Jedro

Pritožba oporeka primernosti obeh omenjenih dokazov, pri čemer pa ne upošteva, da slovensko civilno-procesno pravo, konkretneje ZPP, ne temelji na principu vnaprejšnje dokazne moči posameznih vrst dokazov oziroma njihove primernosti za dokazovanje določenih dejstev, ampak na načelu proste presoje dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 2. 2021 (ugodilo tožnikovemu predlogu ter) dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in pravdo vrnilo v stanje prvega naroka za glavno obravnavo.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne (vse s stroškovno posledico). Uvodoma pojasnjuje, kaj je tožnik v utemeljitev svojega predloga navedel in kako je svojo odločitev utemeljilo sodišče prve stopnje (sklicuje se na judikata VSM sklep I Cp 1738/2009 in sklep I Up 1490/2004). Poudarja, da tožnik trditev glede opravičljivega razloga (to je odsotnosti iz naroka zaradi stika z osebo okuženo s COVID-om) ni konkretiziral, da tožnik in njegov odvetnik nista dokazala opravičljivega razloga (stika z okuženo osebo; sodišče pa je dokazovanje tega stika dovolilo na način, da je kršilo pravila postopka), da nista zatrjevala, niti dokazala substitucije odvetnika in da nista zatrjevala niti dokazala nenadnosti dogodka. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti razlog za opravičilo izostanka konkretiziran in podprt s konkretnimi, opravičljivimi in razpoložljivimi dokazi. Tožnik in njegov odvetnik z dokaznim predlogom, da se ju zasliši, temu nista zadostila, saj sta le pavšalno navedla, da sta bila oba v samoizolaciji zaradi morebitnega stika s COVID okuženo osebo. Iz tožnikovega predloga je jasno razvidno, da je ta nesubstanciran in z ničemer dokazan, hkrati pa tudi neopravičljiv. Pritožnica poudarja, da je vse to navajala v svoji tretji pripravljalni vlogi. Sodišče je kršilo določila postopka, ko je na podlagi nesubstancirane trditvene podlage razpisalo narok za vrnitev v prejšnje stanje. Prišlo naj bi do absurdne situacije, ko je sodišče z zasliševanjem tožnika in njegovega odvetnika sestavilo trditveno podlago tožnika, ki bi jo slednji moral podati že v predlogu za dovolitev v prejšnje stanje. Na zaslišanju naj bi se izkazalo, da tožnik in njegov odvetnik sploh ne vesta časovno, kdaj naj bi prišlo do stika z okuženo osebo in do kdaj sta bila v samoizolaciji. Ker ni bilo znano, kakšno trditveno podlago naj bi ta dva potrjevala, sodišče tožnika in njegovega odvetnika ne bi smelo zaslišati. S tem, ko je njuno zaslišanje dopustilo, je poseglo v toženkino pravico do izjavljanja in proti-izvajanja dokazov. Tudi sicer naj bi bilo dejansko stanje glede opravičljivega razloga nepravilno ugotovljeno. Iz izpovedb tožnika in njegovega odvetnika je jasno razvidno, da ima zgodba polno vrzeli in da se kreira sproti. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj ni moč slediti izpovedbi tožnika in njegovega odvetnika. Opravičljiv ni niti tožnikov izgovor, da zdravniki za samoizolacijo ne izdajajo potrdil, saj to ne drži. Sodišče je narok razpisalo skoraj dva meseca pred samim narokom, kar pomeni, da sta tožnik in odvetnik v obdobju samoizolacije imela dovolj časa, da bi si pridobila ali opravičilo zdravnika ali odločbo o karanteni ali bi se šla testirat. Prav tako bi lahko pridobila izjavo okužene soplesalke ali drugih plesalcev, če že nista predlagala njihovega zaslišanja, oziroma zaslišanja prič, ki bi potrdile njuno potrebo po karanteni. