Jedro

Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti.

Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek upravnega postopka

1.V zadevi gre za ponovno odločanje toženke na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. IV U 118/2023-6 z dne 18. 10. 2023, s katero je bilo tožbi tožnice ugodeno, odločba toženke št. Bpp 265/2023 z dne 21. 8. 2023, pa odpravljena in zadeva vrnjena organu v ponovno odločanje.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 14. 2. 2023 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 430/2022 z dne 11. 1. 2023. Toženka je zaradi iztekajočega se roka odobrila nujno BPP v obliki pravnega svetovanja, za izvajanje BPP pa je določila odvetnico B. B. Prvotna izpodbijana odločba toženke št. Bpp 265/2023 z dne 21. 8. 2023, s katero je ugotovila, da je bila tožnici z odločbo Bpp 265/2023 z dne 15. 2. 2023 neupravičeno dodeljena nujna BPP, je bila s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 118/2023-6 z dne 18. 10. 2023 odpravljena in vrnjena v ponovno sojenje, z napotilom, da toženka tožnici omogoči, da se izjavi o vrednosti svojega premoženja.

3.V ponovljenem postopku je toženka za namen ugotavljanja materialnega položaja po uradni dolžnosti pridobila podatke iz uradnih evidenc in z vpogledom v druge postopke BPP v zvezi s tožnico, ki jih je vodila. Po preverbi podatkov je toženka ugotovila, da je tožnica solastnica več nepremičnin, kjer ne prebiva. Upoštevaje podatke GURS je toženka ugotovila, da znaša vrednost nepremičnin v k.o. A. in k.o. B., katerih solastnica je tožnica, 48.210,00 EUR. Toženka je tožnico v ponovljenem postopku s pozivom, z dne 23. 10. 2023 pozvala na izjasnitev glede vrednosti nepremičnega premoženja, kot ga je ugotovila v ponovljenem postopku. Tožnica se je odzvala z vlogo naslovljeno "Zadeva: Dopolnitev prošnje BPP", prejeto 6. 11. 2023. Pojasnila je, da sta z bratom vse nepremičnine v k.o. B. podedovala po pokojni materi. Stanovanjska hiša na parc. št. 293/2 je bila ob dedovanju stara 60 let in neprimerna za bivanje, celotna zapuščina pa je bila ob dedovanju ocenjena na skupno vrednost 24.660,56 EUR in pri tem kot dokaz (ponovno) predložila sklep od dedovanju opr. št. D 22/2009 z dne 23. 2. 2009 (v nadaljevanju sklep o dedovanju). Pojasnila je še, da je brat to hišo kasneje obnovil in sedaj v njej živi, s temi vlaganji pa tako tudi povečal vrednost hiše. Vrednost na GURS, ki je bila ocenjena v letu 2017 je odraz njegovih vlaganj. Iz njenih navedb še izhaja, da v primeru delitve solastnine njen delež ne bo ocenjen po tržni vrednosti, temveč po vrednosti na dan pridobitve hiše v letu 2009, saj bo brat uveljavljal, da se je vrednost povečala zaradi njegovih vlaganj. Tožnica je predlagala, da sodišče kot relevantno vrednost navedene nepremičnine upošteva v približni višini 20.000,00 EUR, kot ugotovljeni v sklepu o dedovanju.

