Jedro

Dejstvo, da je po petem odstavku 62. člena ZDR-1 uporabnik odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne vpliva na to, da delavcem pripadajo dodatki po zakonu in kolektivnih pogodbah za ves čas, ko delajo v okoliščinah, ki jih upravičujejo do zadevnih dodatkov. Opustitev sporočanja ustreznih podatkov za plačilo dodatkov s strani uporabnika ne pomeni, da delavcu pripadajoči dodatki ne gredo. Uporabnik je na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1 sicer za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren, vendar pa to ne izključuje primarne obveznosti delodajalca (agencije), da delavcu plača dodatke, do katerih je upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna tožniku obračunati premalo izplačane dodatke k plači za obdobje od januarja 2013 do julija 2017 v določenih bruto zneskih, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Dalje je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna tožniku obračunati premalo izplačane dodatke za obdobje od novembra 2013 do oktobra 2015 v navedenih bruto zneskih, od teh odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo višjih zneskov od prisojenih (III. in IV. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, naj tožniku plača 394,07 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), drugotoženi pa, naj tožniku plača 400,83 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Prvotoženi stranki je še naložilo, naj za tožnika povrne stroške postopka v znesku 168,71 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 201,54 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Toženi stranki vlagata pritožbo zoper I., II., V., VI. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovno posledico. Navajata, da je tožnik s toženima strankama sklenil več pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so se iztekle 30. 9. 2017, delo pa je ves čas opravljal pri uporabniku A. d. o. o. Opozarjata, da 30. 8. 2019 ni bila opravljena glavna obravnava, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, temveč je bil postopek zaključen zunaj naroka po zadnji obravnavi 22. 5. 2019. Uveljavljata kršitev načela kontradiktornosti postopka in pravice do izjave, ker se zaradi nerazpisa novega naroka nista mogli obrazloženo izjasniti. Zatrjujeta še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih trditev toženih strank in jima je kršilo pravico iz 22. člena Ustave RS.

