Jedro

Ker tako v konkretnem primeru ocenjena vrednost nedenarnega zahtevka ne dosega zneska, ki bi po 3. odst. 382.čl. ZPP dopuščal revizijo, je moralo revizijsko sodišče reviziji strank, ki se nanašata na odločitev o omenjenem zahtevku zavreči kot nedovoljeni (392.čl. ZPP). Kolikor se tožničina revizija nanaša tudi na to odločitev sodišča druge stopnje, čeprav tega izrecno ne omenja, bi lahko bila predmet obravnavanja le razlika v znesku 25,00 SIT, ki pa dne 22.5.1992, ko je tožnica zahtevala valorizacijo svojega denarnega zahtevka na 300.000,00 SIT, za pravico do revizije ni zadoščala.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank še parceli št. 5407 in 5408 do celote in parcela št. 1042/1 do 1/4 ter da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 40% in delež toženca 60%. Tožencu je naložilo izstavitev listine, na podlagi katere bo lahko tožnica vpisala svojo solastninsko pravico pri nepremičninah, vpisanih v vl.št. 41, 416 3062 in 3752, vse in na solastninskem deležu do 1/4 na stanovanjski hiši na parc.št.1042/1. Razen tega je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek 324,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 7.11.1988 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, da spadata v skupno premoženje še parceli št. 4471 in 5456, je zavrnilo. S popravnim sklepom z dne 16.2.1993 je sodišče prve stopnje izrek glede izstavitve zemljiškoknjižne listine dopolnilo tako, da je pri vl.št. 3752 vneslo še parceli št. 5407 in 5408 ter dodalo tudi izrek o pravdnih stroških. Pritožbe proti odločitvam sodišč prve stopnje sta vložili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbam delno ugodilo in sicer tožničini toliko, da spada v skupno premoženje še parc.št. 5456, toženčevi pa glede deležev tako, da znaša delež tožnice 1/3 in delež toženca 2/3. V skladu s to spremembo je naložilo tožencu le plačilo zneska 299,00 SIT namesto 324,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. V ostalem delu je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Obe pravdni stranki vlagata proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo. Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in glede deležev potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da iz skupnega premoženja izloči parcelo št. 5456. Reviziji nista dovoljeni.

Po 10.čl. zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.RS št. 55/92), ki velja od 5.12.1992 dalje, se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Tožnica je ob vložitvi tožbe dne 30.7.1981 ocenila vrednost svojega zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja, deleža na njem in na izstavitev zemljiškoknjižne listine z zneskom 50.000 tedanjih din (sedaj 5,00 SIT). V času vložitve tožbe je taka vrednost spornega predmeta zadoščala za pravico do revizije. Glede na prehodne določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 69/82) je bila vrednost spornega predmeta po dotedanjih določbah ZPP odločilna le v primeru, če je bila sodba sodišča druge stopnje izdana do uveljavitve novele. V vseh ostalih primerih pa je za pravico do revizije tožnikova ocena vrednosti spornega predmeta morala presegati znesek 50.000 din (sedaj 5,00 SIT). Ker tako v konkretnem primeru ocenjena vrednost nedenarnega zahtevka ne dosega zneska, ki bi po 3. odst. 382.čl. ZPP dopuščal revizijo, je moralo revizijsko sodišče reviziji strank, ki se nanašata na odločitev o omenjenem zahtevku zavreči kot nedovoljeni (392.čl. ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta odločili tudi o tožničinem denarnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu plačilo zneska 324,00 SIT s prip., sodišče druge stopnje pa je v skladu s spremenjenimi deleži naložilo tožencu le plačilo zneska 299,00 SIT. Kolikor se tožničina revizija nanaša tudi na to odločitev sodišča druge stopnje, čeprav tega izrecno ne omenja, bi lahko bila predmet obravnavanja le razlika v znesku 25,00 SIT, ki pa dne 22.5.1992, ko je tožnica zahtevala valorizacijo svojega denarnega zahtevka na 300.000,00 SIT, za pravico do revizije ni zadoščala. Tožnica je sodbo sodišča prve stopnje izrecno izpodbijala le v delu, ki se je nanašal na odločitev o določenih nepremičninah. Tako tožničina revizija tudi glede njenega denarnega zahtevka ni dovoljena.