Jedro

Besednim zvezam: NARAVNA MINERALNA VODA IZ SRCA ALP, VODA Z GORSKIM POREKLOM, IZ SRCA ALP in ZLATO JEZERO, ni mogoče nuditi avtorskopravnega varstva iz 5. člena ZASP.

Prvo navedena izraza niti ne izpolnjujeta pogojev sloganov, kot tudi ne standarda avtorskega dela iz 5. člena ZASP, druga dva pa ne pogojev avtorskega dela (individualnosti in ustvarjalnosti).

Opredelilni element oglaševalskega slogana je reklamno geslo oziroma reklamno programska misel in ne zgolj poimenovanje proizvoda samega po sebi ter navedba njegovega geografskega izvora.

Kratki, enostavni in stereotipni slogani ne uživajo avtorskopravnega varstva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje glede odločitve o tožbenih zahtevkih pod točkami: 1a do 1f ter 2, 3 in 4. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje ( točka 1g izreka tožbe).

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo naslednje tožbene zahtevke na prepoved: a) uporabljati in predelati plastenko ali steklenico z valjasto obliko telesa, ki se na vrhu zaključi v obliki polkrogle in na obodu katere je vidnih več navpičnih valovitih linij ter je različnih volumnov, tako da vanjo polni pijačo, jo reklamira, daje v promet ali uporablja na kakršenkoli drug primerljiv način, b) uporabljati in predelati etiketo, ki je sestavljena iz ozadja s pokončnimi valovnicami in znaka „J.“ v kateri koli barvni kombinaciji, tako da z njimi opremlja plastenke in steklenice, v katere polni vodo pod imenom „J.“, c) uporabljati in predelati razpoznavni znak gospodarske družbe V.-J. d.d., ki se izrisuje v kvadratni obliki s štirimi pokončnimi valovnicami, ki so izmenično svetle in temne barve, pri čemer je razmerje med njimi 4:3 v korist valovnic temne barve, tako da ga upodablja na embalažah, etiketah, vizualni komunikaciji, propagandnih materialih ali na kakršenkoli drug primerljiv način, d) uporabljati in predelati posamične elemente celostne podobe gospodarske družbe V.-J. d.d., to so vizualne komunikacije (npr. dopisi, vizitke, kuverte, naročilnice ipd.), na kateri je upodobljena črno bela fotografija visokogorskega sveta in znak J., tako da jih daje v pravni promet ali uporablja na kakršen koli drug primerljiv način, e) uporabljati in predelati razpoznavni znak družbe J. C. d.o.o., ki se izrisuje na kvadratni osnovi, z valovitim ozadjem in s tiskanimi črkami izpisano besedo „C.“ tako, da ga upodablja na embalažah, etiketah, korespondenci, propagandnem materialu in daje v promet ali ga uporablja na kakršenkoli drug primerljiv način, f) uporabljati in predelati posamične elemente celostne pogodbe gospodarske družbe J.C. d.o.o., to so vizualne komunikacije (npr. dopisi, vizitke, kuverte, ipd.), na kateri je upodobljena črno bela fotografija gora z znakom J., tako da jih daje v pravni promet ali uporablja na kakršen koli drugi primerljiv način; g) uporabljati slogane: - IZ SRCA ALP - NARAVNA MINERALNA VODA IZ SRCA ALP - ZLATO JEZERO IZ SRCA ALP - VODA Z GORSKIM POREKLOM tako, da jih upodablja na embalažah, etiketah, korespondenci, propagandnih materialih ali na kakršenkoli drug primerljiv način.

Zavrnilo je nadalje tudi tožbeni zahtevek na plačilo zneska 11.680,00 EUR z zamudnimi obrestmi, na plačilo civilne kazni v višini 200% prisojenega zneska pod 2. točko izreka tožbe z zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.994,4 EUR z zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožnik večkrat (nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 11.6.2008 v drugem odstavku na 14. strani in v prvem odstavku na 15. strani) navedel, da se denarni zahtevek za plačilo odškodnine v višini običajnega avtorskega honorarja iz 2. točke tožbenega zahtevka nanaša na obdobje od 21.5.2004 (začetek stečaja nad toženo stranko) do prenosa materialnih avtorskih pravic na družbo R. d.d., to je do 26.7.2005, torej za dobo 14 mesecev. V omenjenem obdobju je tožeča stranka nedvomno bila nosilec materialnih avtorskih pravic in je za omenjeno obdobje upravičena zahtevati plačilo odškodnine zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic, tudi če bi sprejeli stališče, da je pogodba z R. d.d. še vedno veljavna. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ni aktivno legitimiran za predmetni zahtevek. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo ugotoviti, da prenos materialnih pravic na družbo R. d.d. s pogodbo z dne 26.7.2005 na obstoj stvarne legitimacije glede denarnega zahtevka iz 2. točke tožbenega zahtevka ne vpliva. Posledično je napačno odločeno tudi o zahtevku pod točko 3 tožbenega zahtevka. Ob povedanem je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo, ko nista uporabljeni določbi 1. in 2. odstavka 168. člena ZASP, saj tožniku ni priznana pravica do odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic v obdobju od 21.5.2004 do 26.7.2005. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker ni uporabljeno določilo iz 3. odstavka 168. člena ZASP in prisojena tudi civilna kazen. Tožnik je tudi ves čas postopka zatrjeval, da je pogodba z družbo R. d.d. prenehala veljati na podlagi zakona. Iz izjave z dne 15.2.2008 jasno izhaja, da je tožnik družbo večkrat pozival k izpolnitvi obveznosti iz pogodbe z dne 26.7.2005 in da se družba tem pozivom ni odzvala oz. svojih obveznosti ni izpolnila niti v dodatnih rokih. Zato ni mogoč zaključek, da tožnik ni pustil dodatnega roka za izpolnitev. Možno je namreč tudi ustno sporočilo, da se daje dodatni izpolnitveni rok. O obstoju ali neobstoju takšne izjave bi se moralo sodišče prepričati z zaslišanjem prič in tožnika. Zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Noben od predloženih listinskih dokazov ne daje zaključka, da tožnik izjave v smislu 105. člena OZ ni dal. Vsebina sporočila v elektronski obliki ne daje opore za zaključek, da pogodba z dne 26.7.2005 ni prenehala veljati v skladu z določbo 105. člena OZ. Tudi v tem delu je glede tožbenih zahtevkov pod točkami 1a do 1f dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Glede prepovedi uporabe sloganov pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre pri besednih zvezah, ki jih je ponudilo v primerjavo za uradne označbe vode oziroma klasifikacijo vod glede na predpisane mikrobiološke in kemične lastnosti, kot so stopnja vsebnosti mineralnih snovi, kemijskih elementov oziroma drugih sestavin (glej Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi). Sporni slogani pa niso uradne označbe vode in nimajo funkcije označevanja vrst ali kvalitete vode, temveč so namenjeni razlikovanju točno določenega blaga oz. produkta. So avtorska dela in izpolnjujejo vse pogoje iz 5. člena ZASP: Funkcija slogana je, da kratko in jedrnato strne temeljne lastnosti predmeta, katerega označuje, da je dobro zapomljiv, pomnljiv, govori o koristih za potrošnika in hkrati diferencira predmet od ostalih primerljivih produktov. Navedena funkcija je zato okvir, v katerem se giblje raven ustvarjalnosti in individualnosti slogana. Tožnik je običajne besede združil v individualne besedne zveze, ki vsebujejo vse značilnosti dobrega slogana. Uporaba običajnih besed ne zmanjšuje ravni individualnosti niti ustvarjalnosti sloganov. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da so avtorska dela zgolj slogani, ki nastanejo z oblikovanjem novih besed, kar je v nasprotju z določbo 5. člena ZASP. Tožnik je upravičen tudi do plačila za uporabo njegovega avtorskega dela ne glede na to, da je njegovo avtorsko delo hkrati registrirano kot znamka, katerih imetnik je druga oseba. Imetnik znamke je ne glede na pravice iz znamke zavezan avtorju zagotoviti ustrezno plačilo za uporabo njegovega dela.

Pritožba je delno utemeljena.