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj ni moč verjeti tožniku, da naj bi bila oba z odvetnikom res v stiku z okuženo osebo. Z odredbami Vrhovnega sodišča in protikoronskimi ukrepi ni bilo nikjer določeno, da je zaradi epidemije zamuda naroka splošno dovoljena, oziroma, da je zamudo mogoče upravičiti s pavšalno navedbo morebitnega stika z okuženo osebo. V primeru, da gre za zamudo dveh odvetnikov, bi morala biti skrbnost na toliko višji ravni, presoja sodišča pa še strožja. Tožnik in njegov odvetnik nista niti zatrjevala, da sta zastopanje zaradi karantene skušala prenesti na drugega odvetnika - substituta, čeprav ju k temu zavezuje odvetniški kodeks. Ni moč opravičiti dvema odvetnikoma, da se za predlog za vrnitev v prejšnje stanje nista potrudila niti toliko, da bi vsaj poskusila postopati na način, kot je določen s predpisi in sistemom, ki ga dobro poznata. Tako tožnik kot odvetnik sta tudi v obdobju zatrjevane samoizolacije normalno opravljala svojo službeno dejavnost in to brez slabe vesti na naroku večkrat izpovedala. Pogoja nenadnosti v predmetni zadevi ni (pritožba izpostavlja odločbi VSL I Cp 2544/2014 in VSRS II Ips 156/94). Tožnik in odvetnik nista bila bolna in sta normalno službovala. Zanašala sta se na COVID razmere in niti ne na možnost okužbe. Zlorabila sta COVID razmere, zato da sta manipulirala z roki.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnikove navedbe glede obstoja upravičenega vzroka/opravičljivega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP1) za izostanek na naroku dne 5. 11. 2020, podane v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2020), so (bile) dovolj konkretizirane oziroma jasne, zaradi česar jih je bilo moč dokazno presojati, toženki pa omogočeno, da jim ustrezno (dokazno) oporeka. Zato slednji, ki zatrjuje (a ne uspe jasno obrazložiti, kaj točno/konkretno bi moral tožnik še navesti2), da temu ni (bilo) tako, ni moč slediti. Hkrati je brezpredmetno njeno sklicevanje na zahteve, ki jih na splošno-abstraktni ravni sodna praksa (konkretno se pritožba sklicuje na VSM sklep I Cp 1738/2009 in sklep I Up 1490/2004) postavlja glede narave takšnega (zakonsko predvidenega) razloga. Okoliščina, da sta bili izpovedbi tožnika in njegovega odvetnika (ki sta bili s tožnikove strani predlagani) širši (podrobnejši) od trditvene podlage, ne vpliva na predhodno ugotovitev, da so bile tožnikove trditve3 podane na potrebni konkretni ravni oziroma zadostne. Ker jih je v nadaljevanju postopka uspešno dokaz(ov)al s svojo izpovedbo in zaslišanjem svojega odvetnika, pritožbeno naziranje, da pri tem ni bil uspešen, ne drži. Pritožba (ki nejasno prepleta/zamenjuje (dokazno) vrednost predlaganih/izvedenih dokazov in ustreznost/zadostnost trditev, ki so se z njimi dokazovale) oporeka primernosti obeh prej omenjenih dokazov, pri čemer pa ne upošteva, da slovensko civilno-procesno pravo (konkretneje ZPP) ne temelji na principu vnaprejšnje dokazne moči posameznih vrst dokazov oziroma njihove primernosti za dokazovanje določenih dejstev,4 ampak na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Zato (tudi) v obravnavani zadevi ni (bilo) nobene procesne ovire, da tožnik utemeljenosti svojih trditev ne bi smel (mogel) dokazovati „zgolj“ z lastnim zaslišanjem in zaslišanjem svojega odvetnika ter da bi moral (kot navaja pritožnica) za to obvezno predlagati zaslišanje okužene soplesalke ali drugih prič (katere naj bi to bile, pritožba ne pojasni), ki bi potrdile potrebo po karanteni (češ da naj bi šlo pri zaslišanju tožnika in njegovega odvetnika za neprimerna/neustrezna dokaza, kot poskuša to neuspešno prepričati pritožba5). Posledično je neutemeljen (tudi) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazovanje tožnikovih trditev dovolilo na način, s katerim je kršilo pravila postopka, ugovor, da tožnik ni zatrjeval (dokazoval) substitucije odvetnika, pa prvenstveno nov (prvi odstavek 337. člena ZPP) in posplošen (hipotetičen).6 Pritožbeno nov pa je tudi ugovor, da tožnik ni zatrjeval niti izkazal nenadnosti dogodka. Pri tem ni jasno, kaj točno (vse) bi mora tožnik v tem pogledu (še) zatrjevati. Na drugi strani pritožnica (niti) ne trdi, da sum okužbe s COVID-om in posledična samoizolacija pri tožniku in njegovem odvetniku nista bila nenadna (dogodka).7

6. Iz vseh predhodno omenjenih razlogov ni moč slediti posplošenim (in hkrati medsebojno izključujočim se) očitkom, da je konkretni predlog za vrnitev v prejšnje stanje nesubstanciran, ne-dokazan in hkrati neopravičljiv. Pritožnica se v nadaljevanju sklicuje na navedbe (pojasnila), ki naj bi jih podala v svoji tretji pripravljalni vlogi, česar pa ne konkretizira,8 prav tako brezpredmetno (saj je bilo s strani tožnika glede obstoja upravičenega vzroka za izostanek z naroka zadoščeno tako trditvenemu9 kot dokaznemu bremenu10) opozarja, da sta tožnik in njegov odvetnik profesionalca (to je odvetnika).11 Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje trditveno podlago sestavljalo (oziroma jo širilo) z zaslišanjem tožnika in njegovega odvetnika, česar ne uspe pritožba niti konkretno pojasniti (konkretizirati). Posledično ni moč slediti niti njenemu očitku, da je šlo za izvedbo (prepovedanega) informativnega dokaza. Neutemeljena je tudi pritožbena ugotovitev, češ da ni bilo znano, glede katerih ključnih trditev je bilo predlagano zaslišanje tožnika in njegovega odvetnika (glej VIII. in IX. točko tožnikove pripravljalne vloge z dne 16. 12. 2020, iz katerih je vse to jasno razvidno). Okoliščina, da sta bili izpovedbi še konkretnejši (podrobnejši) od samih trditev, (pa kot rečeno) ne pomeni, da te niso bile zadostne in da imamo opraviti s širjenjem trditvene podlage, da se toženka v postopku ni mogla ustrezno braniti ter da naj bi bilo poseženo v njeno pravico do izjave in proti-izvajanja dokazov (pravico do enakega obravnavanja), kar vse je tudi sicer preveč splošno očitano. Pritožnica namreč ne uspe konkretno opredeliti, glede katerega pravno relevantnega in s strani sodišča prve stopnje upoštevanega dejstva so ji bile procesne pravice (do izjave/predlaganja lastnih dokazov in postavljanja vprašanj zaslišanima) odvzete (kršene).

