Jedro

Odločitev o pobotnem ugovoru je obrazložena v razlogih sodbe, zato je sodbo sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je iz izreka izpadla ugotovitev o obstoju oziroma neobstoju terjatve, pa je očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom, ne predstavlja pa to absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 208,00 EUR nadomesti z zneskom 140,80 EUR; v preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da sklep o izvršbi VL 209763/2011 z dne 29. 12. 2011 ostane v veljavi glede plačila 908,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2011 dalje do plačila, ter v delu, v katerem so odmerjeni izvršilni stroški. Tožencu je naložilo povračilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 208,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe ni odločilo o pobotnem ugovoru. Opozarja, da je v 2. točki izreka navedena oseba, ki glede na naslov prebivališča ni stranka v predmetnem pravdnem postopku. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, oprto na izpovedbi prič, ki sta povedali, da je tožnica le podaljšala obstoječo zavarovalno polico. Navedeno ni v skladu s trditveno podlago tožnice v pripravljalnih vlogah z dne 29. 2. 2012 in z dne 11. 4. 2012, kjer je zatrjevala, da je bil objekt zavarovan v skladu z navodili etažnih lastnikov. Poudarja, da izpovedba priče ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Tako je tožnica glede zatrjevanja, da je le podaljšala obstoječo zavarovalno polico, prekludirana, saj tega ni zatrjevala v svojih pripravljalnih vlogah, kot bi to, skladno z določbo 451. člena ZPP, morala storiti. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj je bila tožnici priznana nagrada za narok po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi v višini 67,20 EUR, čeprav tožnica na naroku ni bila zastopana po odvetniku, ampak po pooblaščenki, ki je zaposlena pri tožnici. Postavlja pa se mu tudi vprašanje, ali je tožnica sploh upravičena do kakršnihkoli odvetniških stroškov, upoštevaje dejstvo, da je na glavni obravnavi zaprosila za vročanje pisanj na njen naslov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe toženca ter pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve o sporu majhne vrednosti. Tako se sodba o takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločitev oprlo na izpovedbe prič, ki pa nimajo podlage v tožbeni naraciji, oz. temelji na trditvah, ki jih tožnica tekom postopka ni podala. Pritožba zmotno meni, da je tožnica zatrjevala le zavarovanje objekta v skladu z navodili etažnih lastnikov, ne pa podaljšanja obstoječe zavarovalne police. V pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2012 je tožnica povsem jasno navedla, „da so etažni lastniki še naprej izbrali A d. d.“. V predmetni pripravljalni vlogi je pojasnila, da je etažnim lastnikom ponudila tudi sklenitev zavarovalne pogodbe z B d. d., ki je vsebovala zavarovanje za primer poplav, vendar pa je etažni lastniki niso sprejeli in so se odločili za enako polico kot doslej. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2012 je tožnica jasno izpostavila odločitev etažnih lastnikov, da bo še naprej veljala stara zavarovalna pogodba oz., da se niso odločili za pogodbo, ki je vsebovala tudi zavarovanje za primer poplav. Takšna zatrjevanja sta potrdili tudi zaslišani priči, ki sta izpovedovali o podaljšanju obstoječe zavarovalne police. Pritožbeno sodišče pri tem ne vidi nobenih razhajanj, saj iz trditvene podlage tožnice povsem jasno izhaja, da je šlo za podaljšanje obstoječe zavarovalne police z A d. d., kar sta potrdili tudi zaslišani priči. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo pobotni ugovor, ki ga je toženec podal tekom postopka in v katerem je proti tožnici uveljavljal odškodninsko terjatev. Toženec bi moral zatrjevati vse predpostavke odškodninske odgovornosti in v dokaz le-teh predlagati ustrezne dokaze. Ker glede na tožničine ugovore že njegova trditvena podlaga za odločanje o pobotnem ugovoru ni bila zadostna, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru ni odločilo v izreku, pritožbeno sodišče opozarja, da je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložena v razlogih sodbe, zato je sodbo sodišča prve stopnje tudi mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je iz izreka izpadla ugotovitev o obstoju oziroma neobstoju terjatve, pa je očitna pisna pomota, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP), ne predstavlja pa to absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Enako velja glede napačnega naslova toženca v 2. točki izreka.

8. Pritožba pa pravilno opozarja na napačno odmero stroškov postopka. Na zadnjem naroku tožnice ni zastopal odvetnik, zato je povsem utemeljen ugovor toženca, da tožnica ni upravičena do nagrade za narok po tarifni številki 3102 Zakona o odvetniški tarifi v višini 67,20 EUR. Za navedeni znesek so bili stroški pravdnega postopka znižani, tako da je tožnica upravičena do zneska v višini 140,80 EUR.

9. Dejstvo, da je tožnica na zadnjem naroku zaprosila sodišče za vročanje pisanj na njen naslov, pa na samo odmero stroškov ne more imeti nobenega vpliva, saj toženec ni izkazal, da je v postopku ni zastopal pooblaščeni odvetnik.

10. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških spremenilo in tožencu naložilo povračilo 140,80 EUR pravdnih stroškov. V preostalem izpodbijanem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Glede na to, da je pritožnik s pritožbo izpodbijal tako odločitev o glavni stvari kot tudi odločitev o stroških, pri čemer pa je uspel le v delu glede stroškov, mu pritožbeno sodišče stroškov s pritožbo ni priznalo. Odločitev o stroških kot akcesorni terjatvi na končni uspeh stranke v postopku ne vpliva (39. člen ZPP). Ker tudi tožničin odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razrešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona).