Jedro

Sodišče prve stopnje je z opustitvijo materialnega procesnega vodstva in posledičnim zaključkom, da je tožbeni zahtevek v višini 9.419,09 EUR neopredeljen in tudi neizkazan in ga je zato zavrnilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Če drži, da je drugotožena stranka 20.2.2016 (listina B5) kot naročnik prvič zvedel, da prvotožena stranka kot podjemnik dolguje tožeči stranki kot sodelavcu, potem bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko je v tistem trenutku bil dolg prvotožene stranke do tožeče stranke in kolikšen dolg drugotožene stranke iz istega posla do prvotožene stranke ob upoštevanju navedb strank, da je prvotožena stranka račune tožeče stranke prefakturirala na drugotoženo stranko in da je na podlagi tega drugotožena stranka plačevala prvotoženi stranki (obračuni plačil B9, B10 in B 19) in če je kakšen odprt in nesporen dolg drugotožene stranke do prvotožene stranke iz posla, ki ga je opravila tožeča stranka tedaj obstajal, potem je k plačilu zavezana od 20.6.2016 dalje tudi drugotožena stranka, ker je po 631. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane I. točke izreka sodbe, ki se glasi: ″v presežku za še zahtevanih 9.419,09 EUR pa se zahtevek zavrne″ in glede izpodbijane II. točke izreka sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba v tem obsegu razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 544/2016 z dne 9.11.2020 izreklo: ″I. Prvo tožena stranka U. K. s. p., ... je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.059,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2016 dalje do plačila v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila pod izvršbo, v presežku za še zahtevanih 9.419,09 EUR pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. II. Zahtevek zoper drugo toženo stranko B.U.,..., da je dolžan plačati znesek 13.478,79EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2016 dalje do plačila ter stroške postopka, se v celoti zavrne kot neutemeljen. III. O stroških tega postopka bo sodišče odločilo s posebnim sklepom pri čemer bo upoštevalo uspeh vseh strank v pravdi.″

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu v zavrnilnem delu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka in s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita v razmerju do nje, meni pa, da je utemeljen tožbeni zahtevek do drugotožene stranke po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zato je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko neutemeljena.

5. Prvotožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

POSTOPEK PRED SODIŠČEM PRVE STOPNJE Trditve strank

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka 11. 7. 2016 vložila tožbo zoper toženi stranki U. K. s. p. in B. U. za solidarno plačilo zneska 13.478,79 EUR s pripadki in zatrjevala, da je za drugo toženo stranko izvajala mizarske storitve na naslovu objekta ..., pri čemer je drugo tožena stranka bila investitor pri tem projektu, vodja del in koordinator je bil oče drugo tožene stranke S. U., prvo tožena stranka pa je bila pri projektu posrednik za notranjo opremo za drugo toženo stranko, s katero je tožeča stranka komunicirala in ki je tudi naročila izdelavo notranje opreme pri tožeči stranki za drugo toženo stranko; (-) da je tožeča stranka navajala, da je za svoje opravljene storitve na projektu U. prvo toženi stranki izstavila naslednje račune: račun številka 13/2013 v znesku 35.508,04 EUR z zapadlostjo 5. 8. 2013, račun številka 23/2013 znesku 8.040,41 EUR z zapadlostjo 6. 1. 2014, račun številka 35/2014 z zneskom 1.195,11 EUR z zapadlostjo 30. 1. 2015, račun številka 23/2015 v znesku 6.041,07 EUR z zapadlostjo 31. 7. 2015 in pojasnila, da je za opravljene storitve s strani prvo tožene stranke prejela delna poplačila in sicer je prejela dne 13. 5. 2013 znesek 17.406,42 EUR kot predplačilo po računu št. 13/2013, dne 5. 8. 2013 znesek 3.000,00 EUR, dne 18. 10. 2013 znesek 4.000,00 EUR, dne 3. 1. 2014 znesek 11.101,62 EUR, dne 11. 8. 2014 znesek 2.000,00 EUR, dne 28. 1. 2015 znesek 500,00 EUR, dne 30. 4. 2015 znesek 1.000,00 EUR in dne 17. 9. 2015 znesek 700,00 EUR in tako glede na plačila toženi stranki solidarno dolgujeta tožeči stranki na dan 7. 7. 2016 še znesek 13.478,79 EUR pri čemer je tožeča stranka od tega zneska zahtevala še zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje; (-) prvo tožena stranka je navajala, da je tožeča stranka za drugo toženo stranko, torej naročnika in investitorja, izvajala mizarske storitve, na naslovu ..., kje je U. prvo toženca poklical, da je kupil stanovanje v ... in naj pride pogledat prostor, najprej zgornje nadstropje bloka, ki je bilo v surovem stanju, brez ometov podov in inštalacij in B. U. in njegova takratna žena sta prvo tožencu pokazala, kaj naj bi v stanovanju od pohištva imela, po vrnitvi v ZDA (U. je bil profesionalni igralec košarke v ligi NBA) sta pošiljala fotografije, kakšno naj bi bilo pohištvo, pri čemer je drugo tožena stranka prostor premerila in izdelala skice po svojih željah, na podlagi teh skic je prvo toženec začel z izvedbo, pri čemer je delno šlo za pohištvo iz uvoza, delno pa naj bi pohištvo izdelal mizar, to je tožeča stranka, s katero se je dogovoril za izdelavo za drugo toženo stranko in kot je navajala prvotožena stranka je ona bila podjemnik, ki je izdelavo pohištva naročila tožniku kot podizvajalcu; (-) prvotožena stranka je pojasnila, da z naročnikom (drugotoženo stranko) ni imela sklenjene podjemne pogodbe, prav tako ni bilo sklenjene nobene pogodbe, niti izdanih naročilnic ali dobavnic med podizvajalcem, torej tožnikom in izvajalcem - prvo tožencem in je vse potekalo na podlagi ustnega dogovarjanja in medsebojnega zaupanja; (-) prvotožena stranka je še pojasnila, da je tožnik svoje račune pošiljal prvo tožencu, ki jih je le-ta poravnaval z denarjem, ki ga je v ta namen dobival od naročnika,to je drugo tožene stranke, in tako je nakazala tožeči stranki vse zneske kot jih je navajala tožeča stranka v tožbi, poleg tega pa še znesek 600,00 EUR na transakcijski račun tožnika; (-) da je prvo tožena stranka priznavala, da jo je tožnik na dokončno plačilo opominjal in mu izročila tudi zapis, s katerim mu je zagrozila s „kazenskim" računom, če račun št. 13/2013 ne bo v celoti poravnan do 31.1.2013 in račun št. 23/2013 do dne 6.1.2014 in sicer z računom za projektiranje in uporabo agregata, vendar naročnik računa 13/2013 ni do konca poravnal, ker niso bile sestavljene postelje, ni bilo sestavljeno okovje in ni bilo ročajev, računa 23/2013 pa ni do konca poravnal, ker ni bila zmontirana zgornja kopalnica, niso bili dobavljeni vsi predali in ni bilo ročajev, poleg tega pa je drugotoženi po očetu S. U. poslal tožniku in njej elektronsko pošto, iz katere je razvidno, da je glede teh dveh računov zaradi naštetih pomanjkljivost zadržal 10% plačila, kar znese po obeh računih 4.354,84 EUR; (-) prvotožena stranka je trdila, da je tožnik računa številka 35/2014 in številka 23/2015 izstavil povsem neupravičeno, ker vratna krila drsnih vrat, ki jih je zaračunal v znesku 1.195,11 EUR naročniku niti izvajalcu nikoli ni dostavil in jih na objektu tudi ni, račun številka 23/2015 pa je izdan za nekakšno projektiranje in za najem električnega agregata, kar pa ni bilo nikoli naročeno, niti predloženo in je zato zahtevek po obeh navedenih računih v celoti neutemeljen; (-) prvotožena stranka je povzela, da so s strani tožnika bili izdelani in dobavljeni mizarski izdelki v skupni vrednosti 43.548,45 EUR, plačilo, ki ga je tožnik prejel pa znaša 39.708,04 EUR in 600,00 EUR, ki jih je prvo tožena stranka sama samoiniciativno še nakazala zaradi stalnih pritiskov tožnika, 10% od vrednosti 43.548,45 EUR znese 4.354,84 EUR, naročnik je za tožnika kot podizvajalca plačal prvo toženi stranki kot izvajalcu približno 10% zmanjšan znesek ( 39.708,04 EUR, namesto 43.548,45 EUR), zaradi nepopolno opravljenega dela, skupaj s plačilom 600,00 EUR je bilo plačanih 40.308,04 EUR in je tako ostalo spornih še 3.240,41 EUR, dela niso bila s strani naročnika do konca plačana, ker niso bila do konca narejena, tožnik pa je dela ustavil, ker niso bila dokončno plačana, prvo tožena stranka je nato sama in ob pomoči S. U. dela dokončala; (-) da je drugo tožena stranka ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini in navajala, da je neresnična tožbena trditev, da je tožeča stranka za toženca izvajala mizarske storitve (projektiranje, izdelava pohištva po meri in montaža) na naslovu objekta ... (projekt U., da je neresnična tudi trditev, da je bil vodja del in koordinator oče drugo tožene stranke S. U. in da je prav tako neresnična trditev, da je bila prvo tožena stranka pri projektu posrednik za notranjo opremo za drugo toženo stranko, pač pa so bil poslovna razmerja takšna, da se je drugo tožena stranka s prvo toženo stranko, U. K. spomladi 2013 dogovorila za projektiranje, izdelavo in montažo notranje opreme za njeno stanovanje na naslovu ..., torej je bila naročnik, prvo tožena stranka pa izvajalec in prvo tožena stranka ni bila posrednik med tožencem in tožečo stranko, ampak je bila prvo tožena stranka izvajalec drugo tožene stranke in glede na to, da tožeča stranka in drugo tožena stranka nista bila v nobenem pogodbenem niti kakšnem drugem obligacijskem odnosu, je drugo tožena stranka menila, da že temelj tožbenega zahtevka proti njej ni izkazan in da je že iz tega razloga tožbeni zahtevek proti tožencu potrebno zavrniti; (-) drugo tožena stranka je sicer priznavala, da je bila seznanjena, da je prvo tožena stranka za svojega podizvajalca angažirala tožečo stranko, vendar mu podrobnosti njunega medsebojnega pogodbenega odnosa niso bile znane in v njun odnos ni posegala, saj je pri izvedbi posla kontaktirala izključno s prvo toženo stranko, enako tudi oče drugo tožene stranke, ki je nadomeščal drugo toženo stranko v času njene odsotnosti in to, da je tožeča stranka račune izstavljala prvo toženi stranki, po mnenju drugo tožene stranke dokazuje resničnost in pravilnost trditev drugo toženca, da s tožečo stranko ni bil v pogodbenem odnosu in da je bila po njegovem vedenju tožeča stranka podizvajalec oziroma kooperant prvo tožene stranke, poleg tega ni spregledati, da je tožeča stranka na vseh računih, ki so priloženi tožbi, izrecno napisala: ″naročnik G. K.