Jedro

V zapuščinskem postopku lahko pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD), pri čemer trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nosi pritožnik.

Tretja oseba, ki ni dedič, svojih pravic oziroma izločitvenih zahtevkov ne more uveljavljati v zapuščinskem postopku, temveč mora tak zahtevek uveljavljati s samostojno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 5. 2019 je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo pritožbo B. F. zoper sklep z dne 25. 3. 2019, s katerim je za začasne skrbnike zapuščine imenovalo vse do takrat znane dediče po pokojnem M. P. 2. Proti takšnemu sklepu se pritožuje B. F. in navaja, da bi bilo sodišče njegovo pritožbo (zoper sklep z dne 25. 3. 2019) dolžno vsebinsko obravnavati, ne glede na zamujen rok, saj Ustava RS1 zagotavlja vsebinsko presojo brez vsakršnih omejitev. V pritožbi se sklicuje na številne ustavne določbe in ustavna jamstva ter vztraja, da se stanovanje na naslovu A. izloči iz zapuščine. Zatrjuje, da je predmetno stanovanje od pokojnika kupil in tudi plačal, kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe, zato ne sme biti pod skrbništvom dedičev, ki so slučajno izvedeli za zapuščino. Kršena mu je pravica do zasebne lastnine, ki jo je pridobil na zakonit in pošten način.

3. Dediča T. in D. P. sta po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrženje, ob upoštevanju dejstva, da pritožnik tudi ni stranka predmetnega zapuščinskega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 172. členu ZD2 je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba v roku 15 dni od vročitve. V konkretnem primeru je pritožnik pritožbo zoper sklep z dne 25. 3. 2019 vložil po izteku tega roka, česar niti ne prereka.

6. V zapuščinskem postopku lahko pritožbeno sodišče sicer izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD), pri čemer trditveno in dokazno breme glede poseganja v pravice tretjih nosi pritožnik. Takšnih trditev pritožnik v postopku ni podal, zatrjeval je le, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, da stanovanje na naslovu A. ni več predmet zapuščine, ker naj bi ga sam kupil od pokojnika.

7. Tudi sicer pa smejo v skladu s prvim odstavkom 333. člena ZPP3 v zvezi s 163. členom ZD v zapuščinskem postopku pritožbo vložiti le stranke postopka. Po 175. členu ZD so stranke zapuščinskega postopka dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Med druge osebe se štejejo osebe, ki poleg dedičev in volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Takega zahtevka pritožnik ne uveljavlja. Upniki v zapuščinskem postopku pa niso stranke. Razen v primeru soglasja prizadetih (dedičev), so prisiljeni svoje pravice oziroma izločitvene zahtevke uveljavljati s posebno pravdo, ko so dediči znani. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pritožnik ni zapustnikov dedič in da dediči pritožnikove pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, ki sodi v zapuščino, ne priznavajo, je sodišče pritožniku v dopisu z dne 10. 4. 2019 pravilno pojasnilo, da kot tretja oseba svojih pravic oziroma izločitvenih zahtevkov ne more uveljavljati v zapuščinskem postopku, temveč mora tak zahtevek uveljavljati s samostojno tožbo.4 Drugačno pritožnikovo stališče nima podlage v zakonu.

8. Sodišče prve stopnje je torej pritožbo pritožnika zoper sklep o imenovanju začasnih skrbnikov zapuščine z dne 25. 3. 2019 kot prepozno pravilno zavrglo (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom istega zakona in 163. členom ZD). Sicer pa ga pritožnik niti ne more izpodbijati, ker v zapuščinskem postopku nima položaja stranke (prvi odstavek 333. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).5 Kot neutemeljeno se zato izkaže tudi njegovo sklicevanje na ustavne določbe, ki zagotavljajo pravico do pritožbe.6 Zato je bilo treba njegovo pritožbo zavreči tudi iz tega razloga (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom istega zakona in 163. členom ZD).

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo drugih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. čl. ZD), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju URS. 2 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZD. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 4 Primerjaj sklep VSL I Cp 960/2011, VSK I Cp 3336/2011 in tam omenjene odločbe. 5 Glede na pritožbene navedbe velja omeniti še to, da pritožnik v pritožbi zoper sklep z dne 25. 3. 2019 pravzaprav v ničemer ne izpodbija njegove vsebine, tj. samega imenovanja začasnih skrbnikov zapuščine, pač pa želi izločitev stanovanja "iz zapuščine" oziroma iz "začasnega skrbništva". 6 Na tem mestu pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje še, da 23. in 25. člen URS ne zagotavljata neomejene pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva. 25. člen URS omejitve pravice do pritožbe sicer izrecno ne vsebuje, vendar je ta ustavna pravica, obravnavana v razmerju do drugih ustavnih procesnih jamstev, po svojem smislu nujno omejena. Drugačno stališče že z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS ter zahteve po pravni varnosti, ki jo kot sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva zagotavlja institut pravnomočnosti (pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari omogoča, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča), ne bi bilo sprejemljivo.