Jedro

Okoliščina, da je obdolženi šele pred šestimi meseci postal polnoleten in da bi izvrševanje pripora skupaj s polnoletnimi storilci kaznivih dejanj kvarno vplivala nanj, ne predstavlja relevantne okoliščine pri presoji zakonitosti sklepa o odreditvi pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z zgoraj navedenim sklepom zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat tega sodišča je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata so obdolženčevi zagovorniki dne 9.11.2009 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec F.M., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, navaja, da je sodišče na utemeljenost suma sklepalo na podlagi izjav prič in obeh oškodovancev, potrjuje pa jih tudi zdravniško poročilo o poškodbah M.Z. Podana je ponovitvena nevarnost, obrazložitev sodišča pa je ustrezna. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki vztrajajo pri vloženi zahtevi.

B.

5. Po določbi 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP sme sodišče odrediti pripor zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da v izpodbijanih sklepih niso določno navedeni dokazi, iz katerih izhaja utemeljenost suma, niti niso navedeni razlogi zanj, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz sklepa preiskovalnega sodnika je razvidno, da utemeljenost suma opira na ustno kazensko ovadbo oškodovanca M.Z. in predlog A.Z. za pregon, na izjavo V.Š. starejšega in mlajšega ter na obvestila o telesnih poškodbah za oba oškodovanca. Preiskovalni sodnik je na podlagi teh podatkov sprejel sklep, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil dve kaznivi dejanji nasilništva zoper M. in A.Z. S takšnim zaključkom se je strinjal tudi zunajobravnavni senat, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora.

7. Zahteva zatrjuje, da je oškodovanec M.Z. kritičnega dne ustavil obdolženca, nanj kričal in ga napadel z vodovodno cevjo, kar potrjuje tudi dejstvo, da ima obdolženi na desni roki vidno obrambno poškodbo v obliki odrgnine in podplutbe. Zahteva opozarja še na dejstvo, da je oškodovanec Z.A. iskal zdravniško pomoč šele naslednji dan ter izpostavlja domnevna razhajanja med obvestili o izjavah prič ter med navedbami prič in poročili o telesnih poškodbah. Obvestila, ki jih je policiji posredoval V.Š. starejši, so po stališču vložnikov popolnoma neverodostojna, preiskovalni sodnik pa jim je kljub temu nekritično v celoti sledil. Iz navedenega izhaja, da ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve določb postopka, pač pa izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča. Pravnomočni sklep v tem pogledu zato izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420.člena ZKP).

8. Neutemeljena je trditev zahteve, da sodišče ni ugotavljalo relevantnih okoliščin, na katerih temelji ugotovitev o obstoju ponovitvene nevarnosti. Presoja v pravnomočnem sklepa o odreditvi pripora, da je glede na pravnomočne odločbe, s katerimi je bilo ugotovljeno, da je obdolženec storil kazniva dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena in nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ter prekrške zoper javni red in mir, podana konkretna in realna nevarnost, da bo obdolženi kazniva dejanja ponavljal, je razumna. Pomembna je tudi okoliščina, da naj bi očitani kaznivi dejanji z elementi nasilja storil le mesec dni po pravnomočnosti sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Km 110/2009, s katerim mu je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Zato tudi ni nerazumno sklepanje v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da doslej izrečene sankcije na obdolženca niso učinkovale tako, da bi s tovrstnimi kaznivimi dejanji prenehal in da je pri njem podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

9. Ni se mogoče strinjati niti s stališčem zahteve, da je bila z odreditvijo pripora kršena obdolženčeva pravica do osebne svobode, ker da varnost ljudi ni ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo poseg v obdolženčevo pravico, s čimer zahteva smiselno izpodbija neogibnost pripora. V skladu z 20. členom Ustave RS in drugim odstavkom 202. člena ZKP se lahko pripor odredi samo, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Neogibnost posega se presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega sodišče tehta primernost, nujnost in uravnoteženost tega ukrepa (sorazmernost v ožjem pomenu besede). Sodišče prve stopnje je ocenjevalo neogibnost pripora za varnost ljudi in glede na obdolženčevo dosedanje vedenje, pri čemer se je oprlo na iste okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo o obstoju pripornega razloga ter nato sprejelo sklep, da je mogoče v obravnavani zadevi samo z odreditvijo pripora zoper obdolženca zagotoviti varnost ljudi ter tega ukrepa ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (nujnost). Da je pripor v konkretnem primeru neogibno potreben, je presodil tudi zunajobravnavni senat, to presojo sprejema tudi Vrhovno sodišče. 10. Okoliščina, da je obdolženi šele pred šestimi meseci postal polnoleten in da bi izvrševanje pripora skupaj s polnoletnimi storilci kaznivih dejanj kvarno vplivala nanj, ne predstavlja relevantne okoliščine pri presoji zakonitosti sklepa o odreditvi pripora.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, je zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.