″, kar dokazuje, da je tožbeni zahtevek zoper njo brez podlage in da se mora tožeča stranka za svoje terjatev obrniti na prvo toženo stranko in je pasivno legitimirana zgolj prvo tožena stranka; (-) drugo tožena stranka je še zatrjevala, da je prvo toženi stranki opravljeno delo v celoti plačala in ničesar ni plačala tožeči stranki, šele v decembru 2015 se je tožeča stranka obrnila na očeta drugo toženca, S. U. in mu pojasnila, da ji prvo tožena stranka ni v celoti plačala opravljenega dela, ki ga je opravila za prvo toženo stranko in zahtevala, da ji toženec plača tisto, kar ji ni plačala prvo tožena stranka, vendar je drugo tožena to zavrnila in predlagala tožeči stranki, naj se za svoje terjatve do prvo tožene stranke obrne direktno na njo kot njenega naročnika; (-) tožeča stranka je trdila, da so ji bili posredovani osnovni načrti stanovanja, ki jih je izrisal gradbinec (november 2012), ne s strani prvo tožene in ne s strani drugo tožene stranke pa niso bile posredovane nobene skice in tako se na podlagi skic ni začelo z izvedbo, kot to navaja prvo tožena stranka, saj enostavno skic, ki bi bile primerne za potrebe izdelave pohištva ni bilo, bile so zgolj slike opreme, ki bi naj bila všeč družini U., iz teh slik pa je bilo razvidno zgolj to, kakšen stil jim je bil všeč, sicer pa med slikami ni bilo prave vsebinske povezave, saj je vsaka predstavljala nekoliko drugače oblikovano pohištvo in ker ni bilo enovite in celovite predstave, kaj bi se naj pravzaprav delalo, pa tudi sicer izdelava tako kompleksnega pohištva, kot si ga je zamislila drugo tožena stranka zgolj na podlagi slik in skic ni možna, je bila tožeča stranka naprošena in zadolžena, da naredi projekt notranje opreme, pri čemer pa so bile predložene slike smernice; (-) kot je trdila tožeča stranka, je takoj začela z delom in pripravila idejni načrt in opis z osnutki zgornjega stanovanja, tožena stranka je idejni načrt odobrila in tožeča stranka je bila zadolžena, da z deli projektiranja nadaljuje, drugo tožena stranka je med tem kupila tudi spodnji dve stanovanji, saj je želela zgornjega povezati s spodnjima dvema v celoto, tako da je končne mere objekta, ki so primerne za izdelavo pohištva tožeča stranka lahko pridobila (izmerila) šele, ko so bila gradbena dela zaključena, drugo tožena stranka (oziroma S. U.) je bila tudi seznanjena z oceno stroškov projektiranja (cca 5000-6000 EUR), s čimer se je strinjala, dejstvo pa je, da se je pri projektu vseskozi po navodilih in ukazih S. U. nekaj spreminjalo in preskakovalo, težave s plačili so se začele že konec avgusta 2013, posledično je tožeča stranka zaradi neplačevanja upočasnila dobave in montaže, o čemer sta bili prvo in drugo tožena stranka obveščeni, drugo tožena stranka je priznala, da imajo težave z denarjem; (-) tožeča stranka je v zvezi z navedbami prvo tožene stranke, da naročnik (to bi naj bila drugo tožena stranka) računa 13/2013 ni do konca poravnal, ker niso bile sestavljene postelje, naj ne bi bilo postavljeno okovje in ni bilo ročajev, računa 23/2013 pa naj ne bi do konca poravnal, ker ni bila zmontirana zgornja kopalnica, naj ne bi bili dobavljeni vsi predali in naj ne bi bilo ročajev, navajala, da je bila tožeča stranka pri montaži odvisna tudi od predhodnega dokončanja gradbenih del, ki pa po vedenju tožeče stranke ravno zaradi neplačil niso potekala po planu, iz tega razloga tožeča stranka ni mogla sestaviti dveh postelj, ker so v času montaže tožeče stranke še pleskali stropove in urejali razsvetljavo nad posteljo - zvezdno nebo, kopalnica ni bila do konca zmontirana, ker v času montaže tožeče stranke še ni bilo dostavljenih kamnitih pultov (na katere bi se montiralo zgornje omarice in povezovalni most), dobavo kamna pa je urejala prvo tožena stranka, po vedenju tožeče stranke pa to ni bilo dobavljeno, ker podjetje (...) ni prejelo plačila za predhodno dostavljene kuhinjske pulte, glede dveh polic v utility pa je bilo dogovorjeno z S. U.in prvo toženo stranko, da bodo steklene, ki bi jih naj izdelal steklar L.,drži pa, da je kasneje prvo tožena stranka sama zmontirala postelje, ki jih je bilo potrebno le skupaj zvijačiti, omarici za kopalnico postaviti na plošče in pritrdili, ročaji v času montaže tožeče stranke niso bili dobavljeni (dobavila bi jih naj prvo tožena stranka in bi naj bili enaki kot na kuhinjah, ki jih je dobavila prvo tožena stranka), ravno tako njihova montaža ni bila v ponudbi, niti ni bila zaračunana, sicer pa je bilo vse okovje sestavljeno, prvo tožena stranka je bila zadolžena tudi za dobavo kuhinjskega otoka, tožeči stranki je bilo v vezi tega naročeno s strani tožene stranke, da izdela predale za v kuhinjo in tožeča stranka je to izdelala, prvo tožena stranka pa teh predalov kljub pozivom tožeče stranke ni prevzela, ker zaradi neplačil (drugo tožene stranke) ni želela sestaviti kuhinjskega otoka (ki ga je ona dobavila), kasneje bi naj prišlo ponovno do spremembe projekta in ti predali naj ne bi bili več aktualni in čeprav je tožeča stranka pozivala prvo toženo stranko, da predale odpelje, je ta odgovorila, da jih ne potrebuje več, predali se še vedno nahajajo pri tožeči stranki in jih lahko tožena stranka dobi kadarkoli; (-) glede vratnih kril drsnih vrat (račun št. 35/2014) je tožeča stranka navajala, da je izdelava kril bila tožeči stranki naročena, tožeča stranka jih je praktično že izdelala, vendar pa bodisi zaradi spremembe projekta bodisi zaradi neplačil oziroma drugega razloga na strani tožene stranke, kasneje niso bila več aktualna in potrebna, tožeča stranka je za nedokončana vratna krila drsnih vrat (4x) izstavila prvo toženi stranki račun št. 35/2014, s katerim se je prvo tožena stranka strinjala, v zvezi z računom št. 23/2015, ki se nanaša na opravljene storitve projektiranja in najem električnega agregata, pa je tožeča stranka navajala, da so storitve projektiranja bile s strani tožene stranke naročene, pri čemer pa je zaračunana vrednost teh del nižja od predhodno predstavljene in nižja od običajne cene projektiranja, glede najema električnega agregata pa je tožeča stranka pojasnila, da je le-ta bil potreben, ker na objektu ni bilo elektrike in ko je tožeča stranka jeseni 2013 izdelke montirala pri drugo toženi stranki v stanovanju še ni bilo urejene elektrike, se je po navodilih S. U. priklopila na gradbeno omarico, je na objekt prišel razburjen izvajalec gradbenih del in tožeči stranki med delom izklopil elektriko ter vse nagnal z objekta (poleg tožeče stranke še dva mlajša električarja), razlog za to ravnanje bi naj bil dolg U. do njegovega podjetja, S. U. je tožeči stranki po telefonu naročil, da naj z deli nadaljuje (ker se mudi) in ker na objektu ni bilo drugega vira elektrike, si je tožnik moral izposoditi električni agregat; (-) tožeča stranka je tudi pojasnila, da prvo tožena stranka izdanim računom ni nikoli ugovarjala oziroma jih zavrnila oziroma jim kakorkoli nasprotovala; (-) prvotožena stranka je trdila, da je tožeči stranki bilo plačano vse izdobavljeno pohištvo, tožeča strank pa ni izdelala idejnih projektov, ampak le delavniške skice, ki si jih mora vsak mizar pred izdelavo pohištva, do izdelave drsnih vrat nato ni prišlo, zato je zahtevek po računu 35/2014 neutemeljen, prvo toženi je moral na zahtevo U. poiskati drugačno rešitev oziroma so nabavili vrata drugje. prvo toženec je tudi menil, da mi ni mogoče naložiti stroškov izposoje agregata, tožnik pa tudi ni izkazal dejanske cene najema agregata, račun 400,00 EUR pa presega vrednost nabavne cene takega agregata; (-) prvo tožena stranka je še navajala, da računoma 13/2013 in 23/2013 ni ugovarjala, saj S. U. nanje sprva ni imel pripomb, temveč je na koncu delno zadržal plačilo, račun za projektiranje je prvo toženi sicer pokazal U., vendar glede na okoliščine njegove izdaje nanj seveda niso pristali, o čemer je bil kasneje seznanjen tudi tožnik, račun 35/2014 pa ni bil aktualen, saj vrata niso bila dobavljena; (-) drugo toženec je še zatrjeval, da prvemu tožencu za njegovo delo ničesar ne dolguje in tudi prvi toženec ničesar ne terja ali zahteva od drugega toženca, saldo medsebojnih terjatev in obveznosti med prvim tožencem in drugim tožencem je nič oziroma drug drugemu ničesar ne dolgujeta; (-) drugo toženec je glede na to, da je prvi toženec v odgovoru na tožbo tudi navajal, da lahko na podlagi 631. člena OZ sodelavci podjemnika za svoje terjatve zahtevajo neposredno plačilo od naročnika in zahtevajo, da se jim te terjatve plačajo iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane, iz previdnosti poudarjal, da tudi ta pravna podlaga v konkretnem primeru ni podana, saj morajo za neposredno plačilo podizvajalcev na podlagi 631. člena OZ biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: pripoznana terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca, pripoznana terjatev glavnega izvajalca do naročnika - koneksnost vseh navedenih terjatev, drugi toženec je pri tem zatrjeval, da ničesar ne dolguje prvemu tožencu kot glavnemu izvajalcu, tudi prvi toženec nima nobene terjatve do drugega toženca kot naročnika, iz odgovora na tožbo prvega toženca pa izhaja, da zanika obstoj kakršnekoli obveznosti do tožeče stranke in še več, prvi toženec je izrecno trdil, da ne pripoznava tožnikove terjatve, tako da je drugo toženec vztrajal, da tudi pogoji za neposredno plačilo na podlagi 631. člena OZ niso izpolnjeni; (-) drugo toženec je navajal, da je šele iz e -pošto, ki jo je prejel 20.2.2016, izvedel, da nekaj ni v redu na relaciji med tožnikom in prvim tožencem in takrat je drugi toženec šele izvedel, da naj bi tožnik še imel neporavnane terjatve do prvega toženca, vendar je tedaj drugotoženec že imel poravnane vse obveznosti do prvotoženca in ni bilo nobene zadržnine, kot trdi prvotožena stranka; (-) tožeča stranka je vztrajala, da je prvotoženi stranki zaračunala zgolj to, kar je na koncu bilo dejansko dobavljeno oziroma izvedeno.

