Jedro

Toženka je kot tožnikov dohodek upoštevala tudi plačo, ki jo je tožnik prejel v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje v višini 365,06 EUR. Navedeni dohodek je tožniku izplačal delodajalec, Osnovna šola B.. V zadevi ni sporno, da je tožniku zaposlitev pri navedenem delodajalcu prenehala. Navedeno pomeni, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre pa toženka tega dohodka pri ugotavljanju tožnikovih lastnih dohodkov ne bi smela upoštevati.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 447/2024 z dne 26. 11. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, Pd 17/2024 z dne 12. 9. 2024. Toženka se sklicuje na določbe 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter 11., 20., 21. in 23. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Ugotavlja, da tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z ženo A.A., tako da družina prosilca šteje dva člana. Tožnik je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje (junij - avgust 2024) iz naslova neto plače in denarnega nadomestila med brezposelnostjo prejel 2.055,73 EUR oziroma povprečno 685,24 EUR mesečno. Tožnikova žena pa je v enakem obdobju prejela neto plačo v povprečni višini 1.001,24 EUR mesečno. V tem obdobju je prejela tudi regres za letni dopust v višini 1.500,00 EUR, ki se šteje za občasni, neperiodični dohodek, upošteva pa se v višini 257,56 EUR mesečno. Glede na navedeno je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP, saj je povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v relevantnem obdobju znašal 972,02 EUR in je presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. znesek 969,76 EUR. Skladno s 13. členom ZBPP je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila.

2.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Strinja se, da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejemal nadomestilo in sicer dne 15. 7. 2024 nadomestilo v višini 624,28 EUR in 442,11 EUR ter dne 14. 8. 2024 nadomestilo v višini 624,28 EUR, kar je skupaj 1.690,67 EUR oz. 563,55 EUR mesečno. Dne 10. 6. 2024 je prejel še del plače (365,06 EUR), upoštevanje le-te pa je napačno, saj prvi odstavek 21. člena ZSVarPre določa, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Toženka bi zato lahko upoštevala le nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal v zadnjih treh mesecih pred podajo prošnje. Strinja se tudi s tem, da je žena v relevantnem dohodku prejela plačo v povprečni višini 1.001,24 EUR neto in regres. Toženka je upoštevala regres v znesku 257,56 EUR mesečno, pri tem pa ni pojasnila, kako je do tega zneska prišla. Glede na navedeno tožnik vztraja, da izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna stroške, ki naj jih naloži v plačilo toženki.

3.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Dodatno pojasni, da tožnik, kljub temu, da je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi postal brezposeln, ni ostal brez rednega periodičnega dohodka, saj je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila. V konkretnem primeru ni prišlo do prekinitve prejemanja dohodka, spremenila se je zgolj vrsta oziroma pravna podlaga in višina prejetega dohodka. Iz naslova periodičnih dohodkov je tožnik torej prejel 2.055,73 EUR oz. 685,24 EUR mesečno. Tožnikova žena pa je prejela poleg plače še regres za letni dopust v višini 1.500,00 EUR, ki se šteje za občasni, neperiodični dohodek, ki ga je potrebno upoštevati v višini 257,56 EUR, upoštevaje prvi odstavek 23. člena ZSVarPre. Toženka je že v dopisu navedla zadostno podlago za preizkus višine zneska, posebej pa je način izračuna naveden tudi v 3. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, zato vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP.

4.Tožba je utemeljena.

5.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, Pd 17/2024 z dne 12. 9. 2024. Toženka kot razlog za zavrnitev prošnje navaja tožnikovo neizpolnjevanje finančno-materialnega pogoja za dodelitev BPP.

6.ZBPP v 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). ZBPP v 14. členu določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek).

7.Uvodoma sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnikova žena v relevantnem obdobju prejela regres za letni dopust v višini 1.500,00 EUR, ki se šteje za občasni, neperiodični dohodek. Toženka je upoštevala regres v znesku 257,56 EUR mesečno, tožnik pa meni, da ni pojasnjeno, kako je toženka prišla do tega zneska. Znesek regresa tudi sicer po mnenju tožnika ne more biti pravilen, saj ob upoštevanju, da gre za letni regres v višini 1.500,00 EUR, to ob upoštevanju 12 mesecev znese 125,00 EUR mesečno. Z navedenim se sodišče ne strinja. Kot pravilno opozori toženka v odgovoru na tožbo, je v 3. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjeno, da se v primeru občasnega, neperiodičnega dohodka le-ta upošteva v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. Navedena je tudi pravna podlaga za preizkus višine zneska in sicer prvi odstavek 23. člena ZSVarPre. V konkretnem primeru se tako upošteva regres v višini 257,56 EUR, pridobljen po zgoraj pojasnjeni formuli (1.500,00 EUR : 3 - 0,5 x 484,88 EUR). Tako se izkažejo za neutemeljene navedbe tožnika, da toženka ni pojasnila, kako je prišla do zneska regresa, ki se upošteva, oz. da ni pravilno obračunala regresa prejetega v letu 2024. Navedbe tožnika so v nasprotju z določili 20. in 23. člena ZSVarPre, ki jih je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla in tudi pravilno uporabila.

8.V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, zato se le-ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva, pa sodišče pojasnjuje naslednje. ZSVarPre v drugem odstavku 20. člena določa, da se kot lastni dohodek družine, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Vendar pa isti zakon v prvem odstavku 21. člena določa tudi, da se v primeru, kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva. Skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZSVarPre so periodični dohodki po tem zakonu plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. V konkretnem primeru je toženka prezrla določbo prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, četudi se ta po ustaljeni sodni praksi upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine za namen dodelitve BPP po ZBPP.

9.Toženka je kot tožnikov dohodek upoštevala tudi plačo, ki jo je tožnik prejel v obdobju zadnjih treh mesecev (10. 6. 2024) pred vložitvijo prošnje v višini 365,06 EUR. Iz listin, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve in jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti (podatki FURS, izpis prometa na tožnikovem računu), je razvidno, da je navedeni dohodek tožniku izplačal delodajalec, Osnovna šola B.. V zadevi ni sporno, da je tožniku zaposlitev pri navedenem delodajalcu prenehala. Prav na vložitev pritožbe zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se namreč nanaša tožnikova prošnja za dodelitev BPP, kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Navedeno pomeni, da je tožnik ostal brez rednega periodičnega dohodka, v skladu s citiranim prvim odstavkom 21. člena ZSVarPre pa toženka tega dohodka (plače, ki jo je tožnik pri omenjenem delodajalcu prejel v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP) pri ugotavljanju tožnikovih lastnih dohodkov (in s tem pri presoji izpolnjevanja materialno-finančnega pogoja za dodelitev BPP) ne bi smela upoštevati.

10.Po povedanem sodišče sodi, da je toženka v zadevi napačno uporabila materialno pravo (prvi odstavek 21. člena ZSVarPre), v posledici tega pa je nepravilno ugotovila tudi dejansko stanje. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

11.V zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR . Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

-------------------------------

1Glej npr. sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. II U 339/2013 z dne 18. 9. 2013, II U 183/2017 z dne 10. 5. 2017, I U 1784/2018 z dne 25. 10. 2018.