Jedro

Kadar sta stranki sklenili dogovor, da bo tožnik opravljal telesno delo (kmetijska dela in opravila) na parcelah toženca, ta pa se je kot naročnik zavezal, da mu bo za to plačal, gre njuno razmerje opredeliti kot spor iz civilnopravnega razmerja dveh fizičnih oseb v smislu določbe 1. člena ZPP.

Glede na načelo proste izbire zagovornika in pooblaščenca se praviloma priznavajo potni stroški tudi odvetniku, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer je tekel postopek, razen kadar sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, oziroma da gre za zlorabo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (to je v II. točki izreka) spremeni tako, da se znesek 7.668,49 EUR nadomesti z zneskom 7.223,01 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 839,05 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za njihovo plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 51.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (I. točka izreka) in mu naložilo, da tožencu povrne 7.668,49 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. V pritožbi in pravočasni dopolnitvi pritožbe1 tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov v bistvenem iz naslednjih razlogov: ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zaradi zmotne in nepopolne dokazne ocene, ki ni objektivizirana, zaradi zmotnega stališča, da je tožnikovo nasprotovanje izvedenskemu mnenju neutemeljeno in neprepričljivo argumentirano, zaradi zmotne ugotovitve, da je tožnik izkušen za delo s konji, ker izpodbijana sodba nima odločilnih dejstev o vtoževani subjektivni odgovornosti ter zaradi zmotnega izračuna potrebnih stroškov, saj je toženec neupravičeno pridobil odvetnika, ki ima sedež v K., sodišče ni upoštevalo, da ima odvetnik podružnico v L., narokov pa se je udeleževala odvetnica, ki je vodja omenjene podružnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena v stroškovnem delu, v preostalem delu ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bil tožnik od decembra 2007 do decembra 2012 skrbnik na toženčevem ranču. Zaradi zatrjevanih dveh škodnih dogodkov, prvega 17. 8. 2012, ko naj bi vodil pobeglega konja po hribu navzdol v ograjo, kjer je konju in tožniku spodrsnilo na strmem terenu, pri tem pa je padel in ga je močno zapeklo v rami, in drugega dne 4. 9. 2012, ko se je poškodoval, ko je konja gnal iz hleva in si strgal ramensko tetivo, vtožuje odškodnino v višini 51.200 EUR iz naslova objektivne in krivdne odgovornosti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da sta se škodna dogodka zgodila na zatrjevani način, poleg tega, da ni podane toženčeve objektivne odgovornosti, saj ni šlo za strm teren, konji niso bili nevarni, delo z njimi na takšnem terenu pa ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Prav tako je ugotovilo, da ni podane toženčeve krivdne odgovornosti, saj tožniku ni verjelo, da za delo ni dobil navodil, pa tudi če bi ta umanjkala, je bil za delo s konji izučen, saj je bil veterinarski pomočnik, opravil je jahalni tečaj, kjer se je seznanil z osnovami ravnanja s konji, v mladosti je opravljal delo na kmetiji, poleg tega pa je že štiri leta na toženčevem ranču skrbel za konje in si s tem pridobil bogate praktične izkušnje. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče izreka do pritožbenih ugovorov.