7. Pritožbeni očitek, da naj bi bilo s strani sodišča prve stopnje dejansko stanje glede obstoja opravičljivega razloga (upravičenega vzroka) nepravilno ugotovljeno, medtem ko naj bi bilo iz izpovedb tožnika in njegovega odvetnika razvidno, da naj bi imela (zatrjevana) zgodba polno vrzeli in da naj bi se kreirala sproti, je posplošen in neutemeljen. Upoštevaje epidemične razmere v času razpisanega naroka to velja tudi za pritožbeni pomislek, češ da naj bi bilo nemogoče, da bi bila tožnik in njegov odvetnik oba istočasno v izolaciji zaradi morebitnega stika z okuženo osebo. Ob tem, da tožnik ni zatrjeval niti izpovedal, da ne pozna oseb, ki so v njegovo stanovanje hodile plesat,12 je pritožbena trditev, da naj bi bilo temu tako, neutemeljena. Zadostnega razloga, zaradi katerega ne bi bilo moč verjeti odvetnikovi izpovedbi (ali pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje), ne predstavlja niti pritožbeno izpostavljanje, da slednji (kot dokaza) ni predložil s strani sinove šole poslanega SMS. Pritožba poudarja, da naj bi bilo to skrajno neverjetno, a je tudi v oziru premalo konkretna (glede trditve, kako naj bi šole po enem letu COVID-a starše obveščale o morebitni okuženosti pa povsem hipotetična) in posledično neprepričljiva.13 Pritožbeno novo in ne-povsem jasno (hipotetično) je nadalje navajanje, kdaj bi lahko bil odvetnikov sin zaradi jesenskih šolskih počitnic zadnjič v glasbeni šoli.14 Nebistveno (in prav tako novo) je tudi pojasnjevanje, kako je (bilo) moč pridobiti karantensko odločbo15 (in sicer kako naj bi bilo moč karantensko odločbe pridobiti preko spleta, česar toženka v vlogi z dne 29. 12. 2020, v kateri je odgovarjala na tožnikove navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - glej l. št. 82 - niti ni omenjala). Pridobitev karantenske odločbe ni bila obvezna, zaradi česar je lahko tožnik v skladu z načelom proste presoje dokazov16 svoje trditve dokazoval tudi na drug način (z drugimi dokazi). Pritožbeno novo (in hkrati hipotetično) je tudi omenjanje, da naj bi sodišče prve stopnje narok razpisalo skoraj dva meseca pred tem, kar naj bi (po mnenju pritožbe) pomenilo, da sta imela tožnik in njegov odvetnik v obdobju samoizolacije dovolj časa, da pridobita ali opravičilo zdravnika, odločbo o karanteni, da bi se šla testirat ali da bi pridobila izjavo oseb, ki naj bi bile okužene. Vsi pritožbeni pomisleki v smislu, kaj vse bi lahko tožnik storil glede dokazovanja obstoja upravičenega vzroka (kar velja tudi za omenjanje nekonkretiziranih prič in možnosti testiranja17), so prvenstveno novi (prvi odstavek 337. člena ZPP), poleg tega pa (sploh ob upoštevanju epidemioloških razmer, ki jih v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavlja sodišče prve stopnje) za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (za presojo obstoja upravičenega vzroka)18 ne-odločilni, saj (niti) pritožba ne zatrjuje, da sta bila tožnik in njegov odvetnik vse to (kar sicer izpostavlja) dolžna storiti. Poleg tega (kot je bilo že poudarjeno) dokazovanje (in presoja njegove uspešnosti) v civilnem postopku temelji na prosti presoji dokazov.

8. Ob upoštevanju (skrajno neugodnih zunanjih) okoliščin (obravnavanega obdobja), ki jih izpostavlja (tudi) sodišče prve stopnje, je potrebno razumeti s strani pritožbe izpostavljen del tožnikove izpovedbe, zakaj sodišča ni obvestil o nameravanem izostanku z naroka, pri čemer je hkrati poudaril (česar pa pritožba ne omenja), da se je vse dogajalo hitro in da so menili, da bodo vse opravičili potem. Posledično pritožbenemu očitku o tožnikovi lahkomiselnosti ni moč slediti, pri čemer pritožba nejasno prepleta (zamenjuje) vprašanje obstoja zatrjevanega suma okužbe s strani tožnika (ter njegovega odvetnika) in njegove (ne)skrbnosti glede opravičila izostanka z naroka (kar sta dve različni stvari). Kje (kdaj) naj bi tožnik zatrjeval, da je njegova karantena trajala do 5. 11. 2020, ni jasno,19 pritožbena trditev, da sta z odvetnikom vsaj 10 dni pred tem vedela, da na narok ne bosta pristopila, pa neizkazana. Posledično je neprepričljiv tudi pritožbeni zaključek, da pogoj nenadnosti ni podan (glej tudi 5. točko obrazložitve tega sklepa), in da tožnik v skladu s sodno prakso (pritožba se posplošeno sklicuje na VSL I Cp 2544/2014 in VSRS II Ips 156/94) ni izkazal zahtevane skrbnosti glede (opravičila) izostanka z naroka.

