Jedro

Tožnice so bile na podlagi pogodb o zaposlitvi v delovnem razmerju pri D. d.o.o. na delovnem mestu prodajalka vstopnic I, prodajalka vstopnic II in poslovodja. V marcu 2011 so podpisale sporazum o prenehanju delovnega razmerja ter s 1. 4. 2011 sklenile pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Ta jim je 17. 7. 2012 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi ukinitve delovnega mesta blagajnik I in delovnega mesta poslovodje. Delo, ki so ga po pogodbi o zaposlitvi opravljale tožnice pri toženi stranki, se ni spremenilo. Opravljale so isto delo, na isti lokaciji, z istimi delovnimi sredstvi, v istem delovnem času. Prenos dejavnosti je lahko posledica konkludentnih dejanj delodajalca prenosnika in prevzemnika in ni pogojen z obstojem formalnega pogodbenega razmerja med njima. Zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnic pri toženi stranki, je treba šteti, da niso spremenile zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe in odpovednega roka pri delodajalcu, čeprav k toženi stranki niso prešle na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev in kljub temu, da so podpisale sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da sta 1. in 2. točka odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnic A.A., B.B. in C.C., ki jih je tožena stranka sprejela 18. 7. 2012 oz. 17. 7. 2012, nezakonite (I/1, II/1 in III/1 točka izreka); odločilo je, da je tožnici A.A. delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 7. 9. 2012 do 6. 10. 2012 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 7. 9. 2012 do 6. 10. 2012 prijaviti v zavarovanje in ji obračunati bruto nadomestilo plače z dodatkom za delovno dobo v višini 780,95 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 do plačila, plačati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 14,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2012 do plačila in plačati odpravnino v znesku 3.747,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni (I/2 točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice A.A. za obračun bruto nadomestila plače z dodatkom za delovno dobo v višini 0,10 EUR, plačilo neto plače v znesku 554,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 do plačila, plačilo odpravnine v znesku 17,95 EUR in regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 0,14 EUR (I/3 točka izreka). V tč. II/2 izreka sodbe je razsodilo, da je tožnici B.B. delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 16. 9. 2012 do 15. 10. 2012 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zato jo je tožena stranka dolžna za obdobje od 16. 9. 2012 do 15. 10. 2012 prijaviti v zavarovanje in ji obračunati bruto nadomestilo plače z dodatkom na delovno dobo v višini 832,32 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 do plačila, plačati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 16,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2012 do plačila ter odpravnino v znesku 4.284,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni (II/2 točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo neto plače v znesku 587,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 do plačila, zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odpravnine za čas od 7. 10. 2012 do 15. 10. 2012 in regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 0,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2012 do plačila (II/3 točka izreka). V točki III/2 izreka je razsodilo, da je tožnici C.C. delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 10. 9. 2012 do 24. 9. 2012 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zato jo je dolžna za obdobje od 10. 9. 2012 do 24. 9. 