena je graja zmotne uporabe materialnega prava. Po 1. odstavku 83. člena ZTPDR ima delavec, nezadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30. dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico zahtevati v nadaljnjih 15. dneh varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Izjema od tega pravila je določena v 105. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), po katerem ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalcu v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca. Sodno varstvo v obeh primerih po izrecnem določilu 2. odstavka 83. člena ZTPDR ni dopustno, če se delavec za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ delodajalca. Procesna predpostavka za dopustnost sodne poti - razen v primeru, če delavec uveljavlja denarno terjatev - je torej sprožen postopek prejšnjega obveznega varstva pri delodajalcu.

Obe nižji sodišči sta ob ugotovitvi, da tožničine vloge, naslovljene na komisijo za varstvo pravic tožene stranke, po vsebini ni mogoče šteti kot zahtevo za varstvo pravic, zmotno presodili, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za uveljavljanje sodnega varstva. Pri svoji presoji sta prezrli pravno odločilno dejstvo, da je drugostopni organ tožene stranke na seji dne 5.2.1996 obravnaval tožničino zahtevo za varstvo pravic kot ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja (priloga B 4) in, da o njem, kot sledi iz dopisa pooblaščencu tožeče stranke z dne 22.2.1996 (priloga A 3), ni dokončno odločil. Ker tožena stranka tudi v trditveni podlagi spora (list. št. 20) ni zanikala dejanske in v zapisniku z dne 12.2.1996 izražene volje drugostopnega organa, da se vloga tožnice upošteva kot zahteva za varstvo pravic proti prenehanju delovnega razmerja, sta obe nižji sodišči s svojo presojo o njuni drugačni pravni naravi zmotno uporabili materialno pravo (2. odstavek 83. člena ZTPDR). Predmet razlage pravnega akta - kar sklep komisije za varstvo pravic tudi je - ni njegova pravna analiza, kakor tudi ne njegov namen oziroma motiv, pač pa ugotavljanje dejanskega stanja. Pri razlagi spornih določb je zato pravno odločilna ne samo dejanska, temveč tudi izražena volja.

Ker predpisi o delovnih razmerjih ne urejajo inštituta razlage pravnih aktov, se je pri uporabi njihovih določil opreti na napotilno normo iz 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 - ZS) za ravnanje sodnika ob pravnih prazninah. Ta določba, ki pomeni konkretizacijo ustavnega načela enakega pravnega varstva (22. člen Ustave Republike Slovenije), nalaga sodišču uporabo predpisov, ki urejajo podobne primere (v tej zadevi določila Zakona o obligacijskih razmerjih Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) o razlagi pogodb (99. do 101. člen, v zvezi s 3. odstavkom 25. člena) oziroma splošnih načel pravnega reda.

Ker vsebina sklepa drugostopnega organa tožene stranke ni bila nejasna, netočna, dvoumna ali kontradiktorna, niti med strankama sporna, bi jo moralo sodišče uporabiti tako kot se glasi. Jasnost in nespornost pravne narave tožničine zahteve in njeno obravnavanje na pristojnem organu tožene stranke so izključevale njeno razlago. Ker je tožena stranka zahtevo za varstvo pravic tožnice kot pravočasno obravnavala, ni pa o njej dokončno odločila, je imela tožnica skladno določilu 105. člena ZDR pravico uveljavljati sodno varstvo. Zato je podana procesna predpostavka za odločanje o njenem tožbenem zahtevku.

Ker zaradi zmotne uporabe določb 80. in 83. člena ZTPDR in 105. člena ZDR ter določb ZOR-a, sodišči nista odločali o utemeljenosti tožbenega zahtevka in za njegovo pravno presojo ugotavljali dejanskega stanja, bo sodišče prve stopnje moralo to storiti v nadaljevanju postopka.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP/77 vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.