Zatrjevano delovno razmerje

7. Ob ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS, ko je v tej zadevi odločalo v sporu o pristojnosti (VIII R 13/2017 z dne 6. 6. 2017 - list. št. 55 sodnega spisa in nasl.) in ugotovilo, da ne gre za spor o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, stališču sodne prakse, da bi moral tožnik postaviti zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar ni storil,2 in izčrpnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, zakaj med pravdnima strankama ni obstajalo delovno razmerje (tožnik je bil ob nastanitvi na ranču in pričetku del že upokojen in ni obvestil ZPIZ, da pokojnine ne bi več prejemal, ob zaslišanju je izpovedal, da delovnega razmerja ni želel, toženec mu ni vsakodnevno odrejal dela, dopusta ipd.),3 je stališče sodišča o neobstoju delovnega razmerja pravilno. Sodna praksa je že izrekla, da kadar sta stranki sklenili dogovor, da bo tožnik opravljal telesno delo (kmetijska dela in opravila) na parcelah toženca, ta pa se je kot naročnik zavezal, da mu bo za to plačal,) gre njuno razmerje opredeliti kot spor iz civilnopravnega razmerja dveh fizičnih oseb v smislu določbe 1. člena ZPP.4 Po oceni pritožbenega sodišča pa dejstvo, ali so med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, niti ni bistveno, saj je tožnik v tožbi zatrdil, da mu toženec za njegovo delo ni zagotovil ustrezne varnosti ter ga poučil o osnovah obnašanja konj in o primernem ravnanju z njimi.5 Navedene trditve pa je sodišče prve stopnje v celoti presojalo tudi po splošnih določilih Obligacijskega zakonika (OZ), torej širše kot bi to zahtevalo ugotavljanje odškodninske odgovornosti v okviru delovnega razmerja. V zvezi s tem tožniku pravno varstvo ni bilo v ničemer odvzeto. Pritožbene navedbe glede zatrjevanih elementov delovnega razmerja so zato v celoti neutemeljene.

Dokazna ocena

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da sta se škodna dogodka pripetila, kot je zatrjeval, je jasna, konsistentna, življenjsko logična in prepričljiva ter ji pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno podalo v 23. do 36. točki obrazložitve in ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik predložil kopijo zdravstvenega kartona, iz katerega izhaja, da je 17. 8. 2012 obiskal Zdravstveni dom ter da je iz zapisa zdravnice razvidno, da naj bi pred eno uro padel pri hoji po hribu navzdol,6 a je navedeni dokaz pravilno, skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, upoštevalo in presojalo skupaj s preostalimi izvedenimi dokazi, ter je pravilno zaključilo, da zgolj takšen zapis v zdravstvenem kartonu ne potrjuje, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga opisuje tožnik. Navedeno je lahko zaključilo zaradi različnih izpovedi zaslišanih prič. Predvsem je pravilno upoštevalo, da sta se tožnik in njegova partnerka priča B. Š. zapletala pri izpovedi glede tega, da naj bi tožnika v zdravstveni dom pripeljal I. M., ta pa je ob zaslišanju navedeno izrecno zanikal. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo verjeti prepričljivi izpovedi tožnika, njegove partnerke in njegovega brata, ne bi pa smelo slediti izpovedi priče I. M., ki je pristranska, so neutemeljene. Sodišče je v obširni dokazni oceni medsebojno primerjalo nasprotne izpovedi pravdnih strank in prič, vse pa ocenilo s preostalimi listinskimi dokazi ter je pravilno zaključilo, da tožnik s stopnjo prepričanja ni uspel dokazati nastanka obeh škodnih dogodkov. Zgolj njegova izpoved glede škodnega dogodka z dne 4. 9. 2012 ne more izkazovati, da se je ta dogodil, glede na njegovo neprepričljivo izpoved v zvezi s prvim škodnim dogodkom z dne 17. 8. 2012. Iz tožnikovega zdravstvenega kartona za dan 5. 9. 2012 res izhaja, da je prinesel izvid UZ desne rame, iz tega izvida z dne 5. 9. 2012 (priloga A 3) pa izhaja, da je supraspinatna tetiva prekinjena, a iz obeh navedenih listin ne izhaja, kako je do takšne poškodbe prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik škodnih dogodkov v dnevnik ni zapisal, čeprav je glede oskrbe konj zapisoval druge manj pomembne stvari. Pritožbeno sodišče dodaja, da je pomenljivo tudi dejstvo, da tožnik o obeh škodnih dogodkih toženca ni seznanil prej kot neposredno pred vložitvijo tožbe, kar prav tako kaže na neprepričljivost njegove izpovedi. Pritožbene navedbe v zvezi z dokazno oceno so ob povedanem neutemeljene.