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in presodilo: (-) da ni sporno, da je tožeča stranka za drugo toženo stranko opravila določene mizarske storitve, za katere je račune izstavila tožeča stranka prvo toženi stranki, ki je te račune tudi plačevala in na računih je bilo tudi navedeno naročnik U. K. in da med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da naročeno delo ni bilo v celoti izvršeno;(-) da tožeča stranka ni obrazložila zneska 13.478,79 EUR , saj iz trditvene podlage tožeče stranke, kaj naj bi ta znesek dejansko obsegal konkretno in v kolikšnih zneskih po katerem računu, ni mogoče ugotoviti; (-) da je sodišče na podlagi listinske dokumentacije ugotovilo, da je celotni znesek po računih, ki ga navaja tožeča stranka znašal 50.784,63 EUR in v ta znesek so zajeti računi številka 23/2013 v znesku 8.040,41 EUR (A2), račun številka 35/2014 v znesku 1.195,11 EUR (A3), račun številka 23/2013 v znesku 6.041,07 EUR (A4), račun številka 13/2013 v znesku 35.508,04 EUR (A6), ni pa bilo sporno med strankami, da je bil plačan avans po računu številka 13/2013 v znesku 17.406,42 EUR (A5); (-) da je skupaj z nakazili, kot jih je navajala tožeča stranka, bil plačan znesek 40.308,04 EUR, nesporno je bilo med strankami, da sta bila priznana računa v znesku 35.508,04 EUR in 8.040,41 EUR skupaj torej 43.548,45 EUR, kar je izpovedal tudi tožnik in pa tudi prvo toženec in je tako ostala razlika od teh dveh računov še 3.240,41 EUR, da prvo tožena niti drugo tožena stranka nista priznavali računa številka 35/2014, to je krilna drsna vrata, ki niso bila montirana v znesku 1.195,11 EUR in pa račun številka 23/2015 v znesku 6.041,07 EUR, ki se nanaša na projektiranje v skupnem znesku 4.551,70 EUR in uporabo agregata v znesku 400,00 EUR; (-) sodišče je priznalo, glede na to, da med tožečo stranko in prvo toženo stranko ni bil sporen znesek razlike od obeh računov številka 23/2013 in pa računa številka 13/2013 v skupnem znesku 43.548,45 EUR in da je bilo plačanih 40.308,04 EUR, kot utemeljeno terjatev tožeče stranke 3.240,41 EUR , k temu znesku je sodišče prištelo obračunane zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih računov, ki izhajajo iz dokazne listine A7 in znašajo 819,29 EUR in je kot utemeljen priznalo tožbeni zahtevek za plačilo 4.059,70 EUR; (-) sodišče je presodilo, da glede na to, da tožeča stranka ni obrazložila, kaj konkretno obsega znesek 13.478,79 EUR in da sta sicer v tem znesku zajeta tudi računa za 1.195,11 EUR ( rač. št. 35/2014) za drsna krilna vrata, ki niso bila montirana in dobavljena in pa znesek 6.041,07 EUR ( rač. št.23/2015), to je projektiranje in uporaba agregata in da kljub upoštevanju teh dveh zneskov, ki skupaj znašata 7.936,18 EUR ter ob upoštevanju prisojenih 4.059,70 EUR, ostaja še znesek 2.182,91 EUR, ki ga tožeča stranka ni pojasnila, sodišče tega zneska niti ni moglo obravnavati; (-) glede terjatve po računa številka 35/2014 v znesku 1.195,11 EUR je sodišče zaključilo, da je ta zahtevek neutemeljen, ker tožeča stranka navedenih drsnih krilnih vrat ni montirala, kljub dejstvu, da je tožeča stranka zatrjevala, da razlog za to ni bil na njeni strani. V skladu z določbo 626. člena OZ, ki določa, da je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla in da šele ob prevzemu opravljene storitve lahko izvajalec obračuna svoje stroške oziroma obračuna svojo storitev, tožeča stranka ni upravičena do plačila tega zneska, ker navedene storitve ni izvršila; (-) sodišče je presodilo, da tožeča stranka tudi ni upravičena do plačila po računu številka 23/2015 v znesku 6.041,07 EUR, ki se nanaša na projektiranje in pa na znesek uporabe oziroma najema agregata v znesku 400,00 EUR, ker glede uporabe agregata v znesku 400,00 EUR tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil glede obračuna tega zneska, zato ni bilo mogoče oceniti upravičenost te višine zneska, glede projektiranja pa je ocenilo, da se, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja projektiranje lahko obračuna kot avtorsko delo, ki ga lahko izvaja le zato usposobljeni in registrirani arhitekti, ker pa ne tožeča stranka, niti prvo tožena stranka nimata registrirano priglasitev dejavnosti projektiranja, tožeča stranka ne more posebej obračunavati projektiranje kot je to navajala na računu številka 23/2015, saj obsega to tako imenovano projektiranje, kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja (I. P., 1. št. 96), toliko kolikor je nujno potrebno, da so stranke razumele kako naj bi bila notranja oprema izvedena, izvedenec B. K. je sicer potrdil, da je cena za projektiranje primerna, vendar je hkrati iz mnenja razbrati, da je za izvedbo tehnično in strokovno zahtevnega izdelka kot je bil v konkretni zadevi, potrebno izdelati tudi delavniško dokumentacijo kot so risbe posameznih detajlov, sklopov prerezov in položajev detajlov, kar pa ne spada v projektno dokumentacijo in se ne zaračunava posebej in po oceni sodišča je tožnik predložil prav skice, ki so bile izdelane izključno zaradi izdelave, saj izdelava brez njih ne bi bila mogoča in je to bilo vračunano v ceno, saj se to ne obračunava posebej kot navaja izvedenec , tako da je sodišče ocenilo, da je navedeni znesek tožeča stranka zajela v obeh računih številka 23/2013 in pa 13/2013, saj ni izkazala, da je izvedla res projektiranje, ki bi ga bila upravičena kot takega tudi računati, za kar pa bi morala biti tudi registrirana; (-) sodišče je presodilo, da je tožbeni zahtevek v višini 9.419,09 EUR neopredeljen in tudi neizkazan in ga je zato zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je plačilo 4.095,70 EUR naložilo prvo toženi stranki kot naročniku del pri tožeči stranki, pri čemer je bila prvotožena stranka glavni izvajalec investitorja, ki je bila drugotožena stranka; (-) sodišče je presodilo, da drugo tožena stranka, ki ni bila v neposrednem poslovnem razmerju s tožečo stranko, ni pasivno legitimirana v sporni zadevi; (-) v zvezi z zavezo drugotožene stranke, da tožeči stranki dolguje skladno z določbo 631. člena OZ, kot jo je zatrjevala tožeča stranka in ki določa, da sodelavci podjemnika lahko za svoje terjatve zahtevajo neposredno plačilo od naročnika in zahtevajo, da se jim te terjatve plačajo iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane, ter morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji, to je pripoznava terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca, pripoznana terjatev glavnega izvajalca do naročnika in koneksnost vseh navedenih terjatev, pa je sodišče presodilo, da je drugo toženec zatrjeval, da ničesar ne dolguje prvemu tožencu kot glavnemu izvajalcu in da prvo toženec nima nobene terjatve do drugega toženca kot naročnika; (-) sodišče je ugotovilo, da je sicer prvo tožena stranka trdila, da ji drugotožena stranka dolguje še znesek 3.240,41 EUR oziroma 3.016,99 EUR, vendar pa prvo tožena stranka ni specificirala njej plačani znesek s strani drugo tožene stranke, je pa drugo tožena stranka potrdila, da je šele v mesecu februarju 2016 izvedela, da prvotožena stranka dolguje tožeči stranki; (-) sodišče je presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 4.059,70 EUR v razmerju do prvo tožene stranke in neutemeljen za razliko do zneska 13.478,79 EUR, torej za 9.419,09 EUR, zato ga je v tem obsegu zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo do drugo tožene stranke kot neutemeljen.

