Jedro

S sklenitvijo koncesijske pogodbe nastane koncesijsko razmerje, vendar pa slednje ni navadno obligacijsko razmerje. Ena stranka razmerja (koncendent) je namreč nosilec oblasti, njen predmet je podelitev posebne ali izključne pravice za opravljanje določene dejavnost. Ta je sicer pridržana izključno državi ali splošno koncendentu in je pravica monopolne narave, brez katere koncesijskega razmerja ni mogoče pojmovati.

Ni utemeljenih razlogov, da bi tožena stranka, ki je dejavnost posredovanja dela študentom in dijakom opravljala brez sklenjene koncesijske pogodbe, zadržala tako pridobljene koristi (v višini koncesijske dajatve ob upoštevanju normiranih stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da: je dolžna tožena stranka plačati tožeči 145.766,62 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 11.193.397,62 SIT (46.709,91 EUR) od 16. 02. 2006 do 31. 12. 2006, od zneska 7.458.898,00 SIT (31.125,39 EUR) od 16. 03. 2006 do 31. 12. 2006, od zneska 7.528.379,00 SIT (31.415,36 EUR) od 15. 04. 2006 do 31. 12. 2006, od zneska 8.750.853,39 SIT (36.516,66 EUR) od 16. 05. 2006 do 31. 12. 2006, v evrski protivrednosti in od zneska 145.766,62 EUR od 01. 01. 2007 do plačila, v roku 15 dni (1. odstavek izreka sodbe) ter je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 2.600,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti oz. v delu zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Za presojo odnosa med pravdnima strankama in posledično temelja terjatve tožeče stranke je potrebno upoštevati/presoditi naravo razmerja med toženo stranko in državo oz. Ministrstvom za delo družino in socialne zadeve (MDDSZ). V Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) je posredovanje zaposlitve in posredovanje dela opredeljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena in se kot javna služba (4. odst. 1. člena ZZZPB) opravlja v javnem interesu. Po 6. členu navedenega zakona dejavnost posredovanja zaposlitve in posredovanja dela izvaja Republiški zavod za zaposlovanje, republiški upravni organ, pristojen za delo (t.j. MDDSZ), lahko pa s pogodbo o koncesiji pooblasti organizacijo oz. delodajalca, ki izpolnjuje predpisane kadrovske, organizacijske in druge pogoje, da izvaja strokovne naloge posredovanja dela.

Skladno z navedeno podlago je dejavnost posredovanja dela študentom in dijakom dovoljeno opravljati zgolj na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe s koncendentom, t.j. MDDSZ. Z njeno sklenitvijo nastane koncesijsko razmerje, vendar pa slednje ni navadno obligacijsko razmerje. Ena stranka razmerja (koncendent) je namreč nosilec oblasti, njen predmet je podelitev posebne ali izključne pravice za opravljanje določene dejavnost. Ta je sicer pridržana izključno državi ali splošno koncendentu in je pravica monopolne narave, brez katere koncesijskega razmerja ni mogoče pojmovati.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvijo, da je tožena stranka v obdobju od januarja do aprila 2006 opravljala dejavnost posredovanja del, ne da bi imela za to sklenjeno koncesijsko pogodbo ter da je iz tega naslova prejemala prihodke, tožeči stranki pa ni odvedla ustreznega dela sredstev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka s tem, ko je izvajala posel posredovanja dela dijakom in študentom (javno službo) brez pooblastila MDDSZ (koncesijske pogodbe), opravljala tuj posel. Kot izhaja iz že navedenega gre za posel, ki ga v javnem interesu kot javnokoristno dejavnost negospodarske in neprofitne narave lahko sicer opravlja izključno Zavod za zaposlovanje (1. odstavek 6. člena ZZZPB). Da je bila tožena stranka z obveznostjo sklenitve koncesijske pogodbe seznanjena, izhaja iz neprerekanega dejstva, da je za leto 2005 imela sklenjeno koncesijsko pogodbo za določen čas enega leta ter da je na MDDSZ naslovila vlogo za sklenitev nove za leto 2006. Njeno ravnanje v razmerju do MDDSZ je tako sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot nepristno poslovodstvo po 205. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

Nadalje je potrebno presoditi naravo koncesijske dajatve. Slednjo je mogoče pojmovati kot plačilo, ki ga koncesionar plačuje koncendentu kot privilegij, ki ga je pridobil s koncesijo (tako Mužina v Koncesije, Primath, Ljubljana, 2004, str. 660). Gre torej za odmeno, ki jo je izvajalec sicer javne službe zavezan plačati edinemu upravičencu za njeno izvajanje ter se smatra kot javna dajatev v smislu 147. člena Ustave (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-312/97 z dne 10. 01. 2002 ). Zato je treba upoštevati, da bi morala biti koncesijska dajatev prihodek proračuna. Z ureditvijo po 3. odstavku 6. člena ZZZPB in 9. člena Zakona o skupnosti študentov (ZSkuS) pa se je koncendent (država) odpovedala prihodkom iz dejavnosti posredovanja dela študentom in dijakom ter je slednje namenila za delovanje študentskih organizacij (tudi tožeče stranke), ki so v skladu s 5. členom ZSkuS pooblaščene za uresničevanje interesov študentov, za izvajanje različnih kulturnih, športnih, socialnih in drugih programov oz. dejavnosti študentov. Gre torej za obliko državne intervencije na področju študentskega združevanja, delovanja, ki bi bila sicer izdatek države, t.j. proračuna. Navedeno pomeni, da je država z ureditvijo po ZZZPB in ZSkuS zgolj preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna k neposrednemu uporabniku.

