Jedro

Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je o sodbi presenečanja mogoče govoriti tedaj, če sodišče opre svojo odločitev na pravno podlago, na katero niti ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in zato ni navajala dejstev, ki so glede na presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena. Drugačna presoja sodišča prve stopnje ob nespremenjenih trditvah pravdnih strank in na podlagi teh trditev ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne more pomeniti sodbo presenečenja.

Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se ne da preizkusiti in da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ni utemeljen, ker je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožba pa pod ta očitek skriva lastno dokazno oceno in očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično pritožbeno neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 147/2020 z dne 19.6.2020 izreklo: ″I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati znesek 133,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 dalje do plačila. II. Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 884,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.″

2. Zoper sodbo je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter prizna toženi stranki stroške v zvezi s to pritožbo, ki naj jih naloži v plačilo tožeči stranki, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, skladno z drugim odstavkom 458. člena ZPP, pri čemer predstavljajo stroški pritožbe nadaljnje stroške postopka, ki naj jih sodišče naloži tožeči stranki v plačilo v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna in zakonita ter pritožbenemu sodišču predlaga , da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje

7. Iz trditev pravdnih strank in obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:- da tožeča stranka navaja: (-) da sta sedaj pravdni stranki poslovni odnos vzpostavili tako, da se je 19. 4. 2018 tožena stranka skupaj s svojim soprogom S. H. oglasila v poslovnih prostorih tožeče stranke z zaprosilom, da bi tožeča stranka zanjo pripravila pisno vlogo - dopolnitev tožbe po sklepu Okrožnega sodišča v Kopru II Pg 76/2018; (-) da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka tožeči stranki poslala sklep Okrožnega sodišča v Kopru, kakor tudi sklep sodišča, s katerim je bila dovoljena izvršba (to je sklepi VL 86189/2017), kar vse je tožena stranka tudi storila in sicer 20. 4. 2018 ob 08:34 uri, nato pa je tožeča stranka 21. 4. 2018 ob 05:07 uri toženi stranki po elektronski pošti poslala sestavljeno pisno vlogo - dopolnitev tožbe, skupaj z ustreznimi navodilom toženi stranki, kako listine posredovati na sodišče; (-) da je za opravljeno delo tožeča stranka toženi stranki izstavila račun številka 12/2018 z dne 8. 5. 2018 za plačilo stroškov sestave pisne vloge - dopolnitev tožbe ter pregled in študij zadeve, in sicer v višini 133,00 EUR in račun toženi stranki posredovala s priporočeno poštno pošiljko, ki se je vrnil z oznako ″NI DVIGNIL″ ter nato z navadno poštno pošiljko; (-) da nikoli ni bilo govora o plačilu na podlagi uspeha, saj se je tožena stranka primarno sama zastopala pred sodiščem, kar celo izkazujejo njene navedbe, da ni nikjer nič podpisovala; tožena stranka je trdila:(-) da se je pogovarjala s H. J. s.p in njenim partnerjem M. D. in zagotovljeno ji je bilo, da jo bo tožeča stranka zastopala pred sodiščem, plačilo pa bo prejela le v primeru uspeha tožene stranke v postopku; (-) da tožena stranka ni bila uspešna v sporu proti S. R. s.p., zato ni dvignila računa, obvestila pa je tožečo stranko, da ne priznava računa, kar vse je razvidno iz medsebojne e-korespondence; (-) meni, da glede nato, da ni bila sklenjena pisna pogodba , da bi ji tožeča stranka kot zastopnik morala dati vsaj nekaj za podpisati, ker pa do tega ni prišlo, nič ne dolguje, pa tudi sicer je bila dogovorjena provizija od dobljenega primera , poleg tega pa je bila zavedena, saj tožeča stranka ni pravnica in bi prejela protipravno plačilo; (-) da je račun zavrnila, ko ga je prejela po navadni pošti, saj je bil dogovor, da dobijo plačilo po končani sodbi, (provizija od dobljenega primera) in praviloma bi tako tožeča stranka dobila nakazano in bi potem dala razliko; (-) da se je račun izdal za neko poslano zadevo preko maila, za katero je domnevala, da jo je prejela kot obvestilo; Procesne okoliščine v zadevi

8. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje že presodilo s sodbo II Pg 8/2019 z dne 21.10.2019 in izreklo: ″I. Zavrne se zahtevek, ki se glasi: ″1. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 79233/2018, izdan dne 19. 9. 2018, ostane v celoti v veljavi za znesek glavnice v višini 133,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 dalje do plačila, kakor tudi stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR. 2. Tožeča stranka je dolžna poravnati toženi stranki dodatno tudi še vse stroške tega pravdnega postopka, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

9. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom VSC I Cpg 22/2020 z dne 18.2.2020 ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Vodilni razlog je bil v tem, da bi v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje moralo opraviti narok in izvesti predlagane dokaze, saj je s tem, ko je v zadevi odločilo brez naroka, tožečo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve.

Presoja sodišča prve stopnje

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da je tožena stranka bila pred Okrožnim sodiščem v Kopru pozvana na dopolnitev tožbe (priloga A2) in se je po pravno pomoč pri sestavi dopolnitve tožbe obrnila na tožečo stranko in pri njej dogovorila sestanek; (-) da iz izpovedbe D., prokurista tožeče stranke, izhaja, da je na sestanku toženi stranki svetoval, kaj mora narediti v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru in sicer, da mora pravočasno dopolniti tožbo, slednja pa mu je dejala, če lahko to dopolnitev tožbe pripravi tožeča stranka in tožeča stranka je bila pripravljena sestaviti zgolj dopolnitev tožbe in nič drugega; (-) da je tožena stranka v zvezi s sestavo dopolnitve tožbe 20. 4. 2018 po e-mailu tožeči stranki poslala kratek opis zadeve skupaj s sklepi sodišča (priloga A13), tožeča stranka pa je do naslednjega dne sestavila dopolnitev tožbe (priloga A7) in dopolnitev tožbe toženi stranki poslala po e-mailu z navodilom, naj jo v dveh izvodih pošlje na naslov Okrožnega sodišča v Kopru (priloga A6), pri čemer je H., mož zakonite zastopnice tožene stranke izpovedal, da je D. naročil, da mora tožena stranka vlogo podpisati, D. pa je toženi stranki tudi po telefonu pojasnil, do kdaj najkasneje mora vložiti dopolnitev tožbe in na kakšen način (v dveh izvodih s prilogami); (-) da je 8. 5. 2018 tožeča stranka toženi stranki izstavila račun št. 12/2018 v znesku 133,00 EUR (priloga A8), s katerim je zaračunala študij zadeve, sestavo pripravljalne vloge in materialne stroške, tožena stranka je plačilu pisno nasprotovala z e-mailom z dne 19. 6. 2018 (priloga B1) iz razloga, da sta se pravdni stranki dogovorili za zastopanje s plačilom nagrade po procentih glede na uspeh , pri čemer je H. v zvezi s tem pojasnil, da sta se pravdni stranki dogovarjali, da naj bi tožeča stranka zastopala toženo stranko, nagrada pa bi bila odmerjena na koncu glede na uspeh oziroma po procentih, vendar pa takrat višine niso dogovorili, D. pa je izpovedal, da tožeča stranka ni bila pooblaščena za zastopanje niti se pravdni stranki nista dogovorili za plačilo glede na uspeh, saj bi v tem primeru pomenilo, da bi tožeča stranka delala zastonj, kar pa ni v njenem interesu; (-) da je sodišče sledilo tožeči stranki, da dogovora o zastopanju stranki nista sklenili, čeprav sta se morebiti o tem res dogovarjali, kot je zatrjeval H., ki je še izpovedal, da je tožena stranka sama poslala dopolnitev tožbe na sodišče, saj takrat tožeča stranka ni bila pooblaščena za zastopanje; (-) da tožeča stranka toženi stranki z računom št. 12/2008 ni zaračunala zastopanja skozi celoten postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru, temveč je zaračunala le tisto, kar je opravila, to je študij zadeve in sestavo pripravljalne vloge (priloga A8) in ker zastopanje tožene stranke v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru sploh ni bilo dogovorjeno med pravdnima strankama, tudi ni moglo biti dogovorjeno plačilo za zastopanje le v primeru uspeha oziroma plačilo določenega procenta od uspeha, ni pa dvoma, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka sestavila dopolnitev tožbe; (-) da je tožeča stranka dogovorjeno storitev opravila in izdala račun v višini 133,00 EUR , skladno s cenikom, ki je bil javno dostopen v pisarni tožeče stranke, kamor je prišla tožena stranka in je lahko cenik tudi videla; (-) da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena podjemna pogodba (pogodbe o delu), ki v 619. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal; (-) pri podjemni pogodbi ima podjemnikova storitvena obveznost značilnost obligacije rezultata, kar pomeni, da se podjemnik zaveže uresničiti končni interes, ki je v obravnavani zadevi sestava dopolnitve tožbe; (-) da OZ za sklenitev podjemne pogodbe ne predpisuje pisne oblike in je pogodba lahko sklenjena tudi ustno, zaradi česar ni pravno relevanten ugovor tožene stranke, da pravdni stranki nista sklenili pisne pogodbe, zaradi česar meni, da ni zavezana k plačilu; (-) da je tožeča stranka dopolnitev tožbe sestavila, kar je toženi stranki z vtoževanim računom tudi zaračunala in tožena stranka je dolžna plačati vtoževani račun št. 12/2018 v znesku 133,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba , s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

13. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339.člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339.člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).

14. Pritožba uveljavlja, da je zanjo izpodbijana sodba brez dvoma sodba presenečenja, ob dejstvu, da je isto sodišče v sodbi II Pg 8/2019 z dne 21. 10. 2019 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, po pritožbi tožeče stranke pa svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka spremenilo.

15. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj je o sodbi presenečanja mogoče govoriti tedaj, če sodišče opre svojo odločitev na pravno podlago, na katero niti ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in zato ni navajala dejstev, ki so glede na presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena1. Drugačna presoja sodišča prve stopnje ob nespremenjenih trditvah pravdnih strank in na podlagi teh trditev ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne more pomeniti sodbo presenečenja.

16. Pritožba povzema, da se je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ni prišlo do zastopanja stranke pred sodiščem in da sta stranki sklenili posel, za katerega se uporabljajo določila o podjemni pogodbi, kar pa je napačna pravna presoja, saj se za podjemno pogodbo podjemnik zaveže doseči končni rezultat, torej velja zanj obligacija rezultata, pri čemer je jasno, da je tožena stranka iskala pravno pomoč, kar pomeni, da je šlo med pravdnima strankama za mandatno razmerje.

17. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, je neutemeljen. Ob dejanskem stanju kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka zavezala zgolj napisati dopolnitev tožbe, kar je storila in je s tem njena pogodbena zaveza izčrpana.

18. Pritožba obširno navaja svoje videnje zadeve, kar so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP), hkrati pa pomenijo tudi dejanske zaključke na podlagi lastne dokazne ocene, ki tudi ne morejo biti predmet presoje v sporu majhne vrednosti.

19. Tako gre za navajanje novih dejstev, ko pritožba trdi, da ji je tožeča stranka zagotovila, da za njo lahko uredi pripravo vloge, pri čemer sta se tožeča stranka in D. brez dvoma zavedala, da nista odvetnika in da stranke proti plačilu ne moreta zastopati v sodnih postopkih, pri čemer pa tožena stranka česa takega kot laik ni vedela in zgolj in izključno s tem namenom je tožeča stranka posredovala toženi stranki pripravljalno vlogo ter podala navodila kako naj sama vloži vlogo, saj je vedela, da je pred sodiščem, proti plačilu, tožeča stranka ne more zastopati. Gre za očitno zavajanje laične stranke, ki niti ne ve, da vloge na sodišča oddajo odvetniki oziroma pooblaščenci in se toženi stranki tako ni zdelo nič čudnega, da mora vlogo oddati sami, pri čemer pa jo je v celoti pripravila tožeča stranka.