2012 prijaviti v zavarovanje in ji obračunati bruto nadomestilo plače z dodatkom za delovno dobo v višini 702,52 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 do plačila, plačati regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 14,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2012 do plačila ter odpravnino v znesku 1.493,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2012 do plačila, vse v roku 8 dni (III/2 točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici C.C. obračunati bruto nadomestilo plače z dodatkom za delovno dobo v višini 29,44 EUR, neto plačo v znesku 488,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2012 do plačila in regres za letni dopust za leto 2012 v znesku 0,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2012 do plačila (III/3 točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožnicam stroške postopka v znesku 1.402,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, tožena stranka sama krije svoje stroške (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del (1. in 2. točka prvega dela, 1. in 2. točka drugega dela, 1. in 2. točka tretjega dela, četrti del) sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožečih strank v celoti zavrne, podrejeno da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo tudi določila postopka, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokaznih listin in izpovedbami ter med samimi temi listinami in zapisniki, ki vsebujejo izpovedbe. Sodišče prve stopnje je že pri povzemanju spisnih listin v zvezi z zaposlitvijo tožečih strank pri prejšnjih delodajalcih in je to pri toženi stranki očitno namerno izpustilo bistveno listino oziroma dejstvo, da so vse tri tožeče stranke pred zaposlitvijo pri njej s prejšnjim delodajalcem D. d.o.o. sklenile sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v skladu z 79. členom ZDR in da so se v teh sporazumih vse tri tožeče stranke s tedanjim delodajalcem D. d.o.o. dogovorile, da jim delovno razmerje preneha z 31. 3. 2011. Bile so izrecno seznanjene, da zaradi takega načina prenehanja delovnega razmerja nimajo pravice ne do odpravnine ne do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, prav nobenega določila pa ni v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženi stranki. Na podlagi teh sporazumov so bile tožeče stranke tudi odjavljene iz socialnih zavarovanj. To je absolutno bistvena okoliščina za odločitev v tem delovnem sporu, namesto tega pa sodišče povzema podatke o preteklih zaposlitvah tožečih strank, ki sploh niso sporne, poleg tega pa za ta spor sploh niso pomembne. Tožena stranka glede na določila samih pogodb o zaposlitvi ni ugovarjala delovnopravni kontinuiteti, saj je v uvodnih določbah pogodb o zaposlitvi, ki so jih tožeče stranke sklenile s D. d.o.o. izrecno navedeno, da se je družba D. d.o.o. zavezala spoštovati vse pravice, ki so jih tožeče stranke pridobile pri njenih pravnih prednikih in se nanašajo na osebni dohodek, nadomestila in druge prejemke, letne dopuste in delovno dobo. Vendar pa navedeno za predmetni delovni spor sploh ni relevantno, saj se je z zaposlitvijo tožečih strank pri toženi stranki z dnem 1. 4. 2011 ta delovno pravna kontinuiteta prekinila. Tožena stranka namreč ni pravni naslednik družbe D. d.o.o., pač pa je popolnoma samostojen gospodarski subjekt, ki ima druge ustanovitelje oziroma družbenike, prav tako zakonitega zastopnika, na trgu pa nastopa povsem neodvisno od družbe D. d.o.o., družbi pa nista niti kapitalsko povezani, tožena stranka pa ni pravni naslednik družbe D. d.o.o. niti v smislu delovnopravne kontinuitete, saj zaposlitev tožečih strank pri njej z dnem 1. 4. 2011 ni mogoče obravnavati kot spremembo delodajalca po 1. odstavku 73. člena ZDR. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča RS in Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 21. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter sodbo Sodišča evropske skupnosti v predmetnem delovnem sporu ne pride v poštev, saj ni šlo v konkretnem primeru za prenos, kakor ga opredeljujejo ti akti. Sodišče prve stopnje je tudi povsem napačno presodilo naravo pogodbe o prenosu poslovnih prostorov, sklenjene med D. d.o.o. in toženo stranko 29. 12. 2010, katere namen je sicer pojasnila priča E.E.. Sodišče tej izpovedi ni sledilo, predvsem pa tudi ni upoštevalo, da je bila ta pogodba sklenjena tri mesece pred zaposlitvijo tožečih strank pri toženi stranki. Kakor je izpovedala priča E.E., je D. d.o.o. vse te prostore oddal v najem, ker se je odločil, da bo prenehal z dejavnostjo prikazovanja filmov, pri čemer pa sodišče spregleda, da je ta priča tudi izrecno izpovedala, da na toženo stranko ni prenesel dejavnosti in da se o tem sploh niso dogovarjali, še najmanj pa o prenosu delavcev. Še več, priča je izrecno povedala, da pri zaposlovanju njihovih delavcev pri toženi stranki D. d.o.o. ni sodeloval, ampak da so se delavci sami individualno dogovarjali za novo zaposlitev. Iz izpovedi prič E.E. in F.F. izhaja, da je bila tožena stranka že pred 1. 