PRITOŽBA

10. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ocenilo, da tožeča stranka naj ne bi obrazložila zneska 13.478,79 EUR. Pri tem je navedlo, da znaša celotni znesek po računih (številka 23/2013 v znesku 8040,41 EUR, račun številka 35/2014 v znesku 1.195,11 EUR, številka 23/2013 v znesku 6041,07 EUR, račun številka 13/2013 v znesku 35.508,04 EUR) 50.784,63 EUR in da je bilo ugotovljeno, da je skupaj z nakazili kot jih je navajala tožeča stranka bil plačan znesek 40.308,04 EUR, da je nesporno, da sta bila priznana računa v znesku 35.508,04 EUR in 8.040,41 EUR skupaj torej 43.548,45 EUR in je tako ostala razlika od teh dveh računov še 3.240,41 EUR. Prvotožena niti drugotožena stranka pa naj ne bi priznavali računa številka 35/2015, to je krilna drsna vrata, ki niso bila montirana v znesku 1.195,11 EUR in pa račun številka 23/2015 v znesku 6.041,07 EUR, ki se je nanašal na projektiranje v skupnem znesku 4.551,70 EUR in uporaba agregata v znesku 400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako priznalo nesporen znesek razlike od obeh računov številka 23/2013 in pa računa številka 13/2013 v višini 4.059,07 EUR, kot je to razvidno iz obrazložitve v točki 14. Sodišče prve stopnje pa navaja, da tožeča stranka ni obrazložila, kaj konkretno obsega znesek 13.478,79 EUR ter da sta v tem znesku zajeta tudi računa za 1.195,11 EUR (rač. št. 35/2014) za desna krilna vrata, ki niso bila montirana in dobavljena in pa znesek 6.041,07 EUR (rač. št. 23/2015), to je projektiranje in uporaba agregata. Kljub upoštevanju teh dveh zneskov, ki skupaj znašata 7.936,18 EUR in 4.059,70 EUR, ki ga je priznalo sodišče, ostaja še znesek 2.182,91 EUR, ki ga naj tožeča stranka ne bi pojasnila in sodišče tega zneska tako ni moglo obravnavati.

11. Pritožba meni, da bi glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje, to v primeru nejasnosti moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, da poda potrebna pojasnila in dopolni eventuelno pomanjkljive navedbe. 285. člen ZPP določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Glede na to, da se sodišče prve stopnje tega ni poslužilo, je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki so imela za posledico, da sodišče nepojasnjenega zneska ni moglo obravnavati.

12. Sodišče prve stopnje, kot pove pritožba, bi ob natančnem branju tožbenih navedb moralo ugotoviti, da je tožeča stranka že v tožbi pojasnila, katere račune je za svoje opravljene storitve prvotoženi stranki izstavila, kjer je vsak račun opredeljen tako po višini kot tudi zapadlosti ter tudi opredelila časovno in zneskovno, kako je tožeča stranka prejemala plačila. Tožeča stranka je pojasnila, da je z upoštevanjem teh delnih plačil ostalo po preračunu na dan 7.7.2016 za plačilo še znesek 13.478,79 EUR ter tudi predložila preračun dolga z dne 7.7.2016 (ki zajema glavnico in zamudne obresti upoštevaje dinamiko plačil).

13. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje zmoten zaključek glede računa številka 35/2014 v znesku 1.195,11, da je zahtevek neutemeljen, ker tožeča stranka navedenih drsnih krilnih vrat ni montirala, kljub dejstvu, da je tožeča stranka zatrjevala, da razlog za to ni bil na njeni strani. Sodišče se pri tem sklicuje na določbo 626. člena OZ, ki določa, da je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla in da šele ob prevzemu opravljene storitve lahko izvajalec obračuna svoje stroške oziroma obračuna svojo storitev in sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni upravičena do tega zneska, ker navedene storitve ni izvršila. Stališče sodišča prve stopnje v tem delu je materialnopravno zmotno, kot je tudi napačno stališče, da tožeča stranka navedene storitve ni izvršila (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo in presojalo zahtevka tožeče stranke v tem delu v luči 648. člena OZ. Ta člen določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

14. Pritožba pove, da je bila tožeči stranki naročena izdelava drsnih vrat in jih je tožeča stranka tudi izdelala, nato pa iz razlogov na strani naročnika ta drsna vrata niso bila več aktualna in potrebna. Vendar tožeča stranka je ta drsna vrata že izdelala in je torej imela z njimi tako stroške dela kot tudi stroške materiala. Tožena stranka navedb tožeče stranke v tem delu (torej da naročnik vrat ni prevzel, ker drsna vrata niso bila več potrebna oziroma aktualna) vsebinsko ni nikoli prerekala (razen da zahtevek ni utemeljen, ker vrata niso bila dobavljena, kar pa je logična posledica tega, da naročnik vrat več ne potrebuje oziroma ne želi). Tožeča stranka je navajala, da je bila izdelava drsnih vrat tožeči stranki naročena, ki jih je praktično že v celoti izdelala, vendar kasneje niso bila več aktualna iz tožeči stranki nepoznanih razlogov. Tožeča stranka je nato glede na situacijo izstavila račun za nedokončana drsna vrata (torej za tisto, kar je bilo že napravljeno), pri čemer je pojasnila, da se lahko drsna vrata tudi dokončajo, če bi to bilo potrebno, pri čemer se bo znesek iz računa 35/2014 upošteval in se od končne cene (to je za dokončana krila drsnih vrat) odštel, lahko pa jih prvotožena stranka tudi odpelje in sama dokonča. Tožeča stranka je torej smiselno zatrjevala, da je naročnik od naročila za izdelavo drsnih vrat odstopil- vendar to nima za posledico, da je naročnik prost obveznosti. Tožeči stranki bi moral izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih imel, če pogodba ne bi bila razdrta. Točno to je tudi predmet zahtevka tožeče stranke, ki ga predstavlja račun številka 35/2014. Tudi izvedenec je potrdil, da so bila drsna krila vrat izdelana in je tudi vrednostno potrdil znesek (strošek) izdelave tega (zapisnik zaslišanja z dne 15.11.2018, mnenje izvedenca I. P. z dne februar 2018). Sodišče prve stopnje je posledično napačno zaključilo, da tožeča stranka storitve po računu 35/2014 ni izvršila, saj je dokazni postopek potrdil, da je tožeča stranka drsna krila vrat izdelala, niso pa bila montirana, ker jih naročnik ni več želel/potreboval, skratka razlogi so bili na strani naročnika. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 648. člena OZ in posledično v tej smeri ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma se tudi ni opredelilo do zahtevka tožeče stranke na tej podlagi.

