Jedro

Pravico iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 lahko prizadeti družbenik uveljavlja le v razmerju do drugega družbenika in le dokler ima ta status družbenika. Posledično bi se s prodajo svojega poslovnega deleža, sodno varstvo izjalovilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da glasi:

II. „Ugovoru tožene stranke z dne 12. 10. 2021 zoper sklep o začasni odredbi I Pg 72/2020 z dne 23. 9. 2021 se delno ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021 v 1. točki spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe v delu, kjer tožnika predlagata prepoved obremenitve poslovnega deleža tožene stranke v družbi A. d.o.o., zavrne.“

III. V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem delu.

IV. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke z dne 12. 10. 2021 zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021 (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo toženkin ugovor po izteku roka z dne 11. 11. 2021 zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021 (II. točka izreka). Sklenilo je še, da se odločitev o stroških zavarovanja pridrži za končno odločbo (III. točka izreka).

2 Zoper ta sklep se po pooblaščencu toženka pravočasno pritožuje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadelavanju: ZIZ). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu ugovori ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Na pritožbo tožnika pravočasno odgovarjata. Zavzemata se za zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5.Toženka uvodoma izpodbija II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče njenega ugovora po izteku roka ni obravnavalo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ, prav tako je podano neskladje med razlogi izpodbijanega sklepa v tem delu in listinami v spisu, na katere se te razlogi sklicujejo, zato sta podana tudi pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 399. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Nadalje izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da bi lahko toženka navedla ravnanja tožnikov, ki imajo znake kaznivega dejanja, že v (rednem) ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, zaradi česar je njen ugovor po izteku roka zavrnilo in se vsebinsko do njenih ugovornih navedb ni opredeljevalo. Navaja, da je ugovoru po izteku roka priložila sklep o začetku sodne preiskave, s katerim je začeta sodna preiskava zoper oba tožnika, oškodovanec pa je družba A. d.o.o. Toženka bi lahko navajala posamezna kazniva dejanja in škodljiva ravnanja, a bi to ostalo zgolj pri njenih navedbah, medtem ko je s sklepom o uvedbi preiskave podan najmanj utemeljen sum, da sta tožnika storila kaznivo dejanje v škodo navedene družbe. V tem delu še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno obrazložilo, da je vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, saj je to nekaj povsem drugega in ne pomeni, da v kolikor pravnomočne obsodbe (še) ni, da se lahko sodišče pretvarja, da kaznivega dejanja ni. Poudarja tudi, da je ugovor po izteku roka pravočasen, saj je bil vložen 7 dni po izdaji sklepa o uvedbi sodne preiskave (4. 11. 2021). Sodišče prve stopnje bi tako o njegovem ugovoru po izteku roka moralo odločati.

6. Toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Sklep sodišča prve stopnje glede II. točke izreka nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, prav tako izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa. Navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ pritožba uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje ugovor po izteku roka v zvezi z listino ocenilo kot prepozen, čeprav ta listina do izteka roka za ugovor sploh še ni obstajala. Protispisnost, ki jo predstavlja predmetna postopkovna kršitev, je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v obrazložitev odločbe, to je takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Pri predmetnem pritožbenem očitku ne gre za takšen primer, zato so pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do toženkinega ugovora po izteku roka. Sodišče prve stopnje je na koncu 18. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa nekoliko nerodno pojasnilo, da se do toženkinih navedb ni opredeljevalo. A iz obrazložitve citirane točke izhaja, da je sodišče prve stopnje toženkine navedbe v ugovoru po izteku roka z dne 11. 11. 2021 obravnavalo vsebinsko, saj je pravilno pojasnilo, da nepravnomočen sklep o uvedbi preiskave ne more predstavljati razloga za vložitev ugovora po izteku roka. Ustrezno je obrazložilo, da je v pravdnem postopku vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju (14. člen ZPP). Tako je sprejelo pravilno odločitev, ko je toženkin ugovor po izteku roka zavrnilo (in ne zavrglo kot bi ga sicer, če njenega ugovora po izteku roka ne bi vsebinsko presojalo). V skladu s 27. členom Ustave RS namreč velja, da je tisti, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, nedolžen vse dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. V konkretni zadevi glede na pritožbene navedbe, sploh še ni bila vložena obtožnica, temveč je bil izdan sklep o preiskavi. Ne glede na navedeno, pa pravdno sodišče kaznivega dejanja praviloma ne more presojati, kakor zmotno meni toženka oziroma ga lahko presoja le v izjemnih primerih, ko na primer kazenski pregon ni mogoč. Vendar v tem postopku, ki je nenazadnje tudi hiter, do takšne situacije ni prišlo. Glede na obrazloženo, tudi ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ na katero se je še sklicevala toženka.