Dalje se sklicujeta na peti in šesti odstavek 62. člena ZDR-1 in zatrjujeta, da za popolnost in točnost podatkov za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja odgovarja agenciji uporabnik, kar sicer ne izključuje odgovornosti agencije v razmerju do delavca, vendar je v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljiva, saj bi sodišče prve stopnje moralo dejansko stanje do popolnosti raziskati na podlagi preiskovalnega načela iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sklicujeta se na izpoved zakonite zastopnice toženih strank, da je bil tožniku dodatek za kontinuirano delo prvič izplačan, ko ji je to prvič javil uporabnik. Navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi zakonite zastopnice toženih strank. Menita, da bi ob tožnikovem nasprotnem zatrjevanju sodišče prve stopnje le z izvedbo dokaza z zaslišanjem pristojne osebe ali poizvedbami pri uporabniku lahko popolno raziskalo sporno dejansko stanje. Po njunem mnenju so ostala neraziskana tudi vprašanja evidenc delovnega časa (zlasti v delu, v katerem so prečrtane) in presežka delovnih ur, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dodatne dokaze. Sklicujeta se na izpoved zakonite zastopnice, da je tožnik vselej pritrdil izplačilom oziroma prejetim plačilnim listam. Zatrjujeta bistveno kršitev 2., 7. in 212. člena ZPP, sodišče prve stopnje namreč ne bi smelo opreti svoje odločitve na beležke tožnika, saj se nanje ni skliceval (skliceval se je na beležke tožene stranke), prav tako ne bi smelo upoštevati pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja zgolj možnost odreditve kontinuiranega dela. Kot zmotne grajata zaključke sodišča prve stopnje, da toženi stranki nista nasprotovali višini dodatka za kontinuirano delo, saj to izhaja iz 5. strani odgovora na tožbo. Opozarjata, da ne izhaja iz vseh pogodb o zaposlitvi, da se delavcu lahko odredi kontinuirano delo (pogodba za leto 2013). Zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava, toženi stranki namreč poleg Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije zavezuje tudi Podjetniška kolektivna pogodba, ki v 28. členu opredeljuje kontinuirano delo: "Delavcem, ki opravljajo delo v turnusu (kontinuirano delo), poleg dodatka za izmensko delo, ki ga določa PKP pripada dodatek v višini 15 % od bruto plače preteklega meseca. Dodatek se obračunava le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada". Navajata, da sta dodatek za kontinuirano delo pravilno izplačevali od takrat, ko je uporabnik to odredil tožniku (od maja 2016 dalje), tožnik pa za predhodno obdobje ni predložil ustrezne odredbe ali sklepa. Nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 7. 2014 ter od 1. 7. 2015 do 31. 5. 2016 v vsakem mesecu oddelal najmanj eno izmeno šestih zaporednih dni, saj je bil julija 2014 dvakrat prost na soboto in nedeljo. Sklicujeta se na izpoved zakonite zastopnice, da je bil dodatek nagrada za delavce, ki niso imeli prostih dni na soboto ali nedeljo. Menita, da bi sodišče prve stopnje moralo za popolno dokazno oceno preveriti, na katere dni v tednu so padli dela prosti dnevi. Trdita, da je imel tožnik v obdobju kontinuiranega dela plačana vsa nadomestila za državni praznik. Predlagata zaslišanje B.B., zaposlene pri uporabniku, ki bi vedela izpovedati o tem, kdaj je bilo tožniku prvič odrejeno kontinuirano delo ter o postopku odrejanja kontinuiranega dela, saj tega dokaza predhodno brez svoje krivde nista mogli predlagati zaradi izostalega materialno pravnega vodstva ter ob upoštevanju preiskovalnega načela. Zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP zatrjujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-312/03. V zvezi z dodatkom za delovno dobo opozarjata na 10. točko 1. poglavja Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije. Po njunem mnenju je materialnopravno zmotna ugotovitev, da bi toženi stranki morali dokazati svojo ustrezno aktivnosti glede ugotavljanja delovne dobe, saj ta določba zahteva aktivnost od delavca. Nasprotujeta dokazni oceni glede predložitve izpisa delovne dobe ZPIZ zakoniti zastopnici opozarjata, da je tožniku prejšnji delodajalec plačeval ta dodatek, to pa izhaja iz plačilnih list. Glede dodatka za nočno, nedeljsko in praznično delo navajata, da je tožnik zahteval razlike na podlagi lastnih beležk, čeprav sta jim toženi stranki nasprotovali, ker iz njih ne izhajajo jasni datumi, ure in drugi relevantni podatki za preizkus evidenc. Tudi v zvezi s tem uveljavljata pomanjkljivo materialno procesno vodstvo oziroma izostanek aktivnosti sodišča po 34. členu ZDSS-1. Menita, da bi o evidencah lahko izpovedala le pooblaščena oseba pri uporabniku. Navajata, da ne drži, da listin za leto 2013 nimata, pač pa, da iz listin za leto 2013 ne izhaja beleženje ur prihodov in odhodov, temveč le obseg opravljenega dela. Uveljavljata bistveno kršitev določb postopka. Nasprotujeta tudi prisojenim stroškom, ki tudi v primeru, če bi bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, niso pravilno obračunani (prvotožena stranka bi bila po pobotu dolžna tožniku le 36,65 EUR, in ne 394,07 EUR). Priglašata stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, ki ju na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka in pravice do izjave oziroma pravice iz 22. člena Ustave RS, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da po 22. 5. 2019 ni več razpisalo nobenega naroka za glavno obravnavo. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 22. 5. 2019 izvedlo vse predlagane dokaze, kasneje pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke pa je poslalo strankam v izjasnitev. Ker stranki na izvedensko mnenje nista imeli pripomb, nista predlagali njegovega zaslišanja in sta na poziv sodišča soglašali, da se postopek zaključi zunaj naroka, je sodišče prve stopnje imelo podlago za smiselno uporabo drugega odstavka 291. člena ZPP. Sicer pa je pritožba v tem delu neutemeljena že zato, ker sta toženi stranki zgolj pavšalno zatrjevali, da se zaradi nerazpisa novega naroka za glavno obravnavo v postopku nista mogli izjasniti, ne da bi navedli, do česa se nista mogli izjasniti oziroma kako je neizvedba dodatnega naroka za glavno obravnavo vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), ki dopušča sodišču, da v primeru, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede dokaze po uradni dolžnosti. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (takega položaja pa v obravnavani zadevi ni bilo). Le v teh primerih sodišče lahko (ne pa mora) izjemoma izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015). Toženi stranki se tako neutemeljeno zavzemata za to, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, ne da bi to predlagali toženi stranki, zaslišati priče, zaposlene pri uporabniku, h kateremu sta tožnika napotili na delo. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno sprejelo na podlagi dokazne ocene predlaganih in izvedenih dokazov ob pravilnem upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena strank v predmetnem sporu.