4.Toženka je v nadaljevanju pojasnila, da vrednosti nepremičnine parc. št. 293/2 v k.o. B., kot jo je navedla tožnica ne more upoštevati. Dejstvo namreč je, da je tožnica lastnica omenjene nepremičnine v deležu 1/3 in zatrjuje le, da naj sodišče upošteva vrednost nepremičnine kot ugotovljene v letu 2009, saj vrednost kot po GURS vključuje vlaganja, ki jih je brat izvedel kasneje in bi jih uveljavljal v primeru delitve solastnine. Toženka pojasnjuje, da bi bil tak zahtevek brata obligacijsko pravne narave in ne stvarnopravni zahtevek, zato tudi ne bi vplival na lastništvo nepremičnine oziroma na (ne)možnost razpolaganja tožnice z njenim deležem. Njena zatrjevanja glede vrednosti nepremične v letu 2009 bi zato naj bila nerelevantna. Nadalje pa tožnica niti ni predložila dokaza, da je vsaj pričela s postopki za ureditev premoženjskih razmerij s svojim bratom. Toženka je tako zaključila, da tožnica lahko razpolaga s svojim solastniškim deležem na tej nepremičnini, ki je z upoštevanjem podatkov GURS vreden 18.330,50 EUR. Toženka pa pri tem ni upoštevala solastniškega deleža na nepremičnini, ki predstavlja stanovanjsko stavbo, kjer tožnica prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče. Zaključila je, da vrednost solastniškega deleža nepremičnin in vrednost priklopnega vozila skupaj znašata 22.331,50 EUR in presegata z zakonom določen premoženjski cenzus, ki je v času vložitve vloge znašal 20.250,72 EUR. Toženka je tako ponovno ugotovila, da je bila tožnici z odločbo 15. 2. 2023 nujna BPP dodeljena neupravičeno in jo je dolžna vrniti v višini 152,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in da je bila podana kršitev določb materialnega prava. Navaja, da je toženka pravilno ugotovila lastništvo in obseg nepremičnega premoženja, in sicer 1/2 nepremičnin parc. št. 457/2 in 1/2 parc. št. 427/8, obe k.o. A. ter 1/2 parc. št. 535/1 in 1/3 nepremičnine parc. št. 293/2, obe k.o. B., vendar se ne strinja z vrednostjo nepremičnine, ki jo je toženka upoštevala pri njenem deležu na parc. št. 293/2 k.o. B. Pritrjuje sicer, da je imela v ponovljenem postopku možnost, da se o dejstvih in okoliščinah glede nepremičnega premoženja izjavi, da pa je toženka kljub pojasnilom vrednost nepremičnega premoženja ocenila po posplošeni vrednosti GURS, ki ne ustreza dejanskemu stanju. Pojasnila je še, da sta z bratom v slabih odnosih in sporazumne delitve ni bilo mogoče izpeljati, za sodno razdelitev solastnine, pa tožnica ni imela sredstev. Nadalje pa je navedla, da ji je kljub temu uspelo vzpostaviti stik z bratom, C. C., s katerim je 15. 12. 2023 sklenila sporazum o delitvi solastnih nepremičnin. Za račun njenega solasniškega deleža, ki vključuje tudi delež na parc. št. 293/2 k.o. B., bo tožnica prejela 4.000,00 EUR. Predlagala je, da se tožbi ugodi in se odločba BPP odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje ter zahtevala povrnitev stroškov.

6.Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Odločanje brez glavne obravnave

7.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

K I. točki izreka

8.Tožba ni utemeljena.

9.V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev toženke, ali je pravilno ocenila vrednost nepremičnine parc. št. 293/2 k.o. B. in v zvezi s tem ali je tožnica s svojim deležem na tej nepremičnini lahko razpolagala.

10.Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Med drugim mora izpolnjevati tudi subjektivni oziroma materialni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri ugotavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). V skladu z določbo 27. člena ZSVarPre se BPP ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre, ter katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je v času odločanja znašalo 20.250,72 EUR. To pomeni, da prosilec v nobenem primeru ni upravičen do BPP, če ima premoženje ali prihranke, ki presegajo navedeno vrednost.

11.Zakonodajalec je torej materialni pogoj upravičenja do BPP omejil z višino prihrankov oziroma premoženja. V premoženje osebe se šteje tudi nepremično premoženje (1. točka prvega odstavka 17. člena ZUPJS), razen stanovanja (stanovanjske hiše), v kateri oseba dejansko prebiva in ima tam prijavljeno stalno prebivališče (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS) ter katerega vrednost ne presega 120.000,00 EUR (27. člen ZSVarPre). Na tej pravni podlagi je toženka v naslednji točki navedene tožničine nepremičnine, štela kot njeno premoženje.