8. Toženka navaja, da so podane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ, saj obrazložitev izpodbijanega sklepa nima sestavin, ki jih zakon predpisuje kot obvezne, s tem pa je bila toženki onemogočena učinkovita pritožba in odrečena možnost obravnavanja pred sodiščem, istočasno pa ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpostavlja, da mora po določbi četrtega ostavka 324. člena ZPP, ki je sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo, obrazložitev obsegati zahtevke strank, njihove navedbe o dejstvih, na katere zahtevke opirajo, dokaze ter predpise, na katere je sodišče oprlo sodno odločbo. Izpodbijani sklep nič od navedenega ne obsega. Tako v izpodbijanem sklepu ni naveden predlog začasne odredbe oziroma ni navedeno kaj sta tožnika sploh predlagala. Prav tako ni mogoče slediti, ali je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo v skladu s predlogom, ali je „prisodilo“ kaj več ali kaj drugega, kot sta zahtevala. Ob tem sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni povzelo navedb tožnikov o dejstvih, na katere se opira predlog za izdajo začasne odredbe in ni navedlo njunih dokazov, na katere je oprlo izpodbijani sklep. Prav tako ni navedlo predpisov, na katere je oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje pri obrazložitvi verjetnosti obstoja nedenarne terjatve večkrat ponovi, da toženka družbi povzroča škodo. Pri tem pa ne navede za kateri izmed vrst pravno priznanih škod naj bi šlo (premoženjsko ali nepremoženjsko) in glede tega ne navede nobene pravne podlage ali predpisa, čeprav gre za institut materialnega prava.

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o toženkinem ugovoru oziroma ugovoru po izteku roka zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021. Ker je torej odločalo o toženkinem ugovoru oziroma ugovoru po izteku roka, je sodišče prve stopnje določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP pravilno uporabilo, ko je povzelo (zgolj) toženkine navedbe iz navedenih pravnih sredstev ter dokaze, ki jih je podala v utemeljitev svojih navedb. Sodišče prve stopnje ni potrebovalo znova povzemati predloga za izdajo začasne odredbe, prav tako pa ne navedb in dokazov, saj je vse navedeno postorilo v sklepu o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021, ki ga je toženka prejela in je torej z njim v celoti seznanjena. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni znano kaj sta tožnika predlagala in da ni mogoče slediti, ali je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo v skladu s predlogom za izdajo začasne odredbe ter da sodišče prve stopnje ni navedlo dejstev in dokazov, na katere je oprlo predlog za izdajo začasne odredbe, saj je vse to navedeno v sklepu z dne 23. 9. 2021, ki ga toženka pozna oziroma bi ga morala vsebinsko poznati.

10. Sodišče prve stopnje je pravno podlago za svojo odločitev navedlo v 6., 7. in 17. točki obrazložitve (glede ugovora oziroma ugovora po izteku roka in glede obstoja terjatve). Materialnopravnih določb Obligacijskega zakonika glede vrste pravnopriznane škode ni potrebovalo povzemati. Povsem utemeljeno je s stopnjo verjetnosti zaključilo, da toženka ni uspela izpodbiti prepričljivih zaključkov v sklepu z dne 23. 9. 2021 o obstoju terjatve. Ob tem že toženka sama ugotavlja, da je šlo pri škodi na katero se je sklicevalo, za premoženjsko škodo. Tako so te pritožbene navedbe neutemeljene, prav tako pa ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, saj sodišče prve stopnje, glede na obrazloženo, toženki ni odreklo možnosti obravnavanja pred sodiščem oziroma onemogočilo učinkovito pritožbo, prav tako pa nista podani absolutni bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Sklep namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa. Ima vse razloge, v njem so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami oziroma prepisi.

11.Toženka nadalje sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek (t. j. predlagan predlog začasne odredbe) in tega ni odpravilo, kljub njenemu izrecnemu ugovoru. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo obremenjevati svoj poslovni delež v družbi A. d.o.o., kljub temu, da tožnika nista podala prav nobene trditvene podlage. Zahtevek brez trditvene podlage se ne more šteti za postavljenega in ugoditev takšnemu zahtevku pomeni njegovo prekoračitev. Podredno v tem delu toženka izpostavlja, da bi bilo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrniti. Ker tožnika nista podala nobene trditvene podlage glede obremenjevanja poslovnega deleža, je sodišče prve stopnje prekršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, prvega odstavka 7. člena ZPP in četrtega odstavka 324. člena ZPP, vse v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Iz istega razloga pritožnica uveljavlja tudi kršitev določbe 272. člena ZIZ, na katero se sodišče sklicuje pri utemeljevanju svoje odločitve. Prav tako je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ.

12. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ ni utemeljen. Tudi nista podani relativni bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 2. člena in četrtega odstavka 324. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbo 272. člena ZIZ. Prekoračitev tožbenega zahtevka je podana takrat, ko sodišče stranki prisodi več ali nekaj drugega, kot je zahtevala. V obravnavani zadevi ne gre za takšen primer, saj sta tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 15. 9. 2021 predlagala tudi prepoved obremenitve poslovnega deleža toženke v družbi A. d.o.o. A pritožba v tem delu utemeljeno graja, da tožnika trditvene podlage, ki bi utemeljevala predlog za izdajo začasne odredbe še v delu, ko se toženki prepoveduje obremeniti svoj poslovni delež, nista podala. Sodišče druge stopnje je tukaj pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne. Ob tem je zgolj dodati, da pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ ni utemeljen, saj je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu obrazložena in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, prav tako pa izrek ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa.

13. Toženka nadalje izpostavlja, da je podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v povezavi z napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ravnanja toženke družbi A. d.o.o. škodujejo oziroma je napačno ugotovilo katera dejanja toženki škodujejo. Kot takšna dejstva je sodišče prve stopnje ocenilo deponiranje kupnine pri notarju v tujini. Ni razumljivo, kako se lahko oceni deponiranje kupnine pri notarju v Celovcu kot škodljivo za družbo, saj je plačnik kupnine pravna oseba iz Celovca, ki je kupnino deponiral pri sebi najbližjem notarju. Tako opozarja, da gre za povsem običajno ravnanje z vidika izbire notarja. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni pojasnilo, kako lahko družbi A. d.o.o. sploh škoduje, da se kupnina deponira pri notarju, ki nato izvrši plačilo družbi, v primerjavi s tem, da kupec plačilo izvrši njej neposredno. Ker o tem odločilnem dejstvu ni naveden noben razlog, je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Nadalje navaja, da je zmotna ocena sodišča prve stopnje o nesoglasjih med pravdnimi strankami in drugimi družbeniki, tem nesoglasjem pa zmotno pripisuje pomen pri presoji ravnanja toženke. Izpostavlja, da ne gre za nikakršna nesoglasja, saj tožnika ne upoštevata pravnomočnih odločitev sodišča oziroma ravnata v nasprotju z njimi. To v prvi vrsti velja za sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 398/2018 z dne 10. 1. 2020, ki je postala pravnomočna marca 2021 in s katero je moral A. A. vrniti 29,99% poslovni delež družbi A. d.o.o. V luči napačno ugotovljenih nesoglasij, je sodišče prve stopnje napačno kot izključitveni razlog ugotovilo imenovanje B. B. za zakonitega zastopnika družbe A. d.o.o. Nadalje je tudi zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B. B. za direktorja imenovala toženka, saj na dan 23. 4. 2021 toženka ni imela absolutne večine glasov na skupščini. Navedeni direktor je bil namreč imenovan z glasovi več družbenikov, zanj so glasovali trije družbeniki, poleg toženke, še C. C. in E. E. Proti ni glasoval nihče. Nadalje izpostavlja, da ni razumljivo kako lahko imenovanje B. B. za direktorja družbe predstavlja škodljivo ravnanje zaradi nesoglasij z A. A., ki na dan 23. 4. 2021 po pravnomočni sodbi sploh ni bil več družbenik. Zmotna je nadalje ugotovitve sodišča prve stopnje tudi v delu, ko slednje ocenjuje, da tožnika ne bi bila uspešna z zahtevo poslovodstva za sklic skupščine, bodisi z manjšinskim sklicem na splošno, da bi se obravnavale sporne zadeve. Ob tem dodatno izpostavlja, da je bila v kritičnem času vse do 8. 11. 2021 32 % kapitalski lastnik. Tako bi lahko tožnika zagotovo sama manjšinsko sklicala skupščino ali pa vsaj zahtevala sklic, preostalih 38% družbenikov bi lahko toženko celo preglasovalo. Navaja, da je sodelovanje pri upravljanju družbe pravica in dolžnost družbenika, tožnika pa sta sama opustila sodelovati pri opravljanju družbe. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, kako toženka ne izkaže, da je iz prodaje nepremičnin oziroma iz prenosa pridobila likvidnostna sredstva. Toženka je namreč navedeno več kot očitno izkazala, saj je predložila potrdilo o plačani kupnini. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 20. 10. 2021 navedlo, da je kupnina nesporno plačana, pa prihaja tudi samo s seboj v nasprotje.

14. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021 kot ravnanja, ki družbi A. d.o.o. škodujejo in bi kot takšna, upoštevaje določbo 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), lahko botrovala k izključitvi toženke kot družbenika iz družbe A. d.o.o., štelo: prenos dejavnosti in prodaja ključnih nepremičnin, vključno z deponiranjem kupnine pri notarju v tujini. Sodišče prve stopnje je po prepričanju sodišča druge stopnje v celoti utemeljeno štelo, da je odločitev o prenosu dejavnosti družbe A. d.o.o. in njenih nepremičnin na družbi B. d.o.o. in C. d.o.o., v lastniško strukturo katerih je vpeta toženka, poslovno nerazumljiva, saj je družba A. d.o.o. izkazovala bilančni dobiček, večje denarne zneske na bančnih računih, prav tako pa o morebitnih težavah, ki bi jih poslovodstvo s tem odpravilo, niso bili obveščeni družbeniki. Pri tem je predmetna (škodljiva) dejanja utemeljeno pripisalo toženki. Kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila družba B. d.o.o., ustanovljena s strani toženke, družba C. d.o.o. pa s strani koncerna D., v katerega se uvršča toženka. Zakoniti zastopnik obeh družb pa je bil B. B., ki je bil tudi zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o., za katerega sicer toženka pravilno izpostavlja, da ga ni neposredno imenovala, a kot priznava sama, je poleg še dveh družbenikov, zanj glasovala. Pri tem je sodišče prve stopnje v zvezi s povzetim popolnoma utemeljeno izpostavilo in s tem upoštevalo, tudi nesoglasja med družbeniki glede imenovanja zakonitega zastopnika, saj sta na dan 23. 4. 2021 potekali dve skupščini (ob 6.30 uri in 7.30 uri), pri čemer je na prvi skupščini ob 6.30 uri za zakonitega zastopnika bil imenovan B. B., na drugi skupščini ob 7.30 uri pa D. D. (drugotožnik), s čimer je na podlagi vsega navedenega povsem življenjsko sklepalo o toženkinem vplivu na poslovodstvo družbe A. d.o.o. Ker je že na podlagi navedenega tudi po oceni sodišča druge stopnje s stopnjo verjetnosti mogoče povsem utemeljeno zaključiti o obstoju terjatve obeh tožnikov do toženke po tretjem odstavku 501. člena ZGD-1, toženka s preostalimi pritožbeni navedbami, zaključka sodišče stopnje o verjetnem obstoju te terjatve ne more izpodbiti. V zvezi s pritožbenim očitkom o absolutni bistveni kršitvi postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ, ker sodišče prve stopnje v izpodbijanemu sklepu ni pojasnilo, kako lahko družbi A. d.o.o. sploh škoduje, da se kupnina deponira pri notarju, ki nato izvrši plačilo družbi, v primerjavi s tem, da plačnik kupnine plačilo izvrši neposredno družbi, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se je v tem delu sodišče prve stopnje sklicevalo na sklep o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021, poleg tega pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je bilo predmetno plačilo izvedeno s strani družbe D. in da ga toženka v ugovoru tolmači kot posojilo, kar pritožbeno ne izpodbija, zato je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. S tem je v celoti odgovorjeno na vse pritožbene navedbe s katerimi toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

15. Toženka v nadaljevanju izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil ukrep prenosa nepremičnin, dejavnosti in zaposlenih, nepotreben in pretiran, to pa je napačno ugotovilo zato, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala. Nadalje še navaja, da je sodišče kot dejansko podlago pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe vzelo pravdne navedbe strank, kot tudi izvedene dokaze v tej pravdi. Zato je na strani toženke potrebno upoštevati vse pravdne navedbe ter dokaze, ki njene navedbe dokazujejo, kot tudi dokaze, katere je toženka predlagala, pa je sodišče njihovo izvedbo zavrnilo. V tem delu še izpostavlja, da se je tekom pravde branila, da je bilo ravnanje poslovodstva ne le potrebno in koristno, temveč obvezno po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), saj sta tožnika povzročila, da družba A. d.o.o. po svojem zakonitem zastopniku ni mogla izvrševati plačilnega prometa, zaradi česar sta jo izpostavila nevarnosti stečaja. Prav tako navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je lahko B. B. s sredstvi na TRR razpolagal od 22. 7. 2022. Toženka je v tej vezi predlagala zaslišanje dveh prič, ki bi njene navedbe potrdili.

16. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zavrnilo oba dokazna predloga na katera se v pritožbi sklicuje toženka. Kot je pravilno pojasnilo, sodišče v postopku zavarovanja odloča z nižjo stopnjo materialne resnice oziroma s stopnjo verjetnosti. Zato v postopku za izdajo začasne odredbe ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Utemeljenost predloga oceni na podlagi gradiva v spisu. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da obe izpovedbi, ob predloženih listinskih dokazih, ne bi zadostovali za ugotovitev neobstoja terjatve. Toženki je v nadaljevanju pritrditi v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki so sicer v celoti v okviru trditev, ki jih je toženka podala v predlogu za izdajo začasne odredbe, povzelo navedbe strank (in dokaze), ki so jih podale tekom postopka, a je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021 upoštevalo tudi njene trditve in dokaze, ki jih je podala tekom postopka. Glede pritožbenih navedb, da je bilo ravnanje poslovodstva ne le potrebno in koristno, temveč obvezno po določbah ZFPPIPP in da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je lahko direktor B. B. plačilni promet izvrševal od 22. 7. 2021, s katerimi toženka izpodbija verjetnost obstoja terjatve, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da toženka z njimi (s stopnjo verjetnosti) ne more uspešno izpodbiti verjetnosti obstoja terjatve, kakor je že pojasnjeno v 14. točki obrazložitve tega sklepa. Pritožbene navedbe so v tem delu posledično v celoti neutemeljene.

17. Toženka v nadaljevanju opozarja na relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 7. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v toženkino škodo obrnilo dokazno breme. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, kako toženka ni uspela dokazati, da ni prišlo do oškodovanja družbe s prodajo nepremičnin. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev opreti na dokaze tožnikov, še pred tem pa bi slednja morala svoje trditve dokazati. Sodišče prve stopnje neutemeljeno obrazložilo, da toženka ni dokazno utemeljila, da je do škodljivih ravnanj prišlo izključno zaradi delovanja poslovodstva oziroma da v ugovoru ni izkazala, da terjatev ne obstoji.

18. Kot je pravilno pojasnjeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje razloge glede verjetnosti obstoja terjatve v celoti in obširno pojasnilo v sklepu o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021, toženka pa bi morala dokazno negirati takšno odločitev. V skladu s pravilom iz 212. člena ZPP, je bilo namreč procesno dokazno breme glede (ne)obstoja terjatve preneseno nanjo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da temu dokaznemu bremenu toženka s stopnjo verjetnosti ni zadostila.

19. Toženka še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravno določbo tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 in bi ob njeni pravilni uporabi moralo predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Predmetna določba je namenjena temu, da določen družbenik, ki po mnenju drugih družbenikov povzroča škodo ali kako drugače ovira delovanje družbe, preneha biti družbenik. Temu namenu je zadoščeno že, če tak družbenik izstopi iz družbe z odsvojitvijo poslovnega deleža, s prodajo ali kako drugače, s tem pa prenehajo tudi okoliščine povzročanja škode in oviranja delovanja družbe s strani tega družbenika.

20. Pritožbi je pritrditi v delu, da je določba tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 namenjena družbeniku, ki lahko s tožbo zahteva, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. Za to gre zlasti, če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo (kot tudi, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo). Vendar pa pritožba v nadaljevanju neutemeljeno navaja, da je določbi tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 zadoščeno že s tem, ko družbenik svoj poslovni delež v družbi proda. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, želita tožnika s predlagano začasno odredbo zavarovati in obdržati obstoječo lastniško strukturo v družbi A. d.o.o. Pravico iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1 lahko prizadeti družbenik namreč uveljavlja le v razmerju do drugega družbenika in le dokler ima ta status družbenika. Posledično bi se s prodajo svojega poslovnega deleža, sodno varstvo izjalovilo. Toženka zaključkov sodišča prve stopnje glede verjetnosti obstoja nevarnosti otežene oziroma onemogočene izpolnitve pritožbeno ne izpodbija. S predmetnimi pritožbenimi navedbami pa po oceni sodišča druge stopnje v svojem bistvu zgolj potrjuje nujnost izdane predmetne začasne odredbe.

21. Glede na obrazloženo v 12. točki obrazložitve tega sklepa, je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da se ugovoru toženke z dne 12. 10. 2021 zoper sklep o začasni odredbi I Pg 72/2020 z dne 23. 9. 2021 delno ugodi in se sklep o začasni odredbi z dne 23. 9. 2021 v 1. točki spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe v delu, kjer tožnika predlagata prepoved obremenitve poslovnega deleža toženke v družbi A. d.o.o., zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

22. V preostalem delu pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo v preostalem še izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

23. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo delno uspela, tožnika pa sta se obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb. Glede na toženkin delni uspeh, je sodišče druge stopnje sklenilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.