20. Enako gre za pritožbene novote, ko pritožba navaja, da zastopanje stranke nikakor ne obsega zgolj udeležba na narokih, temveč zastopanje pomeni tudi priprava vlog, ki je bistven način zastopanja strank, ki kot laiki ne poznajo prava, pri čemer z vlogami stranke v postopkih podajajo tudi vsa dejstva in dokaze, kar je v vsakem primeru ključnega pomena, zlasti iz razloga dokazovanja trditev, prekluzije in vse preostalih procesnih učinkov, ki jih vloge imajo.

21. Na pritožbeni novoti temelji pritožbeni zaključek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev materialnega prava, ko je presodilo, da tožeča stranka upravičena do plačila za opravljeno vlogo, ker naj navedeno ne bi predstavljajo zastopanje stranke. 2. člen Zakona o odvetništvu jasno določa, da opravljanje odvetniškega poklica pomeni:- pravne svetovanje,- zastopanje in zagovarjanje stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljanje listin in- zastopanje stranke v njihovih pravnih razmerjih.

22. Pritožbene novote in lastni dejanski zaključki so pritožbene trditve, da glede na dejstvo, da je tožeča stranka prav dobro vedela, da navedeno vlogo tožena stranka potrebuje zaradi sodnega postopka, ni nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka opravila storitev zastopanja, s tem ko je sestavila vlogo za toženo stranko in ji dala jasna navodila kako naj vlogo sama odda, to pa je izključno z namenom, ker je tožeča stranka kot pravni strokovnjak seznanjena z dejstvom, v zvezi z plačili in spornostjo le-teh, ko stranke v postopkih ne zastopa odvetnik. Sestava vloge za sodni postopek tako brez dvoma predstavlja zastopanje, jasno pa je, da gre opravo procesnega dejanja v sodnem postopku, pri čemer je prav tožeča stranka dala toženi stranki navodilo, da naj sama vloži vlogo. Če tega navodila tožeča stranka ne bi dala, bi tožena stranka v vsem ravnala, po navodilih tožeče stranke, saj se je na njo obrnila kot pravnega strokovnjaka, ki naj ji pomaga pri postopku pred sodiščem. Če bi ji namreč tožeča stranka rekla, da bodo sami vložili vlogo, bi tožena stranka seveda tudi na to pristala, saj je razumela, da ne sme zamuditi roka za dopolnitev tožbe.

23. Pritožba na podlagi pritožbenih novot in lastnih dejanskih zaključkov meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev materialnega prava, ko je presodilo, da ni šlo za mandatno razmerje, temveč podjemno pogodbo, saj je jasno, da je tožeča stranka s pripravo vloge - dopolnitev tožbe opravila procesno dejanje, kar predstavlja zastopanje stranke. Kakršenkoli dogovor, po katerem tožeči stranki za pravno zastopanje pripade plačilo, pa je v nasprotju s prisilnimi predpisi in je zato ničen - tako tudi I Cp 1929/2011 (kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložili v svoji prvotni sodni odločbi). Prav tako je sodna praksa enota, da navedeno pravilo o ničnosti tako sklenjenega dogovora velja ne samo za posle, ki jih tožeča stranka opravi pred sodiščem, marveč tudi za posle, ki so s tem v zvezi, kar pa sestava dopolnitve tožbe brez dvoma je. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj sodišče prve stopnje za sestavo dopolnitve tožbe tožeči stranki ne more priznati plačila, zaradi česar je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti.

24. Glede pritožbenih novot in na njih izpeljanih dejanskih zaključkov, se pritožbeno sodišče ne sme izjasnjevati, ker niso dovoljen pritožbeni razlog.