12.Sodišče ugotavlja, da je toženka tudi v ponovljenem postopku v skladu z zgoraj navedenimi določili ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige (eZK) in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Ugotovitev toženke temelji na podatkih o vrednosti nepremičnin, in sicer 1/2 solastniškega deleža tožnice na parc. št. 457/2 in 427/8, obe k.o. A. ter 1/2 solastniškem deležu tožnice na nepremičninah parc. št. 535/1 in 1/3 solastnem deležu tožnice na nepremičnini parc. št. 293/2, obe k.o. B., skupne vrednosti tožničinega solastnega deleža v višini 18.331,50 EUR. Toženka sicer pravilno ni upoštevala solastniški delež na parc. št. 427/4 k.o. A., ki je stavba, kjer tožnica prebiva. Tožnica je bila pravilno pozvana, da sporoči vrednost bivanjske prikolice. Toženka je v ponovljenem postopku tožnico skladno z četrtim odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 34. členom ZBPP z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja, s pozivom št. Bpp 265/2023 z dne 23. 10. 2023, tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica je v odgovoru na poziv, prejetem 6. 11. 2023 navedla, da ugotovljena vrednost po GURS ne izkazuje realne vrednosti njenega solastniškega deleža. Priznava, da sta z bratom po pokojni materi postala solastnika nepremičnin, med drugim tudi stanovanjske hiše na parc. št. 293/2 k.o. B., ki jo je toženka v upravnem postopku upoštevala, da pa je ocenjena vrednost iz GURS iz leta 2017 posplošena in ne odraža realnega stanja. Od leta 2009 je namreč njen brat, ki v hiši na tej parceli živi, izvedel obsežna vlaganja in na ta način povečal vrednost nepremičnine, tožnica pa bi se naj temu deležu ustno odrekla. Ocena iz leta 2017 odraža stanje že prenovljene hiše. Sklicuje se na to, da ko bosta z bratom delila solastnino nepremičnine, bo zaradi teh vlaganj njen delež ocenjen nižje kot izhaja iz GURS, za osnovo pa bo vzeta vrednost iz leta 2009. Sodišču je predlagala, da zato upošteva vrednost kot ugotovljeno v sklepu o dedovanju iz leta 2009, ki znaša 20.000,00 EUR.

13.Skladno z drugim odstavkom 140. člena ZUP, mora stranka za dejansko stanje, na katerega opira zahtevek, poleg tega, da ga natančno navede, za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. V tretjem odstavku 140. člena pa je nadalje še določeno, da se v primeru, če tega ne stori, postopek mora nadaljevati.

14.Sodišče ugotavlja, da toženka skladno s pozivom ni predložila dokazov, da bi se lastninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo. Tožnica je samo navedla, da ta možnost v prihodnosti obstaja, saj sta z bratom trenutno v slabih odnosih, pri tem pa ni predložila nobenih dokazov, da bi s takšnim postopkom sprememb lastništva že pričela. Toženka je torej pravilno upoštevala, da je tožnica lastnica nepremičnine na parc. št. 293/2 k.o. B. v deležu 1/3, ki se kot nepremično premoženje upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja.

15.Nadalje tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine na parc. št. 293/2 k.o. B. drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti in v ponovljenem postopku tožnico o tem tudi seznanila. Tožnica je svojo trditveno podlago gradila na dejstvu, da je njen delež vreden približno 20.000,00 EUR kot je ugotovljeno v sklepu o dedovanju. V kolikor je tožnica trdila, da se je vrednost nepremičnine povečala zaradi vlaganj brata, bi v ta namen lahko predložila dokazila o vrednosti teh vlaganj, ki bi to potrjevala (fotografije, izjave prič ipd.). Toženka tako ob sklepu o dedovanju iz leta 2009 ni imela novih dokazil, ki bi potrjevala, da je vrednost nepremičnine parc. št. 293/2 k.o. B. kot po GURS večja samo in izključno zaradi bratovih vlaganj. Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.

