Jedro

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da tožena stranka tožniku iz naslova plače in iz naslova dnevnic dolguje vtoževani znesek. Tožena stranka je tožniku plačo sicer obračunala, ne pa tudi izplačala. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, ob sklicevanju na določbo členov 126. do 129. ZDR-1, tožniku te zneske dosodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neto znesek 1.508,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 do plačila (točka I izreka) in da mu v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 197,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožba ni bila sklepčna. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek in tožniku dosodilo nekaj, česar ni zahteval, oziroma mu je dosodilo drugače, kot je zahteval. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da v primeru izdaje zamudne sodbe sodišču ni treba ugotavljati dejanskega stanja, ker je pasivnost tožene stranke eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi v razlogih izpodbijane zamudne sodbe moralo navesti, kako je uporabilo „za višino posameznega zahtevka pravno relevantna dejstva na materialno pravno podlago ZDR-1 in podzakonskih predpisov“. Zgolj pavšalna navedba, da je sodišče prve stopnje zaradi opustitve odgovora na tožbo štelo, da so navedbe tožnika pravilne in točne, toženi stranki ne omogoča pravnega preizkusa izpodbijane sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Tožniku so bile plače in dnevnice obračunane v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kakor je to razvidno iz plačilne liste za november 2013. Tožnik v postavljenem zahtevku ni zahteval plačila za delo v smislu določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), temveč je postavil zahtevek za navadno denarno dajatev. Zaradi navedenega je tožba nesklepčna, pri čemer gre za takšno obliko nesklepčnosti, ki je ni mogoče odpraviti niti na poziv sodišča. Izrek izpodbijane zamudne sodbe je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, saj sodišče ne more toženi stranki naložiti, da tožniku izplača neto znesek, lahko ji naloži le, da je dolžna obračunati plačo v bruto znesku in od tega odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek. Vendar pa bi tožnik tak zahtevek moral postaviti, česar pa ni storil. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in je pravilno uporabilo materialno pravo.

Obrazložitev izpodbijane zamudne sodbe je sicer res dokaj skromna, vendar pa še zdaleč ne tako, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Zaradi navedenega ni možno slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane zamudne sodbe navaja, katera dejstva šteje za resnična, ker tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo, in tudi zakaj je tožena stranka na podlagi teh dejstev tožniku dolžna plačati vtoževani znesek. Tožena stranka se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo nekaj drugega, kot je vtoževal, pritožba smiselno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. Tožena stranka očitno šteje, da je tožbeni zahtevek prekoračen zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v izreku tožbeni zahtevek „popravilo“ tako, da je pred vtoževanim zneskom dodalo besedo „neto“. Ta dostavek je sicer povsem nepotreben, vendar pa je dejstvo, da je tožnik s tožbo zahteval plačilo zneska 1.508,97 EUR. Ta znesek pa pomeni seštevek s tožbo uveljavljenih terjatev iz naslova neizplačanih plač in dnevnic. Iz naslova neizplačanih plač tožnik dejansko vtožuje neto zneske, čeprav v tožbi sicer navaja tudi koliko znašajo bruto zneski, kar pomeni, da tožnik ne vtožuje plačila davkov in prispevkov. Ob tako oblikovanem tožbenem zahtevku bi sodišče prve stopnje toženi stranki sicer moralo naložiti tudi dolžnost obračuna in odvoda davkov in prispevkov, vendar na pritožbo tožene stranke v izrek izpodbijane zamudne sodbe ni možno več posegati na tak način. Sodišče prve stopnje tožniku tako ni dosodilo več od tistega, kar je zahteval, in tudi ne nekaj drugega, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ni možno slediti pritožbeni navedbi, da je tožba nesklepčna, ker tožnik v zahtevku ni zahteval plačila za delo v smislu določb ZDR-1. Iz tožbe povsem jasno izhaja, da tožnik zahteva plačilo neizplačanih plač v neto znesku 463,97 EUR in plačilo dnevnic v znesku 1.045,00 EUR (oboje tožnik vtožuje na podlagi plačilne liste za november 2013 - priloga A3). Gre nedvomno za terjatvi iz delovnega razmerja, ne glede na to, da ju je tožnik v zahtevku seštel in zahteval zgolj njihovo plačilo, ne da bi se ukvarjal s tem, da je dejansko upravičen tudi do obračuna in odvoda davkov in prispevkov. Tak zahtevek nikakor ni nesklepčen, saj iz navedb v tožbi izhaja vtoževana posledica, to je, da mu je tožena stranka navedena zneska dolžna plačati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani vsi v prvem odstavku 318. člena ZPP navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo; v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerimi stranki ne bi mogli razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in končno dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da tožena stranka tožniku iz naslova plače še vedno dolguje neto znesek 463,97 EUR in iz naslova dnevnic 1.045,00 EUR, oba zneska sta razvidna iz plačilne liste za november 2013. Očitno je, da je tožena stranka tožniku plačo sicer obračunala, ne pa tudi izplačala. Na podlagi teh dejstev in na podlagi obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje v skladu z določbami 126. do 130. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo navedena zneska (ta zneska sta dejansko zajeta v celotnem vtoževanem znesku 1.508,97 EUR).

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje z izpodbijano zamudno sodbo utemeljeno ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.