4. 2011 registrirana za dejavnost prikazovanja filmov in da je v G. to dejavnost dolga leta tudi že izvajala. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da med družbo D. in toženo stranko obstaja razmerje delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik v smislu 73. člena ZDR, saj za to ni dejanske podlage. Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ne more učinkovito opreti na to, da je v citirani najemni pogodbi določeno tudi to, kakšna dejavnost naj se v najetih prostorih izvaja, saj je to posledica dejstva, o katerem se je izjasnil priča E.E. in sicer, da gre za specifiko oddanih prostorov, ki so tipski in namenjeni prav predvajanju filmov. Priča E.E. je prav tako izpovedala, da je družba D. toženi stranki posredovala le poslovni kontakt za dobavitelja komunalnih storitev, ne pa tudi seznama dobaviteljev, s katerimi je poslovala, prav tako tožene stranke ni kakorkoli zavezovala v zvezi s sodelovanjem s točno določenimi dobavitelji in podobno. Kljub temu, da sodišče ugotavlja, da ni obvezen element prenosa v smislu 73. člena ZDR to, da delodajalec prevzemnik obdrži iste dobavitelje kot prenosnik pa je to dejstvo potrebno upoštevati v konkretnem primeru, saj je v konkretnem primeru glede na specifiko dejavnosti to bistvenega pomena. Prav zaradi te specifike pa ni mogoče šteti, da je tožena stranka od D. d.o.o. prevzela kupce, ki so v konkretnem primeru obiskovalci kina, katerih identičnost je praktično nemogoče ugotoviti.

Povsem nesprejemljivo je stališče sodišča, ki je nekritično sledilo izpovedbam tožečih strank glede njihovega dela, saj so bile te zainteresirane za izid postopka in so tudi podajale temu ustrezne navedbe. Sodišče bi moralo upoštevati tudi navedbe tožene stranke, vendar se do njih ni opredelilo. Delovno razmerje med pravdnima strankama je bilo sklenjeno povsem neodvisno od njihove zaposlitve pri D. d.o.o., s katerim se tožena stranka o tem sploh ni dogovarjala, enako pa izhaja iz izpovedb obeh prič. Po drugi strani pa sodišče ni upoštevalo navedb tožečih strank, iz katerih jasno izhaja, da so pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko sklenile povsem prostovoljno, predvsem pa iz razloga, ker bi sicer ostale brez službe, kar jasno kaže na to, da so se vseh posledic prenehanja delovnega razmerja pri družbi D. in nove zaposlitve pri toženi stranki še kako dobro zavedale. Njihove izpovedbe so prilagojene izključno temu delovnemu sporu. Sklicevanje ene izmed tožečih strank, da listine sploh ni prebrala in da jo je podpisala v dobri veri, četudi bi bilo resnično, nikakor ni mogoče šteti v korist, saj bi to kazalo na njeno malomarnost in nezainteresiranost. Brez vsakršne podlage je ocena sodišča, da je do nastanka in podpisa sporazuma in pogodb o zaposlitvah prišlo v neobičajnih okoliščinah, saj je povsem običajno in se v praksi zgodi v večini tovrstnih prenehanj delovnih razmerij, da je sporazum predlagan in vsebinsko sestavljen s strani delodajalca, zato je absolutno nesprejemljiv zaključek sodišča, da sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče razlagati kot prekinitev delovnopravne kontinuitete med D. d.o.o. in toženo stranko, še posebno upoštevajoč dejstvo, da je v 4. točki teh sporazumov jasno in nedvoumno navedeno, da tožnice prav zaradi sporazumnega načina prenehanja delovnega razmerja nimajo pravice do odpravnine. Sodišče se tudi ni opredelilo do izrecnega ugovora tožene stranke, da v pogodbah o zaposlitvi nikjer ni odločila o delovno pravni kontinuiteti, kakor je bilo to dogovorjeno med prejšnjimi delodajalci tožečih strank. Kot irelevantno sodišče šteje okoliščino, da je tožena stranka pred vzpostavitvijo delovnega razmerja s tožnicami za vsa tri delovna mesta vložila prijavo prostega delovnega mesta pri Zavodu RS za zaposlovanje, česar v primeru, da bi šlo za prevzem delavcev od druge družbe, ne bi bila dolžna storiti. Zmotno je tudi stališče sodišča v