- k odločitvami pod točkami 1a do 1f ter pod 2. in 3. točko izreka prvostopne sodbe Pritožbeno sodišče soglaša z opozorilom pritožnika, da je v prvostopnem postopku (nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 11.6.2008 v drugem odstavku na 14. strani in v prvem odstavku na 15. strani) navedel, da se denarni zahtevek za plačilo odškodnine v višini običajnega avtorskega honorarja iz 2. točke tožbenega zahtevka nanaša na obdobje od 21.5.2004 (začetek stečaja nad toženo stranko) do prenosa materialnih avtorskih pravic na družbo R. d.d., to je do 26.7.2005, torej za dobo 14 mesecev. V omenjenem obdobju je tožnik res še bil imetnik materialnih avtorskih pravic in je za omenjeno obdobje upravičen zahtevati plačilo odškodnine zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic, navzlic dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je pogodba med njim in družbo R. d.d., z dne 26.7.2005 še vedno veljavna. Ker torej v spornem obdobju tožnik svojih materialnih avtorskih pravic še ni prenesel, je upravičen do odškodnine zaradi tistih kršitev, ki izvirajo iz obdobja pred sklenitvijo omenjene pogodbe. To pomeni, da je načeloma upravičen terjati poleg odškodnine iz drugega odstavka 168. člena ZASP tudi civilno kazen iz tretjega odstavka 168. člena ZASP. Ob povedanem je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339.člena ZPP). Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo te pravno odločilne okoliščine. Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu ugoditi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v tem delu (2., 3. in 4. točka sodbenega izreka) v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa tudi soglaša s stališčem pritožnika, da bi pravilna uporaba materialnega prava, kar zadeva odločitev o prepovedi uporabe in predelave predmetov, etiket, razpoznavnih znakov in posamičnih elementov celostne podobe gospodarskih družb V. J. d.d. in J. C. d.o.o. (odločitev pod točkami 1a do 1f izreka prvostopne sodbe), terjala tudi zaslišanje tožnika in predvsem prič, katere je pritožnik predlagal v zvezi z dokazovanjem svojih trditev, da je ustno odpovedal zgoraj navedeno pogodbo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani R. d.d.. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da je družbi dal dodatni rok za izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe, kar bi pomenilo nastop zakonskih posledic avtomatičnega, ex lege, razdrtja pogodbe (glej določbi 104. in 105. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Oprlo se je namreč zgolj na predložene listinske dokaze, ki jih je očitno edine štelo kot pravno relevantne za presojo, ali je tožnik pravilno odpovedal navedeno pogodbo in ali je bil dodeljen dodatni izpolnitveni rok kot odločujoč izkaz za uveljavitev odstopa od pogodbe oziroma uveljavitev njenega prenehanja po sili zakona, neutemeljeno pa zavrnilo tudi predlagane dokaze - predvsem z zaslišanjem prič (glej tožnikovo vlogo z dne 25.10.2007 na list štev. 61 v spisu, kjer za primer, če sodišče na podlagi listin z dne 23.7.2007 in 15.2.2008, ne bi ugotovilo, da je bila pogodba razdrta, tožnik prvostopnemu sodišču predlaga, naj zasliši priče T. B. in D. Z.. Ker je mogoče tako odstop od pogodbe kot tudi dodelitev dodatnega roka upoštevaje cit. zakonski določbi res sporočiti tudi ustno in torej ne le s pisnimi sporočili, kot pravilno meni pritožnik, je ob povedanem zmotno uporabljeno materialno pravo, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje tudi v tem delu ugoditi pritožbi ter razveljaviti tudi v navedenih delih sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v nov postopek (355. člen ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati časovno obdobje, na katero se nanašajo zatrjevane kršitve in še enkrat oceniti vsa ostala pravno odločilna dejstva, ki vplivajo na pravilno presojo sporne zadeve ter nadalje zaslišati tudi predvsem zgoraj omenjene priče. Šele nato bo mogoča pravilna odločitev o sporni zadevi v razveljavljenih delih. V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na kolizijo pravic avtorja in imetnika znamke, pa pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da bo presoja v novem postopku odvisna od rezultata ocene veljavnosti oz. vsebine omenjene pogodbe med tožnikom in gospodarsko družbo R. d.d., torej prvenstveno od pravnega obstoja pogodbe in v primeru ugotovitve, da pogodbeno razmerje vendarle ni prenehalo, od obsega oziroma vsebine prenosa materialnih avtorskih pravic s tožnika na omenjeno gospodarsko družbo.

