Jedro

V PUP predpisana investitorjeva dolžnost izdelave urbanistične arhitekturne zasnove, ki jo potrdi občinski organ, je nezakonita, zaradi česar take določbe prostorskega akta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati. To pa ne pomeni, da je zaradi tega nezakonita celotna določba PUP, kar ima za posledico, da gradnja večstanovanjskega objekta v nobenem primeru ni dopustna. To stališče bi bilo pravilno, če PUP ne bi določal vseh pogojev, potrebnih za izdelavo PGD, in bi te nadomestila predhodno izdelana in potrjena arhitekturno urbanistična rešitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-95/2011/NiK-8 z dne 22. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana št. 351-2168/2010-26 z dne 21. 10. 2011 in zavrnila zahtevo tožnice in A.A. za izdajo dovoljenja za delno rušitev obstoječega objekta, za rekonstrukcijo, prizidavo ter spremembo namembnosti podstrešja obstoječe stanovanjske hiše v tristanovanjski objekt in gradnjo nadstrešnice ob objektu, vse na zemljišču parc. št. ... k.o. ...

Drugostopenjski organ ugotavlja, da zemljišče posega leži v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š7 Tacen – Šmartno (Uradni list RS, št. 58/92 in naslednji, v nadaljevanju PUP) v območju urejanja ŠS 7/4 Šmartno, v morfološki enoti 2D/1. PUP se uporablja na podlagi 101. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del. Glede na 3. in 4. člen PUP so površine namenjene individualni stanovanjski gradnji, vendar pa je v skladu z 8. členom PUP izjemoma dopustna tudi gradnja večstanovanjskih objektov pod v nadaljevanju navedenimi pogoji, med drugim, da ureditev, kot je prikazana v urbanistično arhitekturni zasnovi, potrdi pristojni občinski organ. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da je takšna ureditev nezakonita, in tudi Upravno sodišče je v sodbi II U 294/2009 z dne 19. 5. 2010 zavzelo stališče, da občinski organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima nobene diskrecijske pravice glede prilagajanja rešitev. Ker je torej ureditev, ki gradnjo večstanovanjskih objektov izjemoma dovoljuje pod pogojem, da jo potrdi pristojni občinski organ, neskladna z zakonsko ureditvijo na tem področju, je po mnenju drugostopenjskega upravnega organa na območju načrtovane gradnje dopustna samo gradnja individualnih objektov. S tem ko namerava investitorka zgraditi še dve dodatni stanovanji, ne gre več za individualno stanovanjsko gradnjo, kar pomeni, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ni skladen s prostorskim aktom. To pa je po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje dosedanji potek postopka, zlasti vsebino prejšnje drugostopenjske odločbe z dne 9. 6. 2011, na podlagi katere ji je upravni organ prve stopnje v ponovljenem postopku 21. 10. 2011 izdal gradbeno dovoljenje, to pa je bilo z izpodbijano odločbo odpravljeno in zahteva zanj zavrnjena. Meni, da iz besedila petega odstavka 8. člena PUP ne izhaja, da je pogoj za dopustnost gradnje večstanovanjskih objektov urbanistična arhitekturna zasnova, ki jo potrdi pristojni organ Mestne občine Ljubljana (MOL). Zato je po njenem mnenju upravni organ dolžan preveriti le obstoj preostalih pogojev, ki jih ta določba predpisuje za gradnjo večstanovanjskih objektov. V izdanem gradbenem dovoljenju je bilo ugotovljeno, da so ti pogoji izpolnjeni. Poleg tega je MOL 6. 12. 2010 zavrnil izdajo potrditve urbanistično arhitekturne zasnove s pojasnilom, da ni pristojen za ugotavljanje skladnosti projektne dokumentacije s prostorskimi izvedenimi akti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ugodi zahtevi investitorjev ter izda gradbeno dovoljenje za zahtevane gradbene posege, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da namerava tožnica z načrtovanimi posegi spremeniti tudi namembnost obstoječega objekta, in sicer iz eno- v večstanovanjskega. Nadalje ni sporno, da zemljišče posega leži v območju, ki ga ureja omenjeni PUP, in sicer v območju urejanja ŠS 7/4 Šmartno, v morfološki enoti 2D/1. Po določbi 4. člena PUP oznaka 2 pri morfološki enoti pomeni, da gre glede vrste posegov za območje individualne stanovanjske gradnje. Dovoljeni posegi v morfoloških enotah s to oznako so našteti v 8. členu PUP, ki v prvem odstavku poleg gradnje stanovanjskih objektov, njihove nadzidave in prizidave dovoljuje tudi gradnjo drugih vrst objektov, med drugim objektov osnovne oskrbe in storitvenih dejavnosti, objektov za potrebe šolstva, zdravstva in otroškega varstva in objektov za drobno gospodarstvo. Isti člen v petem odstavku določa, da je v morfološki enoti 2 izjemoma dopustna tudi gradnja večstanovanjskih objektov, če se objekti po velikosti in obliki skladajo s predpisano gradbeno strukturo v morfološki enoti, če se skladajo s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če je gradbena parcela dovolj velika, da zagotavlja ostale lokacijske pogoje: številko parkirnih mest, zelene površine, otroška igrišča, svetlobno tehnične pogoje in podobno; investitor je dolžan pred izdelavo lokacijske dokumentacije izdelati urbanistično arhitekturno zasnovo, ki jo potrdi Oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana.

Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega upravnega organa, da je v omenjeni določbi predpisana investitorjeva dolžnost izdelave urbanistične arhitekturne zasnove, ki jo potrdi občinski organ, nezakonita, zaradi česar take določbe prostorskega akta v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče upoštevati. Teh razlogov zato na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Ne strinja pa se, da je zaradi tega nezakonit celoten peti odstavek 8. člena PUP, kar ima za posledico, da gradnja večstanovanjskega objekta v nobenem primeru ni dopustna. To stališče bi bilo pravilno, če PUP ne bi določal vseh pogojev, potrebnih za izdelavo PGD, in bi te nadomestila predhodno izdelana in potrjena arhitekturno urbanistična rešitev (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-227/00 z dne 14. 2. 2002).

Po oceni sodišča v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Po 26. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) so se s prostorskimi ureditvenimi pogoji, ki so podlaga za pripravo lokacijske dokumentacije za posamezen objekt, podrobneje določili urbanistični, oblikovalski in drugi pogoji za posege v prostor, med drugim merila in pogoji za graditev ali prenovo objektov in naprav glede na njihovo lego, funkcijo, velikost in oblikovanje, merila za določanje gradbenih parcel ter merila in pogoji za komunalno urejanje stavbnih zemljišč. Kot izhaja iz uvodnega dela petega odstavka 8. člena PUP, je večstanovanjski objekt dovoljeno graditi pod naslednjimi pogoji: če je po velikosti in po obliki v skladu z gradbeno strukturo, ki je sicer predpisana za morfološko enoto, če je zagotovljena skladnost s prevladujočim morfološkim vzorcem naselja in če zaradi zahtev po izpolnjevanju lokacijskih pogojev tako gradnjo omogoča velikost gradbene parcele.

PUP glede gradnje večstanovanjskega objekta torej napotuje na uporabo določb, ki veljajo za gradnjo objektov v morfološki enoti 2, in sicer tako glede splošnih kot morebitnih posebnih meril in pogojev, ki se nanašajo na oblikovanje in velikost objekta ter na določanje gradbene parcele v skladu z merili iz 26. člena PUP. To pomeni, da so za večstanovanjski objekt merila in pogoji urejeni na enak način kot za druge objekte v tej morfološki enoti in za katere se izdelava predhodne urbanistično arhitekturne zasnove ne zahteva. Iz tega izhaja, da PUP tudi za primere, kot je obravnavani, določa vse pogoje, ki so potrebni za izdelavo PGD za večstanovanjski objekt. Za presojo, ali je projekt izdelan v skladu z njimi, torej v skladu s prostorskim aktom, pa je pristojen upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Glede na navedeno izpodbijana odločitev temelji na nepravilni uporabi predpisa, zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek. V njem bo moral ponovno odločiti o pritožbi B. d.o.o. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).