9. Ker drugače ni trdil ne tožnik, niti ne ugotavlja sodišče prve stopnje, je pritožbeno izpostavljanje, da z odredbami Vrhovnega sodišča RS in protikoronskimi ukrepi ni bilo določeno, da je zaradi epidemije zamuda naroka splošno dovoljena, brezpredmetno. Sodišče prve stopnje ne navaja, da naj bi bile (pravna) podlaga/razlog za sprejeto odločitev prej omenjene odredbe.20 Le v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jih omenja v povezavi z ugotovitvijo o pravočasnosti vloženega predloga, v 7. točki obrazložitve pa v zvezi s splošnim opisom epidemiološkega dogajanja (nikjer pa kot »pravno« podlago/opravičilo za tožnikov izostanek z naroka21). Enako velja za22 pritožbeno poudarjanje, da so na dan naroka (5. 11. 2020) sodišča »normalno« delovala, procesni roki pa »normalno« tekli. Prav iz tega razloga je bil dolžan tožnik (zaradi svojega izostanka z naroka) predlog za vrnitev v prejšnje stanje tudi vložiti (v nasprotnem primeru to ne bi bilo potrebno). Pritožbena trditev, da naj bi se tožnik v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje zanašal na splošno zmedo, je nejasna. Tožnik je svoj predlog utemeljeval z obstojem stika z okuženimi osebami, ki naj bi ga imela oba z odvetnikom,23 in posledično samo-izolacijo, katero sta bila dolžna nastopiti (zaradi česa je pritožbeno izpostavljanje, da potencialni stik z okuženo osebo nujno še ne pomeni takoj okužbe, brezpredmetno). Očitki o nevljudnem (nespoštljivem) odnosu tožnika do sodišča prve stopnje, so posplošeni in neizkazani, poleg tega pa za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve omenjenega sodišča nebistveni.24 Nov, hkrati pa presplošen (hipotetičen) in nedokazan je nadalje očitek, da sta se tožnik in njegov odvetnik25 zanašala na COVID razmere (ne pa na možnost okužbe), da sta le-te zlorabila, zato da sta manipulirala z roki (kako točno in s kakšnim namenom/končnim ciljem naj bi to storila ni (po)jasn(jen)o). Neprepričljivo je tudi pritožbeno naziranje (prepričanje), da bi potrditev izpodbijane odločbe dala vtis, da v času epidemije nobena skrbnost stranke ni potrebna in da pravila pravdnega postopka ne veljajo. Sodišče prve stopnje je dalo namreč z izpodbijano odločitvijo jasno vedeti, da tudi v času epidemije veljajo določbe ZPP v zvezi z institutom vrnitve v prejšnje stanje, ki (pa) jih je potrebno razumeti (razlagati) v kontekstu teh specifičnih razmer.

10. Iz vseh predhodno omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, toženka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k predmetni odločitvi ni prispeval (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zgolj pritožbeno povzemanje (prepis) tožnikovih trditev takšnega potrebnega pojasnila ne predstavlja, kar velja tudi za njeno trditev o tem, da tožnik ni „postregel z dodatno trditveno podlago.“ 3 O samoizolaciji tožnika in njegovega pooblaščenca zaradi stika z osebo, ki je bila okužena s COVID. 4 Skratka ni predvideno (določeno), s katerimi dokazi je moč dokazovati posamezne trditve/dejstva. 5 Ob svoji hkratni vnaprejšnji (posplošeni in posledično neprepričljivi) oceni, da je zaslišanje stranke in njenega pooblaščenca subjektivno ter motivirano k uspehu. Četudi bi takšni oceni lahko pritrdili (pa ji, kot rečeno, ni moč), ta sama zase ne bi zadostovala za zaključek o neresničnosti (neverodostojnosti) omenjenih izpovedb. 6 Če pritožnica tožniku oziroma njegovemu odvetniku očita, da bi morala za narok dne 5. 11. 