Obstaja zakonska dolžnost subjekta, da pred opravljanjem dejavnosti posredovanja del študentom in dijakom z MDDSZ sklene koncesijsko pogodbo (2. odstavek 6. člena ZZZPB), s katero se zaveže toženi stranki odvajati koncesijsko dajatev (po odbitju pravnonormiranih stroškov). Nadalje zakon (3. odstavek istega člena ZZZPB) tudi predpisuje dolžnost takšnega subjekta, da sredstva, ustvarjena iz koncesijskih dajatev nameni za delovanje študentske organizacije (primerjaj: U-I-232/99). Po presoji pritožbenega sodišča zato ni utemeljenih razlogov, da bi tožena stranka, ki je dejavnost posredovanja dela študentom in dijakom opravljala brez sklenjene koncesijske pogodbe, zadržala tako pridobljene koristi (v višini koncesijske dajatve ob upoštevanju normiranih stroškov, skladno s Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Uradni list RS, št. 48/99, 79/2000 in 30/2003, v nadaljevanju Pravilnik iz leta 1999) oz. da bi se zaradi tega spremenil upravičenec do njihovega prejemka.

Iz navedenega sledi, da je tožena stranka v primeru, ko opravlja dejavnost posredovanja dela študentom in dijakom (četudi brez sklenjene koncesijske pogodbe) zavezana odvajati dajatev/korist iz te dejavnosti upravičencu, ki bi mu jo bila sicer zavezana odvesti v primeru sklenjene koncesijske pogodbe. Toženi stranki ne more iti v korist dejstvo, da je dejavnost opravljala v nasprotju s 6. členom ZZZPB, torej brez podlage v koncesijski pogodbi. Po drugi strani pa zakonska ureditev dejavnosti kot neposrednega prejemnika prihodkov iz te dejavnosti opredeljuje tožečo stranko, ki ji dejstvo nesklenjene koncesijske pogodbe ob nespornem oz. neprerekanem dejstvu, da je tožena stranka dejavnost opravljala in iz nje pridobivala dohodke, ne more iti v breme. Tožena stranka je pri opravljanju dejavnosti posredovanja dela dijakom in študentom delovala kot koncesionar, iz dejavnosti je pridobila prihodke, kot jih izkazujejo obrazci za poročanje o mesečnem fakturiranem prihodku iz koncesijske dejavnosti (A5-A8), ki jih je posredovala tožeči stranki, zato je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da obstaja obveznost tožene stranke plačati ustrezen del prihodkov tožeči stranki.

Utemeljena pa je pritožba v delu, kjer navaja, da je sodišče napravilo zmotno (pravilno: preuranjeno) oceno v zvezi z višino terjatve. Tožeča stranka je navajala (tč. I tožbe z dne 13. 03. 2007), da ji je dolžna tožena stranka skladno s poročili o mesečnem fakturiranem prihodku iz koncesijske dejavnosti in izpiska odprtih postavk z dne 15. 03. 2007 plačati za mesece januar, februar, marec in april 2006 znesek 132.908,45 EUR (kasneje popravljen na 145.766,62 EUR). Terjatev je nadalje opredelila po vtoževanih mesecih skupaj z datumom zapadlosti. Glede podlage višine terjatve se je tožeča stranka (npr. tč. V pripravljalne vloge z dne 20. 03. 2009) sklicevala na 25. člen Pravilnika, skladno s katerim naj bi bila dolžna mesečno odvajati 37,5% obračunanih sredstev iz koncesijske dajatve tožeči stranki.

Po presoji pritožbenega sodišča se tožeča stranka, gleda na čas opravljanja dejavnosti, zmotno sklicuje, da je pravna podlaga za obračun v letu 2006 sprejetem Pravilniku o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 139-6050/2006, v nadaljevanju Pravilnik iz leta 2006). V Pravilniku iz leta 2006 ter noveli ZZZPB-F je bilo namreč res določeno plačilo v višini 37,5% fakturiranih sredstev iz koncesijske dajatve (glej 25., 42. in 43. člen Pravilnika ter 6. in 59. člen ZZZPB-F), vendar pa se navedena pravna akta ne nanašata na sporno obdobje (januar do april 2006). Po presoji pritožbenega sodišča izhaja podlaga za obračun za sporno obdobje iz določb ZSkuS ter Pravilnika iz leta 1999, sprejetega na podlagi ZZZPB pred novelo ZZZPB-F. V tej zvezi pa je morda relevanten tudi v Zakon o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov (Ur. l. RS, št. 79/2003).

Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tožeča stranka ni navedla zadostne dejanske podlage tožbe, ki bi omogočila presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi po njegovi višini. Skladno z 22. in 24. členom Pravilnika iz leta 1999 se obveznost agencije, ki posreduje delo in dijakom, določi ob upoštevanju prejetih prihodkov in normiranih stroškov, zato zahtevka tožeče stranke glede na podano trditveno podlago po višini ni mogoče preizkusiti. Ob izostanku konkretnega ugovora tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. Le-to naj tožečo stranko skladno z materialno procesnim vodstvom po 285. členu ZPP pozove k dopolnitvi trditvene podlage, ki bo omogočila presojo utemeljenosti vtoževanega zneska terjatve tudi po njegovi višini.

Sodišče prve stopnje je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je treba odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.