Tožnikovo nasprotovanje izvedenskemu mnenju

9. Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da ni utemeljeno tožnikovo nasprotovanje izvedenskemu mnenju z razlogom, da naj izvedenec ne bi bil seznanjen z lastnostmi konj ob samem škodnem dogodku. Držijo pritožbene navedbe, da si izvedenec konjev7 v času, ko naj bi se škodna dogodka zgodila, ni ogledal, a ne drži pritožbena navedba, da ob ogledu (šest let kasneje) ni mogel oceniti njihovih lastnosti. Najprej gre pojasniti, da je sodišče pravilno obrazložilo, da je bilo dokazno breme o nastanku škodnega dogodka, tudi o lastnostih konj, na tožniku, ter da je imel na razpolago, da bi pravočasno predlagal ogled oziroma zavarovanje dokazov neposredno po škodnem dogodku. Če tega ni storil, navedenega ne gre šteti v toženčevo škodo. Poleg tega je, kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, izvedenec ob ogledu konje ocenil in je lahko glede na svoje strokovno znanje pojasnil njihovo naravo in obnašanje v času škodnega dogodka. Tudi ta pritožbena navedba je neutemeljena.

Zatrjevano nedopustno ravnanje

10. V celoti gre pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik pri ravnanju s konji ni bil neizkušen. Ob ugotovitvah izvedenca, da konji niso bili nevarni, ter ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ni šlo za strm teren ter da ni šlo za izvajanje nevarne dejavnosti, kar pritožba zgolj pavšalno izpodbija, ter ob ugotovitvah, da je bil tožnik, ko je bil delovno aktiven, veterinarski pomočnik, da je imel opravljen jahalni tečaj ter da je v mladosti delal na kmetiji, predvsem pa ob ugotovitvi, da je že več kot štiri leta pred obema škodnima dogodkoma na toženčevem ranču skrbel za konje, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da kljub morebitnemu izostanku izrecnih navodil v zvezi za delo s konji, tožencu krivdne odgovornosti ni mogoče očitati.8 Pri tem ne gre za dokazovanje negativnih dejstev, kot zmotno navaja pritožba, ampak je navedena dejstva zatrjeval toženec in jih tudi dokazal. Oporo za ugotovitve, da je bil tožnik izkušen pri ravnanju s konji ter da njegovo delo s konji ni mogoče opredeliti kot nevarno, je sodišče imelo v ugotovitvah izvedenca (Ad 3 in Ad 4). Ali si je izvedenec del zemljišča ogledal ali ne, pa ni bistveno, saj je ogled opravilo sodišče s tem, da je sodnica del zemljišča, na katerem naj bi prišlo do škodnega dogodka, prehodila sama, ter se o tem, da ni šlo za strm teren, z neposredno zaznavo prepričala sama. Zato tudi s temi pritožbenimi trditvami tožnik ne more uspeti.