15. V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče navaja, da po oceni sodišča tožeča stranka tudi naj ne bi bila upravičena do plačila računa številka 23/2015 v znesku 6.041,07 EUR, ki se nanaša na projektiranje in pa na znesek uporabe oz. najema agregata v znesku 400,00 EUR. Zaključki v tem delu so materialnopravno zmotni, kot je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

16. Pritožba meni, da je glede uporabe agregata v znesku 400,00 EUR izvedeni dokazni postopek nedvomno potrdil, da je bil najem agregata potreben strošek, saj na objektu, kjer so se izvajala dela ni bilo elektrike (zaradi spora z Gradio je le ta izvajalcem prepovedala uporabo njene omarice) in da je S. U. (ki je koordiniral dela za drugotoženo stranko) naročil, da se morajo dela nadaljevati takoj (zapisnik njegovega zaslišanja z dne 11.12.2017, kjer je izrecno potrdil, da je naročil K., da morajo nadaljevati z delom, ko ni bilo elektrike). S. U. je tudi potrdil, da je tožeča stranka uporabljala agregat in da drži, da je bil agregat tam in da takrat ni bilo elektrike ter da sta agregat uporabljala S. in K.. Šlo je torej za potreben in naročen strošek, da se je lahko z deli v dani situaciji nadaljevalo. Tožeča stranka je v vezi tega agregata še zatrjevala, da je bil najem agregata potreben za dokončanje montaže in predhodno ta strošek ni bil predviden, ker bi naj bila elektrika na objektu urejena. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je posledično podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede samega zneska 400,00 EUR pa je izpostaviti tudi, da ga tudi tožena stranka po višini konkretno ni prerekala (npr. ni nobenih navedb, da je ta strošek previsok in kakšen je običajno tak strošek itd...) in je posledično stališče sodišča prve stopnje, da ni moglo oceniti upravičenosti te višine zneska zmotno, saj navsezadnje tožena stranka tega konkretizirano sploh ni prerekala in je šteti, da je sama višina tega stroška nesporna (s tem je podana bistvena kršitev pravil postopka, saj neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati).

17. Pritožba v zvezi projektiranja izpostavi, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da se kot izhaja iz izvedeniškega mnenja projektiranje lahko obračuna kot avtorsko delo, ki ga lahko izvaja le za to usposobljeni in registrirani arhitekti in da ne glede na to pa ne tožeča stranka, niti prvo tožena stranka, nimata registrirano priglasitev dejavnosti projektiranja. Zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka ne more posebej obračunavati projektiranje, kot je to navajala na računu številka 23/2015, saj obsega to tako imenovano projektiranje, toliko kolikor je nujno potrebno, da so stranke razumele, kako naj bi bila notranja oprema izvedena, v spisni dokumentaciji pa manjka večina bistvenih skic in načrtov delavniških risb, iz katerih se razbere vse detajle, ki služijo neposredni izdelavi notranje opreme. Pritožba trdi, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno zmotni kot tudi v nasprotju z listinsko dokumentacijo oziroma izvedenim dokaznim postopkom.

18. Pritožba povzema, da se izvedenec se ni nikjer v svojem mnenju postavil na stališče, da se projektiranje lahko obračuna kot avtorsko delo, ki ga lahko izvaja le za to usposobljeni in registrirani arhitekti. Izvedenec Boris Kene je v mnenju napisal, da je za izdelavo pohištva bilo predhodno potrebno izdelati načrte. Izdelava takšnega pohištva zgolj po slikovnem gradivu ni izvedljiva. Kot je razvidno iz dokumentacije v spisu je bila tožeča stranka naprošena, da izdela načrte notranje opreme. Te načrte je tožeča stranka tudi primerno izdelala in so bili potrjeni s strani naročnika. Izdelani načrti se štejejo kot projektiranje opreme. Projektiranje opreme bi lahko izvedla tudi druga oseba (npr. arhitekt ali oblikovalec notranje opreme). V praksi se za projektiranje notranje opreme zaračuna od 5 do 10 % vrednosti izvedenih del. Za projektiranje zahtevnejše notranje opreme se zaračunava od 12 do 15 % vrednosti izvedenih del. Tožeča stranka je za projektiranje zaračunala 7 % vrednosti izvedenih del. Znesek je primeren oziroma bi glede na zahtevnost projekta lahko bil višji od zaračunanega. V primeru tako zahtevnega projekta kot je ta, je logično, da se je obračun projektiranja izvedel po vseh opravljenih delih, ker pred tem ni bilo pogojev za izračun. Izvedenec I. P. je v vezi vrednosti projektiranja opreme med drugim izpostavil: ″V našem primeru naročnik ni potreboval projektov, ki so vezani na upravni postopek pridobivanja dovoljenj za gradnjo, temveč je potreboval ″Projekt notranje opreme″. Za izvedbo notranje opreme ne potrebuje nikakršnega upravnega dovoljenja, oblika in vsebina idejnega projekta po zgoraj imenovanem zakonu in pravilniku nista obvezni. Idejni projekt (IDP) mora odgovoriti na zahteve naročnika, ki so praviloma izražene v Projektni nalogi. Naročnik svoje specifične zahteve izrazi tako, da opredeli lastnosti notranje opreme, ki bo izdelana po naročenem projektu. Za idejni projekt velja, da mora vsebovati vse podatke, ki omogočajo odločanje o smotrnosti izvedbe investicijskega namena. Projekt za izvedbo (PZI) sestavljajo načrti podrobnejših tehničnih rešitev in detajlov, ki nadgrajujejo posamezne načrte projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V primeru izvedbenega načrta notranje opreme so to načrti in detajli, ki omogočajo izdelavo delavniških načrtov, krojnih pol, oz. same opreme s strani izvajalca.″ Iz takšnih opredelitev izvedenca je zaključiti, da je projekt notranje opreme nekaj drugega kot sami delavniški načrti in krojne pole, ki jih izdela mizar za potrebe neposredne izdelave pohištva in da torej pri projektiranju notranje opreme ne gre za storitve, ki bi bile vključene že v samo izdelavo pohištva. Izvedenec je v mnenju tudi navedel, da je tožeča stranka g. D. S. univerzitetni diplomirani inženir lesarstva, končano pa ima tudi visoko šolo za dizajn. Ne glede na njegovo izobrazbo, pa ni včlanjen v nobeno od obeh inženirskih zbornic, zato nima statusa pooblaščenega inženirja, ki v skladu z zakonom opravlja projektantski poklic. Projektiranje notranje opreme opravlja torej kot avtorsko delo. Tožeča stranka je v zvezi z vtoževanim projektom izdelala idejni projekt in izvedbeni projekt. Pomembno je, da je namenski končni cilj dosežen. Naročnik je z izdelanim pohištvom zadovoljen, saj zoper njega nima nobenih pripomb. Dejstvo je, da oprema glede na zamišljeni idejni projekt ni izvedena v celoti. Po idejnem projektu je bil izveden tudi izvedbeni projekt, saj je notranja individualna oprema uresničena, tj. izvedena. Natančno takšne opreme ni mogoče kupiti kot serijsko opremo v pohištveni trgovini, zato jo je potrebno zasnovati v načrtu opreme.