16.1. Toženka v tem delu sicer pojasni, da četudi bi tožnica izkazala bratova vlaganja v nepremičnino na parc. št. 293/2 k.o. B., ki bi jih uveljavljal v primeru delitve solastnine, bi to bil obligacijski zahtevek, ki ne bi mogel vplivati na razpolaganje s premoženjem. Navedeno ne drži v celoti. Na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. V skladu s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP je poleg pravnih ovir pri možnosti razpolaganja z nepremičnino mogoče upoštevati tudi dejanske ovire, zaradi katerih razpolaganje (začasno) ni mogoče, česar pa tožnici v upravnem postopku ni uspelo dokazati. Tudi Vrhovno sodišče RS je v 15. točki obrazložitve sodbe X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014 zavzelo stališče, da je pravni standard "možnosti razpolaganja" treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen način pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva.

17.Navedena obrazložitev določbe toženke pri tem ne vpliva na končno odločitev, saj tožnica drugačne vrednosti deleža na solastnem deležu v višini 1/3, nepremičnine 293/2 k.o. B., katerega solastnica je, niti ni uspela dokazati. Dokazati pa tudi ni uspela, da bi tak postopek že bil v teku, niti to ni razvidno iz upravnega spisa, sodišče pa do teh podatkov samo tudi nima dostopa.

17.Sodišče nadalje še ugotavlja, da tožnica šele v tožbi zatrjuje, da je uspela stopiti v stik s svojim bratom, ki naj bi s tožnico 15. 12. 2023 sklenil sporazum o delitvi solastnih nepremičnin. V tej zvezi predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje svojega brata, C. C. Četudi bi tak sporazum lahko dokazoval, da je tožnici onemogočeno razpolaganje z nepremičnim premoženjem, ki je zajeto s tem sporazumom, pa tožnica ni pojasnila, zakaj take navedbe ni podala že v postopku pred organom za BPP, zato velja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Nenazadnje pa je bil sporazum sklenjen šele 15. 12. 2023 in ga toženka pri izdaji niti ne bi mogla upoštevati, saj ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da bi tudi za uveljavljanje obnove upravnega postopka skladno z 260. členom ZUP, novo dejstvo moralo obstajati že v času prvega odločanja, le da je stranka zanj izvedela šele naknadno. Isto velja za nov dokaz, ki je prav tako moral objektivno obstajati v času pred izdajo odločbe, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnosti uporabiti, poleg tega se mora nanašati na dejstvo, ki ga je stranka v prejšnjem postopku zatrjevala, pa ji ga ni uspelo dokazati.

18.Sodišče tako zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP, saj ima nepremično premoženje, ki se po 1. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS v zvezi z 14. členom ZBPP, ki se upošteva pri odločanju o dodelitvi BPP. Namen BPP je namreč v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Zato je preverjanje finančnega položaja posameznika namenjeno ugotavljanju, ali prosilec za udejanjanje pravice do sodnega varstva res potrebuje pomoč države v obliki odobritve BPP, za katero je zaprosil, oziroma ali je morda v takem premoženjskem položaju, v katerem obstaja možnost, da si z razpolaganjem s svojim premoženjem zagotovi sredstva za uresničevanje te pravice. Zato odločitev toženke pravilna ter zakonita. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

19.Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako tudi Sklep VSRS Sklep X Ips 260/2017 z dne 3. 7. 2019.

2Tako tudi sodba Upravnega sodišča II U 283/2023 z dne 23. 1. 2024.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 14, 14/1 Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (2010) - ZUPJS - člen 17, 17/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140, 140/2

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.