Jedro

Pes je nedvomno sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega Ž.A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 37209/2019 z dne 24. 2. 2021 spoznalo obdolženega Ž.A. za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje grožnje mu je določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe pa kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po drugem odstavku 60. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 47941/2018 z dne 25. 11. 2019, pravnomočno dne 14. 12. 2019, ne prekliče. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 498,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v desetih zaporednih obrokih po 49,80 EUR, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko L.P. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju. Po njenem mnenju naščuvan (nevaren) pes ne bi povzročil takšnih minimalnih poškodb, kot sta jih dobila oškodovanca (odrgnina in opraskanina), pač pa bi morale biti njune poškodbe hujše, v kolikor bi obdolženec res naščuval psa. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Razlogi izpodbijane sodbe niso v medsebojnem nasprotju, temveč se dopolnjujejo ter tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev. Sicer pa je iz pritožbenih navedb v tej smeri razbrati, da se zagovornica ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in tako po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje, ne pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Kršitev kazenskega zakona pritožnica uvodoma uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v nadaljevanju pritožbene obrazložitve pa navedene kršitve z ničemer ne pojasni. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Pritožnica ni uspešna niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisani kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da obdolženec ni naščuval psov na oškodovanca E.A. in L.P., ter v nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta izpovedbi oškodovancev prepričljivi.

8. S pritožbenim razlogovanjem v tej smeri pa ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih oškodovancev E.A. in L.P. ter priče B.R., v zdravstveni dokumentaciji za oškodovanko L.P. in mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. K.M.. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je izpovedbi oškodovancev ocenilo kot prepričljivi in verodostojni, saj je le to podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanca sta na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisala jasno in podrobno, prav tako sta prepoznala obdolženca kot storilca očitanih kaznivih dejanj, medtem ko pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njunih izpovedb ne more biti uspešna, še zlasti, ker problematizira nerelevantna dejstva (natančna barva obdolženčevih psov). Razen tega pa je že sodišče prve stopnje glede okoliščine, ali je oškodovanko L.P. napadel pes, ki ga je držal obdolženec ali pes, ki ga je držal njegov sin M., upravičeno pojasnilo, da je oškodovanka L.P. na glavni obravnavi povedala, da se je v fazi preiskave bolj natančno spominjala zadeve in da drži tisto, kar je povedala pred preiskovalno sodnico, torej, da je psa spustil obdolženec. Zgolj zato, ker se oškodovanka na glavni obravnavi posameznih okoliščin ni spomnila natančno, pa njene izpovedbe ni mogoče označiti kot neverodostojne. Ni namreč življenjsko pričakovati, da se bo oškodovanka glede na naravo in časovno oddaljenost dogodka spomnila vseh podrobnosti dogajanja, še posebej glede na odnos oškodovanke, ko je na glavni obravnavi prepričljivo pojasnila, da se je počutila prestrašeno in da se zaradi dogodka še danes boji psov. Povsem običajno je torej, da v izpovedbi oškodovanke s potekom časa prihaja do določenih razhajanj glede zaznavanja istega neponovljivega dogodka, zato so neutemeljeni zaključki zagovornice, da je bila oškodovanka pri opisovanju dogodka neprepričljiva.

10. Dokazna ocena, ki jo zagovornica ponudi glede kaznivega dejanja grožnje na škodo E.A., je zmotna. Da je obdolženec svojemu psu rekel, da bosta oškodovanca „razcotala“ ter mu ukazal, da naj oškodovanca ugrizne, nato pa ga spustil, tako da je pes stekel za oškodovancem, ga dohitel in skočil nanj ter ga s kremplji popraskal po stegnenici, je prepričljivo povedal oškodovanec E.A.. L.P., ki je v tistem trenutku stala 10 metrov stran, pa je tudi potrdila dogajanje in okoliščino, da se je oškodovanec E.A. umikal od obdolženca, ko se je ta drl nanj, in da je nato obdolženec spustil psa na oškodovanca. Prav tako je kasneje videla opraskanino, ki jo je oškodovancu povzročil obdolženčev pes. Policist B.R. pa je izpovedal, da je oškodovanka L.P. ob prijavi dogodka policiji povedala, da je obdolženec naščuval psa na oba, torej na oškodovanca E.A. in na njo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo obdolženčev zagovor, da ni ščuval psa, zaradi česar v pritožbi izpostavljene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