19. Pritožba izpostavlja, da teh opredelitev izvedenca sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo in se do njih opredelilo. Kažejo pa na to, da je tožeča stranka projekt notranje opreme izvedla, da je bil potreben in da ne gre za del storitev, ki sodijo neposredno v samo izdelavo pohištva, kot je to poskušala prikazati tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tudi napačno povzelo, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se projektiranje lahko obračuna kot avtorsko delo, ki ga lahko izvaja le za to usposobljeni in registrirani arhitekt. Kaj takega iz mnenja ne izhaja. Iz mnenja izhaja to, da ima tožeča stranka ustrezno izobrazbo, vendar ni včlanjena v inženirsko zbornico in da projektiranje opreme posledično opravlja kot avtorsko delo. Dejstvo torej je, da je bil projekt notranje opreme izdelan, da je bil prilagojen konkretnim zahtevam naročnika. V delu je nato bilo pohištvo po tem projektu tudi izdelano (izvedeni del), v delu pa iz razlogov na strani naročnika ni bilo nato izdelano (neizvedeni del). Storitev projektiranja je torej bila opravljena. Oba izvedenca pa sta tudi samo vrednost projektiranja, kot jo prikazuje račun, ocenila kot povsem ustrezno, saj bi se upravičeno lahko zaračunala celo višja vrednost. 20. Poleg tega, kot navaja pritožba, sodišče prve stopnje tudi ne upošteva same izpovedbe prvotožene stranke, ki izrecno izpove, da je ona naročila tožeči stranki same izmere in izdelavo načrta in opreme tožeči stranki. Sodišče prve stopnje v tem delu tudi ne upošteva mnenja izvedenca I. P. na obravnavi dne 15.11.2018, ko je pojasnil, da je bilo projektiranje nujno, saj gre za pohištvo, ki ni serijske izdelave za konkreten specifični prostor, v trgovini ga ni možno kupiti in da je nekdo to moral osmisliti, ″če ni on, je moral biti nek drug projektant. Ta zadeva je jasna.″ Strošek tega projektiranja po mnenju izvedenca tudi ni bil zajet v samih računih, ki so se nanašali na neposredno izdelano pohištvo, kar ravno tako izhaja iz njegovega pričanja. Ravno tako je izpovedal, da ti projekti, ki niso vezani na gradnjo objekta, oblikovno niso predpisani in da pri projektu notranje opreme posebnih zakonskih zahtev glede vsebine ni. Konkretno izvedenec izpove, da ti načrti so ″narejeni, to se pravi z uporabo računalniškega orodja, noter je narejena komplet notranja oprema, to se reče tlorisne dispozicije, tlorisi, fasade, posamezni elementi s tehniškimi risbami, to pomeni tlorisi, prerezi in narisi, ampak kljub temu na takem nivoju, da se da, prvič prezentirati naročniku, naročnik lahko iz teh risb si predoči, kako bo oprema izdelana in drugič na koncu zanj, v isti osebi kot izvajalec, da lahko po teh istih načrtih to opremo tudi izdela.« Projekt, ki ga je izdelala tožeča stranka torej v nobenem primeru ne sodi med t. i. delavniške risbe, ki služijo potrebam neposredne izdelave pohištva, ki si jih pred samo izdelavo izdela mizar, kar povsem jasno izhaja tudi iz mnenja izvedenca. Izvedenec je tudi izpovedal, da je cena projektiranja po računu št. 23/2015 primerna.

21. Pritožba trdi, da je glede na povzetke izvedeniških mnenj, jasno, da je opredelitev sodišča prve stopnje v delu zahtevka, ki se nanaša na strošek projektiranja, zmotna. Sodišče prve stopnje zamenjuje projekt notranje opreme ter delavniške risbe kot eno in isto stvar in povsem mimo mnenj izvedencev in same izpovedbe izvedenca zaključuje, da bi naj tožnik predložil prav skice, ki so bile izdelane izključno zaradi izdelave, saj izdelava brez njih ne bi bila mogoča in bi to naj bilo vračunano v ceno. Sodišče tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca K. navaja, da ker bi se naj način izdelave in končna oblika pohištva sproti dogovarjala in da zato ni bilo možno izdelati projekta in da izvedenec K. navaja, da se je projekt teku izvajanja del na željo naročnika spreminjal in če je torej šlo za sprotno reševanje projekta prvotožena stranka ni mogla potrditi projekta, saj projekta ni bilo. Izvedenec Kene je v mnenju opredelil, da je v primeru tako zahtevnega projekta kot je ta, logično, da se je obračun projektiranja izvedel po vseh opravljenih delih, ker pred tem ni bilo pogojev za izračun in da je znesek, ki ga je zaračunala tožeča stranka primeren oziroma bi glede na zahtevnost projekta lahko bil višji od zaračunanega. Ravno tako je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju z mnenjem izvedenca I. P., da je načrte tožeče stranke šteti za projektiranje (kot avtorsko delo).

22. Kot pove pritožba, je bila izdelava projekta tožeči stranki naročena, kar izhaja tudi iz izpovedbe prvotožene stranke in dejstvo je, da je bilo po tem projektu nato pohištvo tudi izdelano (vsaj v delu). Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da bi bilo projektiranje zastonj, saj je izrecno izpostavila, da je predstavila strošek, ki ga predstavlja projektiranje (navsezadnje pa tudi tožena stranka ni zatrjevala, da bi naj bil projekt izdelan zastonj) in so posledično nerelevantne opredelitve sodišča prve stopnje da bi naj tožnik izpovedal, da je ta račun izdal kot kazenski račun zaradi tega, ker tožena stranka ni tekoče plačala izstavljene račune. Ne gre za dvojno kazen zaradi zamude, kot to opredeljuje sodišče, temveč za svobodno voljo tožeče stranke, da določenih storitev pač ne bi zaračunala, kljub temu da jih je opravila. Glede na to, da so se pojavili problemi s plačili, je povsem razumljivo, da je ta dobra volja ugasnila. Ni pa bilo vnaprej dogovorjeno, da bo tožeča stranka storitev projektiranja opravila zastonj.

23. Pritožba še trdi, da je dokazni postopek jasno pokazal, da so bile v konkretnem primeru klasične vloge naročnik-izvajalec-podizvajalec povsem zamegljene in da je šteti, da sta v razmerju do tožeče stranke bila naročnika tako prvo- kot tudi drugotožena stranka hkrati. Projekt in pohištvo se je delalo za drugotoženo stranko, ki je tudi neposredni koristnik storitev tožeče stranke. Ravno zaradi tega in dejstva, da so opravljene storitve pri tožeči stranki dejansko naročili obe toženi stranki, ni mogoče enostavno slediti logiki naročnik-izvajalec-podizvajalec, kot to poskuša prikazati tožena stranka. Zavrnitev zahtevka zoper drugotoženo stranko je posledično glede na dejansko stanje neutemeljena.