k odločitvi pod točko 1g izreka prvostopne sodbe Kar zadeva tožbeni zahtevek, ki se nanaša na prepoved uporabe sloganov: NARAVNA MINERALNA VODA IZ SRCA ALP in VODA Z GORSKIM POREKLOM pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ti besedni kombinaciji niti ne izpolnjujeta pogojev za dosego pravnega standarda slogana, saj ne le da ne vsebujeta potrebnega elementa individualne ustvarjalnosti, kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (gre namreč res zgolj za uporabo običajnih besed oz. takšno kombinacijo ter vsebino besed, ki ne pomeni takšne ravni ustvarjalnosti, da bi bili lahko avtorskopravno zaščiteni v smislu 5. člena ZASP), temveč zapisa - „naravna mineralna voda iz srca alp“ in „voda z gorskim poreklom“, označujeta zgolj vrsto vode oz. njen geografski izvor, torej predmet prodaje zgolj identificirata (kot na primer: kraški pršut, savinjski želodec, alpsko mleko, naravni sadni sok ipd), in torej nimata nobene druge bistvene sporočilne – oglaševalske vrednosti, ki bi izkazovala namen privabiti kupce na izviren način, pa čeprav sicer ne bi šlo za uradno označbo vode, kot izpostavlja pritožnik. Gre torej zgolj za direktno poimenovanje proizvoda samega po sebi in niti ne za geslo oziroma programsko misel, kar je opredelilni element pojma slogana (1), razen tega pa so uporabljene tudi povsem običajne besede, ki jih ni mogoče monopolizirati in so namenjene občemu poimenovanju torej gre tudi za generične pojme (mineralna voda, gorska voda), ki ne omogočajo razlikovanja produkta od drugih istovrstnih produktov (torej v spornem primeru vode, ki priteče izpod gora), kar prav tako ne omogoča njihovo subsumpcijo pod obravnavani pravni standard.

Nekoliko drugačna je sicer situacija v zvezi z zapisoma – IZ SRCA ALP in ZLATO JEZERO IZ SRCA ALP. Ta dva izraza produkta ne poimenujeta. Brez dodatnega vedenja, da gre za vodo, pomen teh besednih kombinacij oziroma izrazov ni razpoznaven, lahko bi bila torej uporabljena tudi za druge produkte (na primer za jogurt ali mleko). Izkazujeta torej določeno oglaševalsko oz. reklamno geslo. Gre torej za slogana, ki pa sta zelo enostavna in kratka, celo stereotipna, saj kot pravilno poudarja že sodišče druge stopnje uporabljata kombinacijo znanih besed - alpe oziroma njeno osrčje (središče) ter jezero, ki se nahaja v osrčju alp. Besedni izraz – srce oz. osrčje alp - je tudi sicer pogosto uporabljen na raznih področjih – v potopisju, turistiki, reklamiranju potovanj oziroma izletov v gore in podobno. Kljub temu, da vsebujeta tudi - sicer prav tako kratki in enostavni - pesniški figuri – „srce“ alp in „zlato“ jezero, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča vendarle ne gre za takšen nivo izvirnosti oz. individualnosti ali celo umetniške vrednosti (torej ustvarjalnosti), ki bi omogočala s tem tožbenim zahtevkom terjano avtorskopravno zaščito. Slogan tudi sicer zelo redko omogoča takšno sodno varstvo, saj zaradi njegove jasnosti, kratkosti, razumljivosti in sporočilnosti ne dopušča prostora individualnosti ali celo ustvarjalnosti.

Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje delno razveljavilo prvostopno sodbo in zadevo vrnilo v razveljavljenem delu v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev.

(1) Glej: „Leksikon Cankarjeve založbe, Literatura“, Ljubljana 1981, Cankarjeva Založba, druga dopolnjena izdaja, stran 227, in: „Slovar slovenskega knjižnega jezika“, DZS, Ljubljana 1994, stran 1248. (2)Glej: dr. Miha Trampuž, Branko Oman in Andrej Zupančič: „Zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah“ (ZASP) s komentarjem, GV, Ljubljana 1997, stran 36; v tem delu avtor komentarja dr. Miha Trampuž.