Stroškovna odločitev

11. Tožnikova pritožba je v stroškovnem delu delno utemeljena. Glede na načelo proste izbire zagovornika in pooblaščenca se praviloma priznavajo potni stroški tudi odvetniku, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer je tekel postopek, razen kadar sodišče ugotovi, da je bila izbira nerazumna, oziroma da gre za zlorabo, česar tožnik ne zatrjuje, sodišče prve stopnje pa tega tudi ni ugotovilo. Ker toženec očitno nima stalnega prebivališča v kraju, kjer je potekal postopek, ni videti razlogov, da bi moral ravno v tem kraju pridobiti pooblaščenca. Ima pa pritožba prav, da se postavlja vprašanje ali so pooblaščencu potni stroški in stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče v resnici nastali, saj ima toženčev pooblaščenec podružnico tudi v L., narokov pa se je udeleževala odvetnica T. B., ki je po navedbah na spletni strani odvetniške pisarne vodja omenjene podružnice. Na navedene očitke toženec v odgovoru na pritožbo ni odgovoril, zato gre šteti, da jim ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je vpogledalo na spletno stran Odvetniške pisarne B. H. in ugotovilo, da je odvetnica T. B., ki dela v tej pisarni, od maja 2016 vodja podružnice v L., ter stranke po predhodnem dogovoru sprejema v L., K. in N. Zato po oceni pritožbenega sodišča potni stroški in stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče toženčevemu pooblaščencu ne gredo za naroke, na katere je prihajala odvetnica T. B. 12. V obravnavani zadevi so bili naroki opravljeni na dneve 19. 9. 2017, 11. 10. 2017, 25. 9. 2018 in 25. 4. 2019. Ogled je bil opravljen 22. 11. 2017, ogled s strani izvedenca pa 5. 3. 2019. Ker tožnik v pritožbi ne nasprotuje priznanju stroškov za opravljena ogleda s strani sodišča in izvedenca (22. 11. 2017 in 5. 3. 2019) se pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje glede teh stroškov ni spuščalo, preverilo pa je priznane stroške za preostale štiri naroke, ki so bili opravljeni na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Na naroke 19. 9. 2017, 11. 10. 2017 in 25. 9. 2018 je pristopila odvetnica T. B., zato za te tri naroke toženčevemu pooblaščencu potni stroški ne gredo, prav tako ne stroški za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče. Na narok 25. 4. 2019 je pristopil odvetnik A. B., za katerega ni zatrjevano, da bi delal v L., zato so za ta narok potni stroški in stroški za odsotnost iz pisarne pravilno priznani. Ker se tožnik glede konkretnega izračuna pravdnih stroškov na prvi stopnji ni pritožil, je pritožbeno sodišče priznane stroške v izpodbijani sodbi zmanjšalo za trikrat po 160 točk, kar je bilo toženčevemu pooblaščencu priznano za odsotnost iz pisarne za tri naroke, kar znaša 480 točk x 0,6, kar znaša 288 EUR. Ker je bilo toženčevemu pooblaščencu priznanih 235,32 EUR potnih stroškov za prihod K .– L. – K. in ker so stroški za en narok 25. 4. 2019, katerega se je udeležil odvetnik A. B., utemeljeni, je sodišče zmanjšalo tudi priznane stroške za dvakratni prihod na narok, to je 2 x 78,74, skupaj 157,48 EUR. Priznane stroške je pritožbeno sodišče zato zmanjšalo za 445,48 EUR (288 + 157,48) in sedaj potrebni pravdni stroški v postopku pred sodiščem na prvi stopnji znašajo 7.223,01 EUR ter je v tem delu stroškovni izrek spremenjen (351. člen ZPP).

13. Ker v preostalem delu tožnikova pritožba ni bila utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožencu pa mora povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 1125 točk, kar znaša 675 EUR, materialni stroški znašajo 12,75 EUR (12 EUR + 0,75 EUR) skupaj 687,75 EUR, 22 % DDV 151,30 EUR, vse skupaj 839,05 EUR (165. člen ZPP).

1 Toženec je dopolnitev pritožbe podal v roku 30 dni od prejema sodbe, kar je po poteku 15 dnevnega roka iz pravnega pouka. Glede na pravilno tolmačenje pravil 125. člena novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP - E) jo je podal pravočasno. V zvezi s tem prim.: dr. Vesna Bergant Rakočević, Bistvene novosti in spremembe po ZPP - E v pritožbenem postopku, Pravni letopis, 2017, str. 137; prim. tudi VSM sklep I Cpg 145/2019, ter VSL odločbe II Cp 2360/2018, II Cp 759/2018 in I Cp 1332/2018. 2 VSRS sklep VIII R 10/2016 z dne 7. 6. 2016. 3 18. do 20. točka obrazložitve. 4 Odločba pod opombo 2. 5 Glej tožbene navedbe pod III. točko. 6 31. točka obrazložitve. 7 Po imenu Z., V. in F. - za prvega in enega od drugih dveh tožnik trdi, da sta bila udeležena v škodnih dogodkih. 8 54. do 56. točka obrazložitve.