24. Nadalje pa pritožba meni, da je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko utemeljen tudi na podlagi 631. člena OZ vsaj v delu zadržanih 10 % plačila s strani drugotožene stranke. Prvotožena stranka je navajala, da je drugotožena stranka v vezi izvedenega pohištva s strani tožeče stranke zadržala znesek 10 % računa, ker naj ne bi bilo še vse montirano. Da je drugotožena stranka zadržala znesek 10 % izhaja tudi iz elektronskega sporočila g. S. U. z dne 20.2.2016. Iz elektronskega sporočila ge. S. U. z dne 27.1.2015 izhaja, da je na ta dan po delnem nakazilu 1000,00 EUR dne 27.1.2015 obstajal še dolg 3.033,99 EUR. Iz navedb drugotožene stranke (na obravnavi z dne 15.5.2017) ne izhaja, da bi drugotožena stranka ta dolg poravnala, saj so tam opredeljena nakazila prejšnjega datuma in torej kasnejših plačil, s katerimi bi se pokril ta dolg, ni bilo. Posledično ne more držati opredelitev sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka kot naročnik izrecno zanikala, da bi obstajal še kakšen dolg do prvo-tožene stranke kot glavnemu izvajalcu in da po vseh plačilih, ki jih je drugotožena stranka tudi specifično navajala, je vztrajala, da prvotožena stranka zoper njo ni imela nobene terjatve več. Sodišče prve stopnje navaja, da bi naj prvotožena stranka sicer naknadno navajala, da bi naj drugotožena stranka dolgovala še 3.016,99 EUR, vendar pa prvo tožena stranka naj ne bi specificirala plačani znesek drugo tožene stranke, kaj je z vsem tem pokrivala. Iz listin v spisu pa nasprotno izhaja, da je drugotožena stranka oziroma S. U. (ki je za drugotoženo stranko urejala finance) na dan 27.1.2015 zagotovo dolgovala še znesek 3.033,99 EUR, drugotožena stranka pa ne zatrjuje niti ne dokazuje, da bi ta znesek po tem datumu tudi dejansko poravnala. Neposredni zahtevek tožeče stranke do drugotožene stranke na podlagi 631. člena OZ, je torej utemeljen vsaj v tem znesku.

25. Pritožba je utemeljena.

ODLOČITEV PRITOŽBENEGA SODIŠČA

26. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ob opustitvi materialno procesnega vodstva skladno z določbo 285. člena ZPP, v izpodbijani sodbi ugotovi, da tožeča stranka ni obrazložila zneska 13.478,79 EUR, saj iz trditvene podlage tožeče stranke, kaj naj bi ta znesek dejansko obsegal konkretno in v kolikšnih znesek po katerem računu, ni mogoče ugotoviti. Prav ima pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo pred izdajo sodbe natančno ugotoviti, kaj tožeča stranka toži in če mu to ni bilo jasno na podlagi navedb strank postopka in predloženih dokaznih listin ali ostalih predlaganih in izvedenih dokazov, potem bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo , ki mu omogoča, da s strankami postopka razčisti nejasne ali nedoločne trditve strank , če so te seveda v resnici takšne, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerjem ki sta pomembni za odločbo.

27. Pritožba ima tako prav, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo materialnega procesnega vodstva in posledičnim zaključkom, da je tožbeni zahtevek v višini 9.419,09 EUR neopredeljen in tudi neizkazan in ga je zato zavrnilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

28. Pritožbi je pritrditi tudi v delu, kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da sta neutemeljeni terjatvi za plačilo izdelanih kril za drsna vrta in izdelanih projektov ter za uporabo agregata, saj je sodišče prve stopnje zmotno ali pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ki pa ga je sicer prvenstveno zavrnilo iz razloga neopredeljenosti in neizkazanosti , s tem pa je storilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so si razlogi za presojo sami s sabo v nasprotju.

29. Pritožba utemeljeno opozarja, da je dokaz z izvedencema pokazal, da je tožeča stranka izdelala projekt za izvedbo pohištva in ne zgolj delavniške skice, kot zaključuje sodišče prve stopnje in je takšen zaključek povsem v nasprotju z izvedenim dokazom in prav ima pritožba, da izvedenca nikjer ne trdita, da lahko projekt izdela le arhitekt in tisti, ki se profesionalno ukvarja zgolj s projektiranjem. Od kje takšni zaključki sodišča prve stopnje ni jasno, ker dokazni postopek ni pokazal, pač pa ravno nasprotno , da gre pri predloženih dokaznih listinah za idejne projekte in da so ti bili potrebni za izvedbo del in da je tudi cena projektov, kot je zaračunana s strani tožeče stranke ustrezna. Sodišče prve stopnje je nepopolno, predvsem pa zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vtoževano terjatvijo za plačilo projektiranja, pri tem pa vsekakor tudi zmotno meni, da tožeča stranka projektov ne bi smela zaračunati, ker da je račun izstavila v posledici neplačila ostalih opravljenih del. Pravilno opozarja pritožba, da je tožeča stranka za opravljeno delo projektiranja upravičena do plačila, sama pa se je smela odločiti ali bo plačilo zahtevala ali ne.

30. Enako utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z uporabo agregata in da je očitek prvotožene stranke glede stroškov agregata bil zgolj na pavšalni ravni, tako da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zavrnitev tožbenega zahtevka pa zaenkrat preuranjena.

31. Prav ima pritožba tudi, ko trdi, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za drsna vrata, ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z ne prevzemom oziroma ne dokončanjem teh vrat in je preuranjeno o tem delu zahtevka presodilo po 626. členu OZ, zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka pa ni spornega zahtevka presojalo po 648.členu OZ.

32. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z uporabo določbe 631.člena OZ v razmerju med tožečo stranko in drugotoženo stranko. Če drži, da je drugotožena stranka 20.2.2016 (listina B5) kot naročnik prvič zvedel, da prvotožena stranka kot podjemnik dolguje tožeči stranki kot sodelavcu, potem bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko je v tistem trenutku bil dolg prvotožene stranke do tožeče stranke in kolikšen dolg drugotožene stranke iz istega posla do prvotožene stranke ob upoštevanju navedb strank, da je prvotožena stranka račune tožeče stranke prefakturirala na drugotoženo stranko in da je na podlagi tega drugotožena stranka plačevala prvotoženi stranki (obračuni plačil B9, B10 in B 19) in če je kakšen odprt in nesporen dolg drugotožene stranke do prvotožene stranke iz posla, ki ga je opravila tožeča stranka tedaj obstajal, potem je k plačilu zavezana od 20.6.2016 dalje tudi drugotožena stranka, ker je po 631. členu OZ nastopila zakonska cesija.

33. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo odločanje (354. člen ZPP), saj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo, ker mora sodišče prve stopnje biti tisto, ki bo odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tako da bo razjasnilo zanj sporne in nejasne navedbe, kar bo omogočilo strankama, da pred sodiščem prve stopnje po potrebi dopolnita navedbe in po potrebi predlagata dokaze, v nasprotnem bi pravdni stranki bili prikrajšani v pravici do pritožbe, če bi materialno procesno vodstvo, ki ga je opustilo sodišče prve stopnje, opravilo pritožbeno sodišče. 34. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

35. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka , nato pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja po res skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov in morda dopolnitvi dokaznega postopka, pravilno uporabiti materialno pravo.

PRAVNI POUK: ″Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

36. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.″