Jedro

Glede na vrednost spornega predmeta je tožnik v tem postopku uspel do ene tretjine, kar pomeni, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela do dveh tretjin. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede na uspeh v tem sporu in upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se glasi: „III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v višini 257,38 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 73,20 EUR v 15 dneh od prejema sklepa, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe (ki ni pod pritožbo) naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova plač za obdobje od marca 2012 do septembra 2012 plačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz prvega odstavka I. točke izreka, kar je tožnik zahteval iz naslova plač več (razliko do bruto 11.194,03 EUR oziroma neto 7.500,00 EUR s pripadki in zakonske zamudne obresti) ter drugače (odvod davkov in prispevkov na prisojene neto zneske) pa je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2012 do plačila, kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 več (zakonske zamudne obresti za obdobje do 28. 9. 2012) in drugače (izplačilo po višini opredeljenega neto zneska, odvod prispevkov) pa je zavrnilo. Tudi zoper to odločitev sodišča prve stopnje pritožba ni bila vložena. V III. točki izreka je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da tožniku naloži plačilo dveh tretjin stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel s 46 % svojega tožbenega zahtevka. Tožnikov zahtevek je skupaj glede plač in regresa znašal 11.957,09 EUR bruto, sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo skupaj 4.107,19 EUR, kar pomeni, da je tožnik uspel le s približno eno tretjino svojega tožbenega zahtevka. Glede na to je tožnik dolžan toženi stranki povrniti dve tretjini njenih pravdnih stroškov. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik zoper toženo stranko vodil tudi delovni spor, opr. št. I Pd 1384/2012, ki se je nanašal na transformacijo delovnega razmerja, v katerem pa je bil njegov tožbeni zahtevek v celoti pravnomočno zavrnjen. V tem sporu je morala tožena stranka sama nositi pravdne stroške. Razen tega je nesprejemljivo in pravno nevzdržno, da se delavcem dopušča, da vlagajo po višini bistveno pretirane tožbene zahtevke, ki nimajo opore v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer se povzročijo nesorazmerno visoki stroški delodajalcu. Terjatev tožnika je tožena stranka v prisojenem delu že od samega začetka priznavala. Izvedba celotnega postopka je bila torej potrebna izključno zaradi neutemeljenih zahtevkov tožnika, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo plač za obdobje od 27. 3. 2012 do 27. 9. 2012 v bruto znesku 11.194,03 EUR oziroma v skupnem neto znesku 7.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in obračun bruto zneska regresa za letni dopust v višini 763,06 EUR, odvod predpisanega davka in izplačilo ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 dalje do plačila. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer do zneska 4.107,19 EUR, v preostalem pa ga je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče z ozirom na vrednost spornega predmeta, ki je znašala 11.957,09 EUR, ugotavlja, da je tožnik v tem postopku uspel do ene tretjine, kar pomeni, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspela do dveh tretjin (na kar pravilno opozarja v pritožbi). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka upravičena do povrnitve sorazmernega dela pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, glede na uspeh v tem sporu in upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je tožniku od stroškov, priglašenih v stroškovniku, priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v priglašeni višini 415,00 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v priglašeni višini 397,00 EUR, pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znaša skupaj 1.015,04 EUR. Glede na to, da je tožnik v tem postopku uspel do ene tretjine, je upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 334,96 EUR. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov (prihod stranke na narok v višini 120,00 EUR) ni priznalo, saj jih tožnik ni z ničemer izkazal. Pritožbeno sodišče je toženi stranki glede na vloženi stroškovnik priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 443,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 409,20 EUR, pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter strošek fotokopij in tiskanja po tar. št. 6000 v znesku 21,10 EUR (za 286 strani fotokopiranih dokumentov), kar znese skupaj 893,60 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu (uspela je do dveh tretjin) je upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v znesku 595,73 EUR. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je dolžan tožnik toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 257,38 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila in pod izvršbo.

Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške nagrade za postopek po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR, povečano za priglašeni DDV (tar. št. 6007), kar znaša skupaj 73,20 EUR. Te stroške je dolžan tožnik povrniti toženi stranki v 15 dneh od prejema sklepa, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila in pod izvršbo. Preostalih višjih priglašenih pritožbenih stroškov pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj so bili le-ti priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT.