Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na strani revidenta.

Odločba o izbiri koncesionarja ni pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, zato navedba punctuma v uvodu revizije ne zadosti vrednostnemu kriteriju za dovoljenost revizije.

Splošna pravna vprašanja, opredeljena le na načelni ravni, s katerimi revident zatrjuje le bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, niso razlog za dovoljenost revizije, ampak le (vsebinski) revizijski razlog.

Pridobitev koncesije na podlagi javnega razpisa je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev ter meril, in kot tako zgolj pričakovanje. Ob takih okoliščinah pa zelo hudih posledic za prijavitelja ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 9. 2010, s katero je tožena stranka med drugim odločila, da se koncesija v okviru mreže javne veterinarske službe zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS za občin ... in ... dodeli A., d. o. o. (1. točka izreka odločbe) in za isto območje zavrne revidentova zahteva za izbiro koncesionarja (2. točka izreka odločbe). Revidentova vloga je bila zavrnjena, ker ni izpolnjeval minimalnega kadrovskega pogoja (najmanj 1 veterinar zaposlen za polni delovni čas na vsakih začetih 300 kmetijskih gospodarstev – v nadaljevanju KMG).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Tožena stranka je namreč v izreku izpodbijane odločbe odločila o izbiri koncesionarja v okviru mreže javne veterinarske službe zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS. Zato navedba punctuma v uvodu revizije ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

7. Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja več vprašanj, in sicer: ali je sodišče dolžno obrazložiti razloge za svojo odločitev; ali se je sodišče dolžno v obrazložitvi opredeliti do trditev tožeče stranke; ali lahko sodišče opusti izvedbo glavne obravnave iz razloga, ki ni zakonsko predviden; ali lahko sodišče opusti izvedbo glavne obravnave, na da bi stranko prej pozvalo, naj podrobneje pojasni, zakaj želi izvedbo glavne obravnave; ali je dolžno sodišče opozoriti stranko, da bo odločalo na podlagi do tedaj zatrjevanih dejstev in ne bo razpisalo glavne obravnave, če ne bo v določenem roku podala dodatnih navedb; ali lahko sodišče šteje navedbe v odgovoru na tožbo za resnične, če tožeča stranka ne odgovori na te navedbe.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih revident izpostavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Izpostavljena vprašanja so namreč zgolj splošna in opredeljena le na načelni ravni, z njimi pa revident dejansko zatrjuje le bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki pa so (vsebinski) revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in ne razlog za dovoljenost revizije.

9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude ter vse to tudi izkazati.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami, da bi mu kljub temu, da koncesije do sedaj še ni imel, podeljena koncesija pomenila stabilen prihodek in obstoj v nadaljnjih desetih letih, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentove trditve so zgolj pavšalne in z njimi ne izkazuje konkretnih posledic, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev. Pridobitev koncesije na podlagi javnega razpisa pa je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev ter meril, in kot tako zgolj pričakovanje. Ob takih okoliščinah pa zelo hudih posledic za prijavitelja ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v številnih primerih, na primer X Ips: 535/2007, 149/2009, 201/2009, 334/2009).

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.