2020 angažirati drugega odvetnika (substituta), je moč ugotoviti, da slednja tega v postopku na prvi stopnji (glej njeno pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2020) ni zatrjevala (ugovarjala), niti ni tožniku ali njegovemu pooblaščencu na naroku v tem oziru postavila nobenih vprašanj. Vso to njeno izpostavljanje (vključno z omenjanjem Odvetniškega kodeksa, ki naj bi tožnika in njegovega odvetnika k temu zavezoval) je tako ne le hipotetično, ampak prvenstveno (pritožbeno) novo. 7 Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil narok predviden na zadnji dan karantenske dobe odvetnika in tožnika, je novo in neustrezno pojasnjeno (kar velja tudi za pritožničino trditev, da sta slednja vsaj 10 dni pred tem vedela, da na narok ne bosta pristopila). 8 Pritožba je (samostojen) procesni akt, ki je vzrok začetku in teku (samostojnega dela pravdnega, to je) pritožbenega postopka, zaradi česar takšno (posplošeno) sklicevanje na vlogo iz prvostopenjskega postopka ni upoštevno. 9 Zato pritožbena trditev, da je sodišče narok v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje razpisalo na podlagi nesubstancirane trditvene podlage, ne drži. Na drugo strani nasprotje med pritožbeno izpostavljeno ugotovitvijo sodišča (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da tožnik in njegov pooblaščenec nista zaprosila za preložitev naroka, in dejstvom, da ju je v zvezi s predlogom zaslišalo, ni podano. Ti dve okoliščini se ne izključujeta, temveč prav nasprotno. Če bi bilo opravičilo pred narokom dano, potem predlog (in izvajanje dokazov v zvezi z njim/to je izvedba predlaganih zaslišanj) ne bi bil potreben, saj sodišče v prej omenjeni točki obrazložitve samo ugotavlja, da bi prošnji za preložitev spričo zatrjevanih okoliščin ugodilo. 10 Pritožba poudarja, da naj bi se ob zaslišanju tožnika in njegovega pooblaščenca izkazalo, da slednja dva ne vesta (časovno), kdaj naj bi prišlo do stika z okuženo osebo in do kdaj sta bila v samoizolaciji, kar pa ne drži. Čeprav točnega datuma takšnega stika in svojega odhoda v samoizolacijo nista opredelila (omenjala), je iz njunih izpovedb jasno razvidno, da se je vse to dogajalo v relevantnem (krajšem) obdobju pred narokom dne 5. 11. 2020. Kdaj natančno tekom svojega zaslišanja se je tožnik spomnil točnega/pravega imena (in priimka) soplesalke, od katere naj bi se okužil, prav tako ne more biti odločilno za presojo verodostojnosti njegove izpovedbe. Ker je uspel svoje trditve (o okužbi in samoizolaciji) izkazati s svojim zaslišanjem, je brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da tožnik v zvezi s tem ni predlagal nobenih prič (to očitno ni bilo potrebno). 11 Pri čemer spregleda, da tožnik v tej pravdi ne nastopa kot odvetnik. Zato njegovega ravnanja ni moč presojati ob upoštevanju temu ustreznih (to je višjih) standardov skrbnosti. Poudarjanje, da gre za zamudo dveh odvetnikov, da bi morala biti skrbnost na toliko višji ravni, presoja sodišča pa strožja, ter da se odvetnika glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje nista potrudila niti toliko, da bi poskusila postopati na način, določen s predpisi in sistemom, ki ga dobro poznata, pa je tudi sicer posplošeno (nekonkretizirano). 12 »Zgolj« takoj se ni spomnil priimka soplesalke A. (B.), kar pa ne zadošča za pritožbene zaključke. 13 Kar (sploh) velja za označbo razlogov na strani odvetnika kot »izgovora«. 14 Pri čemer ni pojasnjeno, na podlagi česa pritožnica sklepa, kdaj je (ni) obratovala glasbena šola, ki naj bi jo obiskoval odvetnikov sin (oziroma kako je obratovala med šolskimi počitnicami). 