Jedro

Osebi, ki ima s pravnomočno odločbo priznan status begunca, je po določbi 4. točke 1. alinee 10. člena ZSPOZ določena višina odškodnine po 12.000 SIT za mesec pretrpljenega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.9.2002, s katero je odločila, da tožniku, ki mu je bil s pravnomočnim sklepom Upravne enote L., Izpostava V. z dne 1.11.1999 priznan status žrtve vojnega nasilja in s tem status upravičenca do odškodnine po 6. členu Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2001 in 111/2001 - ZSPOZ), pripada odškodnina v višini 216.000,00 SIT, ki bo izplačana v dveh obrokih z nakazilom na račun in sicer prvi obrok v višini 150.000 SIT v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe in po prejemu zahteve, drugi obrok v višini 66.000 SIT pa v dvanajstih mesecih po plačilu prvega obroka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožniku pripada po 4. točki prve alineje 1. odstavka 10. člena ZSPOZ po 12.000 SIT za mesec pretrpljenega nasilja, kar za 18 mesecev znaša 216.000,00 SIT.

Določena odškodnina se tožniku izplača v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 13. člena in 9. odstavka 14. člena ZSPOZ.

Po presoji sodišča prve stopnje med strankama ni sporno, da je tožniku s pravnomočno odločbo priznan status begunca za obdobje 18 mesecev, sporna med strankama je višina določene odškodnine, znaša skupno 216.000,00 SIT. Po določbi 1. odstavka 10. člena ZSPOZ se višina odškodnine določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, glede na čas trajanja izgona, begunstva, internacije, deportacije, bivanja v taborišču, zapora, nasilnega odvzema otrok staršem ali prisilne mobilizacije v obdobju, določenem z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja oziroma glede na čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci po Zakonu o popravi krivic. Po določbi 4. točke 1. alineje 10. člena ZSPOZ pripada beguncem in delovnim deportirancem po 12.000 tolarjev za mesec pretrpljenega nasilja, kar za obdobje 18 mesecev, za katero je bil tožniku pravnomočno priznan status begunca, znaša 216.000,00 SIT, kar je po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila in določila tožena stranka.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Prisojena odškodnina je prenizka za vse prestano trpljenje, ki ga je tožnik že opisal v tožbi in ga podrobno opisuje v lastnoročni pritožbi, ki je priložena pritožbi pooblaščenca. Sodišče bi moralo prisoditi višjo odškodnino kot 216.000,00 SIT.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožniku s pravnomočno odločbo priznan status begunca za obdobje 18 mesecev, pritožnik ne ugovarja. Navaja le, da je priznana odškodnina v višini 216.000,00 SIT glede na prestano trpljenje prenizka. Navedenega ugovora pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Glede na določbo 4. točke 1. alineje 10. člena ZSPOZ, po kateri je za begunce določena višina odškodnine po 12.000 tolarjev za mesec pretrpljenega nasilja, kar za obdobje 18 mesecev znaša 216.000,00 SIT, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa ni ugotovilo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.