11. Brez uspeha je tudi obširno problematiziranje pritožbe, da obdolženčeva psa nista bila nevarna, ker nista bila nikoli obravnavana zaradi ugriza in ker sta bila že starejša. Kot je to že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je pes nedvomno sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Pri tem je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca prof. dr. K.M. z dne 20. 9. 2019, iz katerega izhaja, da je bila oškodovanka L.P. poškodovana na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, in da je ugriz psa lahko nevaren, saj lahko povzroči poškodbo kit, mišic in krvavitev iz poškodovanih krvnih žil, poleg tega se zaradi kontaminacije velikokrat razvije huda okužba. Da je bil pes v konkretnem primeru nevarno sredstvo, pa je mogoče zaključiti tudi na podlagi načina njegove uporabe. Obdolženec je namreč, kot je to že sodišče prve stopnje obširno in jasno obrazložilo, najprej psu rekel, da bosta „razcotala“ oškodovanca E.A. in mu ukazal, da ga naj ugrizne, nato pa ga je spustil, tako da je pes stekel za A., v nadaljevanju pa je s psom odšel še proti oškodovanki L.P. in svojemu sinu rekel, da naj pride, saj ju bosta s psom raztrgala, ter psa spustil in mu ukazal, da naj raztrga oškodovanko, zaradi česar je pes stekel za njo. Ker je obdolženec s tem, ko je ščuval psa na oškodovanca, očitani izvršitveni ravnanji storil s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, so neutemeljeni tudi pritožbeni pomisleki, da ne gre za kvalificirani obliki kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Okoliščine, ki jih glede konkretnih lastnosti obdolženčevih psov v pritožbi izpostavlja zagovornica, pa na ugotovljeno dejansko stanje ne morejo vplivati. Enako je mogoče ugotoviti glede špekulacij, da bi morala oškodovanca utrpeti hujše poškodbe, v kolikor bi obdolženec dejansko naščuval psa.

12. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

13. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, katera bi naj bila prestroga in neprimerna, ker sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno upoštevalo teže kaznivih dejanj. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Prav tako je razumljivo pojasnilo, zakaj izrek opozorilne sankcije ni na mestu, razlogom v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča določeni posamični kazni in nato izrečena enotna kazen osem mesecev zapora povsem primerne teži storjenih kaznivih dejanj in osebnim razmeram obdolženca. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da obdolženec ob storitvi očitanih kaznivih dejanj še ni bil pravnomočno obsojen, časovno odmaknjenost od storitve kaznivih dejanj ter dejstvo, da je oče dveh otrok, od tega enega mladoletnega. Prav tako je pravilno ocenilo pomembnost obteževalnih okoliščin. Obdolženec je namreč kaznivi dejanji storil na škodo mladoletnih oškodovancev, ki sta bila ob dogodkih stara 15 in 16 let, kot sredstvo napada, do katerega je prišlo brez resnega razloga, pa je uporabil psa, pasme ameriški stafordski terier. Pri sami dejanjih je bil obdolženec izrazito vztrajen, saj je z grožnjo nadaljeval tudi po tem, ko ga je oškodovanec E.A. prosil, da se umakne, ker se boji psov. Na oškodovanko L.P. pa se je osredotočil, ko je slednja poklicala policijo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo obdolženčevo nasilno naravo, saj je bil obdolženec po storitvi očitanih kaznivih dejanj dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja (nasilje v družini in izsiljevanje), ki jih je storil pred obravnavanim dogodkom, prav tako pa je bil zaradi kršitve javnega reda in miru dvakrat spoznan za odgovornega za storitev prekrškov. Okoliščine, ki jih v zadnjem odstavku pritožbe izpostavlja zagovornica (neobstoj grožnje, neznatne poškodbe, neščuvanje psa ter da ni šlo za nevarnega psa), glede katerih se je pritožbeno sodišče že predhodno opredelilo, pa pomenijo nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter na presojo odmere kazni nimajo vpliva. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Obdolženec pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje zaupanja za izrek sankcije opozorilne narave.

14. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.