15 Pojasnjevanje, zakaj naj bi tožnik in njegov odvetnik z ozirom na svoj poklic morala vedeti, da je potrebno za upravičeno odsotnost z naroka pridobiti izpolnjen zdravniški obrazec, pa nelogično (saj s strani tožnika ni bilo zatrjevano, da sta zbolela, ampak da sta bila v samo-izolaciji; poleg tega gre za presojo odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnjo stanje, ki predpostavlja obstoj zamude dejanja/izostanek z naroka in neobstoj predhodnega ustreznega opravičila). 16 Glej odločbo tega sodišča II Cpg 1543/2014 z dne 31. 12. 2014. 17 Pri čemer pritožba sicer pravilno ugotavlja, da stik z okuženo osebo še ne pomeni takoj okužbe. 18 Kar velja tudi za pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da tožnik v vlogi z dne 6. 11. 2020 ni omenjal razloga za odsotnost z naroka niti ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje (v njej je namreč tožnik odgovarjal na toženkin odgovor z dne 19. 10. 2018; glej l. št. 51 - 53). Razlogi, zaradi katerih tožnik po mnenju pritožbe ni pristopil na narok, so novi, predvsem pa hipotetični (neizkazani). 19 Tožnik je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel, da je bil v samoizolaciji do vključno 9. 11. 2020. 20 Zaradi česar je (očitno) nepotrebno/brezpredmetno pritožbeno poudarjanje, da je treba utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje presojati po dejanski in pravni podlagi, ki je veljala v času nastanka zatrjevanega vzroka. Vse to je (kljub drugačnemu pritožbenemu prepričanju) sodišče prve stopnje upoštevalo. 21 V smislu, da je moč zamudo (izostanek z naroka) opravičiti s pavšalno omembo morebitnega stika z okuženo osebo (kaj takega v omenjenih odredbah (seveda) ni predvideno, prav tako si je težko predstavljati, da bi bilo). 22 Posledično ni jasno niti posplošeno pritožbeno sklicevanje na s pravilnikom predviden (pritožbeno nekonkretiziran) protokol o odsotnosti iz zdravstvenih razlogov. 23 V zvezi z očitkom o tožnikovi premajhni skrbnosti (pasivnosti/lahkomiselnosti) zaradi opustitve opravičila ne-prihoda na narok (glede katerega nihče ne pravi, kot je to razvidno iz pritožbe, da ta s strani tožnika in njegovega odvetnika ni bil potreben), oziroma izpostavljanjem dela tožnikove izpovedbe o tem, zakaj izostanka niso sporočili, glej 5. in 8. točko obrazložitve tega sklepa kot tudi razloge sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa glede posebnosti/problematičnosti tedanjih razmer). Nobenih pomislekov zato v tem oziru ne poraja niti dejstvo, da naj bi odvetnik N., kot je na naroku izpovedal, v času samoizolacije iz svoje pisarne elektronsko (računalniško) izvedel posamezna (konkretno opredeljena) opravila (glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Neizkazano je tako pritožbeno zatrjevanje, da sta tako tožnik kot odvetnik tudi v obdobju zatrjevane samoizolacije normalno opravljala svojo službeno dejavnost (toženka je na naroku dne 18. 2. 2021 navajala, da naj bi bil pooblaščenec v času zatrjevane samoizolacije aktiven, glede tožnika pa (v tem pogledu) ničesar). Pritožnica izpostavlja, da naj bi tako tožnik kot njegov odvetnik na naroku brez slabe vesti to večkrat izpovedala, česar pa ne konkretizira, niti sicer ne drži. Kot je bilo poudarjeno, je odvetnik N. omenil „le“ nekaj točno določenih opravil, ki naj bi jih elektronsko oziroma računalniško izvedel iz domače pisarne, v kateri je bil sam, kar pa pritožbene trditve o normalnem opravljanju službenih opravil/službovanju (s strani tožnika in odvetnika) ne utemeljuje. 24 Kar enako velja za (domnevne) dvome, ki naj bi jih po mnenju pritožbe sodišče na naroku pokazalo glede resničnosti tožnikovih navedb. 25 Kje naj bi tožnik navajal oziroma njegov odvetnik izpovedal, da ni poznal (ne pozna) karantenskih pravil (kot to trdi pritožnica), prav tako ni (po)jasn(jen)o.