25. Prav tako pritožba izpodbija dejansko stanje, ko trdi, da tožeča stranka tudi ni dokazala, da je bila tožena stranka sploh seznanjena s tem koliko znaša cena za njeno storitev, saj naj bi ta temeljila na podlagi cenika, ki ga tožeča stranka v postopku sploh ni predložila, priča H. pa je jasno izpovedala, da cenika ni videla.

26. Očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se ne da preizkusiti in da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ni utemeljen, ker je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podalo razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožba pa pod ta očitek skriva lastno dokazno oceno in očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično pritožbeno neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

27. Pritožbeno zmotne in nedovoljene navedbe so, da je ob dejstvu, da je tožena stranka ugovarjala, da je bil med njima sklenjen dogovor, da bo tožeča stranka prejela plačilo glede na uspeh v postopku, sodišče prve stopnje pa ni podalo obrazložitve, zakaj sodišče glede dogovorjene cene ne sledi navedbam tožene stranke, podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč podalo obrazložitev, da glede na to, da ni bilo dogovorjeno zastopanje na sodišču, tudi ni moglo priti do dogovora o plačilu le v primeru uspeha oziroma plačilo določenega procenta od uspeha, kar je popolnoma arbitrarna odločitev sodišča, sodbe pa se ne da preizkusiti, takšna ugotovitev pa je tudi sicer pravno zgrešena, ob dejstvu, da sestava dopolnitve tožbe predstavlja zastopanje stranke na sodišču (dogovor o plačilu pa je za takšno dejanje tako nično). Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj verjame tožeči stranki, da je bilo dogovorjeno plačilo za delo in ne plačilo glede na uspeh, s čimer se glede bistvene okoliščine, sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožeča stranka ni dokazala, da bi toženo stranko seznanila s ceno svoje storitve, niti da sploh mora tožena stranka kaj plačati in koliko to znaša, pri čemer je tožena stranka, ko je prejela račun, le-temu takoj ugovarjala, da dogovor ni bil tak, o čemer v spisu o tem obstoji materialni dokaz. Če bi namreč tožeča stranka toženi predočila, da bo plačala za opravljeno storitev določen znesek, bi se tožena stranka z navedenim strinjala in račun poravnala. Ker takšnega dogovora sploh ni bilo, je tožena stranka utemeljeno zavrnila račun. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo tudi v tem delu in popolnoma spregledalo, da kadar sta stranki prepričani, da se strinjata (v kolikor bi veljala trditev tožeče stranke o tem, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s cenikom, ker je bil ta javno dostopen v pisarni tožeče stranke, tožeča stranka pa z navedenim ni bila seznanjena), dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena, tožeča stranka pa do plačila ni upravičena. Očitno je, da je med pravdnima strankama prišlo do popolnega nesporazuma, to pa iz razloga, ker tožeča stranka vseh pravnih vprašanj svojega zastopanja in opravljanja storitev toženi stranki niti ni pojasnila. Tožeča stranka je imela v mislih hitri zaslužek in laično stranko, ki je bila v celoti zavedena, kar vse je tožena stranka pojasnila tudi v svojih vlogah. Tožeči stranki tako brez dvoma ni uspelo dokazati, da je bil dogovor, da bo tožena stranka proti plačilu pripravila zgolj dopolnitve tožbe, izpodbijana odločba sodišča prve stopnje pa je v celoti neobrazložena in se je ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

28. Na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano in pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je vtoževanemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbena očitka o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava sta neutemeljena.

29. Pritožba odločitev glede stroškov postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti, pa ni pokazal morebitne bistvene kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je tako pritožbo glede izpodbijane sodbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

31. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (155. člen ZPP).

32. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po OT in kot potrebne stroške v okviru priglašenih stroškov priznalo po tarifni številki 21 za odgovor na pritožbo 250 točk, po tretjem odstavku 11.člena OT 2% za materialne stroške, kar znaša 5 točk, skupaj 255 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 153,00 EUR, povečano za 22% DDV pa skupni stroški znašajo186,66 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13.12.2006. 1 Primerjaj sodba VS RS II Ips 75/2016 z dne 1.2.2018 in sodba III Ips 21/2019 z dne 11.5.2020