Jedro

Odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke izdalo plačilni nalog, s katerim je toženi stranki naložilo plačilo 26.250 nemških mark v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Banke Koper na dan plačila, s pogodbeno določenimi zamudnimi obrestmi v višini skupne (R+r) splošne obrestne mere za druge namene Ljubljanske banke - Splošne banke Koper, povečane za 50 odstotnih točk, od 6.1.1994 do dneva plačila, ter povrnitev stroškov mandatnega postopka v znesku 43.970 tolarjev. Po ugovoru tožene stranke je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in v pretežnem delu obdržalo v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, opr. št. Plg 1/94 z dne 1.3.1994. Razsodilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 25.000 nemških mark, v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Banke Koper na dan plačila. Sodišče je še razsodilo, da mora od navedene glavnice plačati pogodbene zamudne obresti v višini skupne (R+r) splošne obrestne mere za druge namene Ljubljanske banke - Splošne banke Koper, povečane za absolutno vrednost 50 odstotnih točk, od 6.1.1994 do dneva plačila. Naložilo ji je tudi plačilo zneska 96.287,50 tolarjev, kolikor je znesel prometni davek. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, zaradi česar je v tem delu razveljavilo izdani plačilni nalog. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov izdaje plačilnega naloga 43.970 tolarjev in stroškov pravdnega postopka 302.435 tolarjev, vse z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 1.4.1994 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke glede plačila glavnice, kot neutemeljeno, in je potrdilo izpodbijano sodbo. Delno pa ji je ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v zvezi s plačilom zamudnih obresti, tako da je toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo Banka Koper plačuje za devizne vloge v nemških markah, vezanih nad eno leto (v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Banke Koper na dan plačila). Za pravdne stroške pritožbenega postopka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta obe pravdni stranki pravočasno vložili revizijo.

Tožeča stranka izpodbija sodbo drugostopenjskega sodišča v delu, s katerim je spremenilo prvo sodbo in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se v celoti obdrži v veljavi sodba prvostopenjskega sodišča, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Zahteva tudi povrnitev pravdnih stroškov, vključno z revizijskimi. Navaja, da sta pravdni stranki 17.11.1993 sklenili pogodbo o strokovni pomoči pri ekonomski obdelavi odkupa poslovnih prostorov, zaradi česar se za pogodbeno razmerje ne more uporabiti Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri iz leta 1995, ker ne more veljati "za nazaj". Dodaja, da pogodbeno določene zamudne obresti ne pomenijo dvojne valorizacije glavnice in da niso prepovedane, saj tedaj noben predpis tega ni prepovedoval. Dogovorjena kazen je primerna za zamudo, saj v času sklenitve pogodbe Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (ZOMZO, Ur.l. RS, št. 14/92 do 13/93) ni predvideval valorizacije glavnice. Če je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ki po njegovem pomeni dvojno valorizacijo glavnice, pa ni osnove za zavrnitev zahtevka po plačilu obresti v višini "r", povečanih za 50 odstotnih točk. Prisojene obresti za devizne hranilne vloge so namreč nižje od realnih obresti v domači valuti. Njihova obrestna mera nima kazenske funkcije za zamudo in dolžnika ne sili k plačilu. So le nadomestilo za glavnico, ki bi ga prejel upnik, če bi se odločil za varčevanje. Zato meni, da gre za prisilno varčevanje, s katerim je za zamudo kaznovan upnik, namesto dolžnika. Prilaga izračun obresti, iz katerega izhaja, da je prisojena obrestna mera šestkrat oz. celo desetkrat nižja od dogovorjenih obresti.

Tožena stranka vlaga revizijo proti tistemu delu sodbe, s katerim je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, in proti izreku o stroških.

Uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kršitev procesnih pravil vidi v ugotovitvi pritožbenega sodišča (ki je zapisana na 7. strani), da je Božo Luzar lastnik tožene stranke in je kot tak s svojim vplivom na direktorja hotel izigrati tožečo stranko, čeprav sodišče prve stopnje (na 4. strani sodbe) ugotavlja, da nima nobene zveze s to stranko in ni njen lastnik. Napačno uporabo materialnega prava pa očita sodiščema zato, ker sta sporno pogodbo ocenili kot pogodbo o delu in ne kot pogodbo o posredovanju. Zaradi tega nista presojali, če je nagrada za posredovanje primerna trudu in obsegu del posrednika. Po mnenju revizije sta sodišči obšli določilo drugega odstavka 5. člena pogodbe, ki določa, da je naloga izvajalca zaključena z dnem, ko je podpisana pogodba med naročnikom in S.. Ker taka pogodba ni bila podpisana, izvajalčeva naloga ni bila opravljena. Pravdni stranki torej nista sklenili pogodbe o posredovanju brez pogoja sklenitve pogodbe. Zato ni mogoče uporabiti določila 814. člena ZOR. Gre namreč za tipično pogodbo o posredovanju, ki je bolj specialna od pogodbe o delu. Ker pri posredovanju ni mogoče oceniti opravljenega dela na podlagi tarife ali pravil stroke, je zakonodajalec pri določanju nagrade predpisal korekturo, po kateri naj nagrado pretehta in oceni sodišče. Ob tem poudarja, da je nagrada enormna in je v nasprotju z enako vrednostjo dajatev. Končno pa je bila pogodba med L. in S. sklenjena na podlagi javnega razpisa, na katerem je lahko vsak sodeloval, in ne na podlagi pisma o nameri.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Reviziji tožeče stranke in tožene stranke nista utemeljeni.