8. Predlog za zaslišanje priče B.B. je nedopustna pritožbena novota. Toženi stranki ga namreč prvič podajata šele v pritožbi, pri tem pa ne izkažeta, da ga brez svoje krivde nista mogli navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno je sklicevanje toženih strank na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo, ki naj bi bilo vzrok za to, da nista že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagali tega dokaza. Zahteva, da bi moralo sodišče v individualnem delovnem sporu stranko usmerjati glede podajanja dodatne trditvene podlage in dokazov, da bi v postopku lahko uspela, presega okvir materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, prav tako temu ni namenjen prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 289/2016 z dne 20. 6. 2017). Navedeno se še posebej nanaša na toženi stranki, ki kot delodajalec v individualnem delovnem sporu nista šibkejša stranka.

9. Zavrniti je treba tudi pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je svojo odločitev oprlo na beležke tožnika (A 11). Tožnik je navedene lastnoročne beležke predložil tožbi in se nanje v njej izrecno in po vsebini tudi skliceval, zgolj zaradi pisne napake (kot dokaz je predlagal beležke tožene stranke) pa ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokaz, ki ga tožnik ni predlagal. 10. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o razliki v plači tožnika, in sicer o premalo izplačanih dodatkih k plači: dodatku za kontinuirano delo, dodatku za delovno dobo in dodatku za nočno, nedeljsko in praznično delo. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati premalo izplačane dodatke, je pravilna in ustrezno obrazložena, zato se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. V nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za to, da tožniku pripada dodatek za kontinuirano delo šele od trenutka, ko je o tem, da tožnik dela kontinuirano, toženi stranki obvestil uporabnik. Dejstvo, da je po petem odstavku 62. člena ZDR-1 uporabnik odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o plačilu za delo, ki jih daje delodajalcu za zagotavljanje dela za namene obračuna plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ne vpliva na to, da delavcem pripadajo dodatki po zakonu in kolektivnih pogodbah za ves čas, ko delajo v okoliščinah, ki jih upravičujejo do zadevnih dodatkov. Opustitev sporočanja ustreznih podatkov za plačilo dodatkov s strani uporabnika ne pomeni, da delavcu pripadajoči dodatki ne gredo. Uporabnik je na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1 sicer za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren, vendar pa to ne izključuje primarne obveznosti delodajalca (agencije), da delavcu plača dodatke, do katerih je upravičen.

12. Toženi stranki se v pritožbi sklicujeta na določbo 28. člena podjetniške kolektivne pogodbe, iz katere naj bi izhajalo, da delavcu pripada dodatek za kontinuirano delo le v primeru izdaje ustreznega sklepa uporabnika, tožnik pa takega sklepa ni predložil, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek po njunem mnenju zavrniti. Tako zavzemanje ni utemeljeno. Po navedeni določbi se delavcu dodatek obračunava za čas, ko dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Tožnik je s svojimi zabeležkami, evidencami delovnega časa in svojo izpovedjo dokazoval, da mu dodatek pripada tudi za obdobje pred majem 2016, ker je že pred tem delal v strnjenih izmenah po 6 delovnih dni zapored. Toženi stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje temu nasprotovali zgolj s sklicevanjem na dejstvo, da ju uporabnik pred majem 2016 ni obvestil, da tožnik dela v takih pogojih. Sodišče prve stopnje je pravilno preverilo pogoje za izplačilo tega dodatka na podlagi evidence delovnega časa (B 1) in tožniku priznalo dodatek za vse mesece, v katerih je vsaj enkrat delal šest dni zaporedoma. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo preverjati še, ali je bil tožnik v posameznem mesecu prost v soboto in nedeljo ter da je julija 2014 bil prost prav na navedena dneva, gre namreč za nedovoljeni pritožbeni novoti. Izpoved zakonite zastopnice toženih strank, da je bil navedeni dodatek za kontinuirano delo nagrada za delavce, ker niso bili prosti ob sobotah in nedeljah, ampak na kakšen drug dan v tednu, ne more nadomestiti pravočasno podanih in zadosti konkretnih trditev (po posameznih mesecih), da tožnik ni izpolnil pogojev za pridobitev tega dodatka. Tudi sicer pa je za julij 2014 sodišče prve stopnje prisodilo tožniku zgolj vtoževanih 71,23 EUR, kar v pretežni meri odpade na premalo izplačana dodatka za delovno dobo ter za nočno, nedeljsko in praznično delo.

13. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da toženi stranki nista prerekali višine dodatka za kontinuirano delo, saj ob nasprotovanju višini tega dodatka nista navedli, katera pa bi bila pripadajoča višina tega dodatka, niti tega nista izrecno navedli v pritožbi. Zgolj s pritožbenim sklicevanjem na 28. člen podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je višina tega dodatka 15 % bruto plače preteklega meseca, ne moreta izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožniku tudi v obdobju pred majem 2016 pripadal dodatek za kontinuirano delo v enakem znesku, kot po tem datumu (170,00 EUR).

14. Odločitvi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na premalo izplačani dodatek za delovno dobo, toženi stranki izpodbijata s sklicevanjem na 10. točko 1. poglavja Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.). Neutemeljeno je njuno zavzemanje za to, da bi tožniku šel dodatek za delovno dobo v ustrezni višini, če bi pravočasno predložil zakoniti zastopnici dokazilo o doseženi delovni dobi. Določba, po kateri se v delovno dobo vštevajo izpolnjena leta delovne dobe, ki jih je delavec prebil na delu in jih izkaže z vpisom v delovno knjižico ali izpisom ZPIZ, ne pomeni dodatnega pogoja za pridobitev pravice do dodatka za delovno dobo, saj ne ZDR-1 (člen 129) ne navedena kolektivna pogodba dejavnosti (člen 47a) česa takega ne določata. Za odločitev v zadevi ni bistveno, kdaj sta toženi stranki izvedeli za tožnikovo pravilno doseženo delovno dobo, zato se do pritožbenih trditev v tej smeri pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženi stranki tožniku šele za avgust in september 2017 izplačali dodatek za delovno dobo v pravilni višini glede na njegovo doseženo delovno dobo (do 23. 6. 2017 je imel 26 let, 11 mesecev in 18 dni pokojninske dobe). Pritožba temu ne nasprotuje, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zato tožniku prisodilo premalo izplačane zneske iz tega naslova kot jih je izračunal izvedenec finančne stroke.

15. Glede dodatka za nočno, nedeljsko in praznično delo v pritožbi toženi stranki poleg neutemeljenega zavzemanja za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti nasprotujeta predvsem dokazni oceni izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi, saj je prepričljiva in analitično sintetična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, toženi stranki pa s pritožbenimi navedbami pri pritožbenem sodišču nista vzbudili dvoma vanjo. Ker iz evidenc za leto 2013 niti za nadaljnje obdobje ne izhajajo podatki, ki bi dokazovali manjše število ur dela tožnika ponoči, ob nedeljah in praznikih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženi stranki nista uspeli ovreči tožnikovih trditev o obsegu dela, dokazanih z njegovimi lastnoročnimi zapiski. Kot že pojasnjeno, se v zvezi z nejasnostjo evidenc v pritožbenem postopku toženi stranki ne moreta sklicevati na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje niti na preiskovalno načelo, saj sta imeli možnost pravočasno predlagati zaslišanje pooblaščene osebe pri uporabniku, pa tega nista storili niti nista navedli razlogov za to, da tega nista pravočasno storili. Z izvedenimi dokazi pa nista uspeli dokazati, da bi tožnik opravil nižje število ur od zatrjevanih niti da bi tožniku plačali vse pripadajoče dodatke za ure opravljenega dela ponoči, ob nedeljah in ob praznikih.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o glavni stvari, je pravilno po uspehu odločilo tudi o stroških postopka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da stroški niso pravilno izračunani, da je namreč prvotožena stranka po pobotu dolžna tožniku le 36,65 EUR, in ne 394,07 EUR. Pritožba ne nasprotuje izračunu sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka glede na tožnikov uspeh napram njej dolžna za čas do pridobitve BPP tožniku povrniti 436,65 EUR, ona pa je njemu glede na njen uspeh napram tožniku dolžna povrniti 42,58 EUR. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno naložilo prvotoženi stranki, da je po pobotu tožniku dolžna povrniti 394,07 EUR (436,65 – 42,58 EUR). Ker pritožba v zvezi z izračunom stroškov ne pojasni svojega izračuna stroškov (36,65 EUR) in ne podaja nobenih drugih konkretnih trditev v zvezi s stroškovno odločitvijo, je pritožbeno sodišče opravilo njen uradni preizkus in ugotavlja, da ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi bil tožnik upravičen od prvotožene stranke zahtevati povračilo stroškov postopka, nižjih od prisojenih v V. točki izreka.

17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.