V zvezi z revizijo tožeče stranke je treba ugotoviti, da sta pravdni stranki v 4. členu pogodbe predvideli morebitno zamudo tožene stranke pri plačilu in sta za tak primer dogovorili, da sme izvajalec zahtevati zamudne obresti skupne (R+r) "splošne obrestne mere za druge namene" LB Splošne banke Koper, povečane za 50 odstotnih točk. Kot ugotavlja že pritožbeno sodišče, tako določilo ni bilo v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki v 399. členu omejuje pogodbeno obrestno mero, kar je v skladu z javnim interesom (sodba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-202/93-17, Ur. l. RS, št. 74/94). ZOR predvideva terjatve v slovenski valuti, torej v tolarjih, in ureja obrestno mero zanj-e. V času sklenitve sporne pogodbe dne 17.11.1993 je določal obrestno mero za zamudne obresti ZOMZO, ki je predvideval tako obrestno mero, ki je enaka stopnji rasti cen na drobno v preteklem mesecu, preračunani na letno raven, in realni obrestni meri 25%. Toda določil tega zakona ni mogoče uporabiti, ker se terjatev tožeče stranke ne glasi v domači valuti in tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo tolarske protivrednosti nemških mark v času plačila, ne pa zahtevka v tolarjih. Za plačilo obresti v nemških markah pa pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da pogodben- o določilo ne velja, ker določena obrestna mera predvideva dvojno valorizacijo glavnice in je previsoka. Zato ga je pravilno nadomestilo in prisodilo take obresti, ki jih pravni red dovoljuje. Ta izrecno sicer ne predvideva obresti, izraženih v tuji valuti, toda sodna praksa je izpolnila praznino in uvedla analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbene obveznosti po tretjem odstavku 399. člena ZOR. Na občni seji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 22. in 23.6.1993 sprejelo pravno mnenje (Poročilo sodne prakse št. I/93), po katerem se za plačila v tuji valuti uporabljajo zamudne obresti po obrestni meri, ki jo banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti. Gre za plačilo obresti v nemških markah, s katerim je tožena stranka v zamudi več kot leto dni, zato je pritožbeno sodišče v spremenjenem delu prve sodbe pravilno določilo obrestno mero.

V zvezi z revizijo tožene stranke revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker pritožbeno sodišče v prvem odstavku na 7. strani utemeljuje svojo sodbo najprej s tem, da navede sklenitev kupoprodajne pogodbe med S. in L. (kot lastnikom drugega podjetja) in ne trdi, da bi bil L. lastnik prav tožene stranke. Zato ta zapis ni v nasprotju z ugotovitvijo prvega sodišča, da L. pravno ni povezan s toženo stranko, je pa neformalno nadziral posle njenega direktorja.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu prvega odstavka 71. člena ZOR presojali vsebino pogodbe o strokovni pomoči pri ekonomski obdelavi odkupa poslovnih prostorov S. v Š. pri Kopru tako, kot je zapisana. Njuna odločitev, da gre za pogodbo o delu oz. za podjemniško pogodbo in ne za posredovanje je pravilna, saj iz 1. člena pogodbe izhaja, da prevzemnik posla ni iskal primerne stranke, ki bi jo spravil v stik s toženo stranko, ker je bila stranka dobro znana: šlo je za podjetje S., ki ga je bilo treba pripraviti k temu, da bi pod ugodnimi pogoji odprodal prostore poslovno-trgovskega centra v Š. pri K. Iz tega sledi, da ni moglo iti za posredovanje, kjer pripade posredniku pravica do nagrade za opravljeno delo tedaj, ko je sklenjena pogodba (prvi odstavek 823. člena ZOR), ker ni bilo strahu, da bi posrednik povezal komitenta s komerkoli in dobil nagrado tudi v primeru, ko ne bi bilo nobene realne možnosti za sklenitev pogodbe. Poleg tega naloga prevzemnika posla ni bila samo v posredovanju, marveč je tudi svetoval glede strategije pogajanj in je v pogajanjih aktivno sodeloval, česar ni mogoče pričakovati od posrednika, ki mora skrbeti za interese obeh pravdnih strank, med katerima posreduje, in sme sprejeti naročilo za posredovanje od obeh strank (825. člen ZOR). Določilo drugega odstavka 5. člena pogodbe, na katerega se sklicuje tožena stranka, se ne nanaša na predmet pogodbe. Ta člen pogodbe določa rok izvedbe, tako da v prvem odstavku predvideva rok 40 dni, v drugem odstavku pa ugotavlja, da je naloga izvajalca zaključena (tudi) z dnem, ko je podpisana pogodba med naročnikom in S..

Ceno za tožnikovo delo sta določili pravdni stranki v 2. členu pogodbe in kot strokovnjakinji na ekonomskem področju sta nedvomno ocenili predvideni trud in stroške tožnika ter interes tožene stranke, da bi kupila določene prostore od (znanega) lastnika.

Revizijska navedba, češ da pravdni stranki, ki sta sklenili sporno pogodbo, nista sklenili kupne pogodbe in je bila nepremičnina prodana na javni dražbi, ne vpliva na dolžnost tožene stranke, da tožniku plača opravljeno delo.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zavrniti neutemeljeni reviziji po določilu 393. člena ZPP. Tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov obeh pravdnih strank je bilo treba zavrniti po določilu prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP, saj reviziji nista bili uspešni.