zvezi z načinom koriščenja letnega dopusta oziroma priznanjem pravice koriščenja tistega dela letnega dopusta, ki ga tožnice niso uspele izkoristiti pri D. d.o.o.. To je namreč pravica delavca in na drugi strani obveznost delodajalca, ki jo določa že sam ZDR, da delavcu omogoči koriščenje letnega dopusta, ki ga je novo zaposleni delavec pridobil pri prejšnjem delodajalcu pa ga ni izkoristil. Glede na vse navedeno je jasno, da v konkretnem primeru ni šlo za prevzem delavcev, pač pa za popolnoma novo delovno razmerje neodvisno od prejšnjih delovnih razmerij, pri čemer tožena stranka še izrecno poudarja, da so napačna tudi predvidevanja tožečih strank, da naj bi med družbo D. d.o.o. in toženo stranko obstajal pogodbeni odnos o prevzemu kinematografske dejavnosti in spremljajoče dejavnosti skupaj z delavci ter, da je tožena stranka prevzemnik v smislu 73. člena ZDR. Upoštevajoč navedeno, da so tožbeni zahtevki vseh treh tožečih strank neutemeljeni in jih je potrebno zato zavrniti, tožena stranka skladno z določili ZPP, ki se uporabljajo v delovnih sporih tudi ni dolžna plačati stroškov postopka in je potrebno spremeniti tudi četrti del izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339.člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini dokaznih listin in izpovedbami ter med samimi temi listinami in zapisniki, ki vsebujejo izpovedbe. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, v resnici pa tožena stranka ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bistven za razsojo v tej zadevi.

V tem delovnem sporu so tožnice izpodbijale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v delu, v katerem je bil določen 30 dnevni odpovedni rok in v delu, v katerem je bila določena odpravnina v višini 1/5 povprečne mesečne plače, upoštevaje delovno dobo, ki so jo dosegle pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisno, do kakšnega odpovednega roka in odpravnine so upravičene tožnice, ta pa so predvsem naslednja: - tožnice so bile na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 17. 5. 2001, 14. 1. 2002 in 30. 8. 2007 v delovnem razmerju pri D. d.o.o. na delovnem mestu prodajalka vstopnic I, prodajalka vstopnic II in poslovodja: - tožnice so v marcu 2011 podpisale sporazum o prenehanju delovnega razmerja ter s 1. 4. 2011 sklenile pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko; - tožena stranka jim je 17. oziroma 18. 7. 2012 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi ukinitve delovnega mesta blagajnik I in delovnega mesta poslovodje; -v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnicam določen odpovedni rok in odpravnina glede na trajanje zaposlitve pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri prenehanju zaposlitve tožnic pri D. d.o.o. in zaposlitvi pri toženi stranki šlo za spremembo delodajalca po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če je do spremembe delodajalca prišlo zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali združitve ali delitve. Določba prvega odstavka 73. člena ZDR o tem, da v primeru spremembe delodajalca pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika pomeni, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku potrebno upoštevati tako delovno dobo pri delodajalcu prevzemniku kot tudi delovno dobo pri delodajalcu prenosniku. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bistvena okoliščina za odločitev v konkretnem sporu dejstvo, da je tožnicam prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z družbo D. s podpisom sporazuma ter da se je s podpisom sporazuma delovnopravna kontinuiteta prekinila. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnic pri toženi stranki treba šteti, da s podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni šlo za prekinitev delovnopravne kontinuitete med družbo D. in toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 73. člen ZDR in zaključilo, da je potrebno pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine upoštevati delovno dobo, ki so jo tožnice dosegle pri D. d.o.o. in pri toženi stranki, pri tožnicah A.A. in B.B. pa tudi delovna doba v H.. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je z zaposlitvijo tožnic pri toženi stranki z dnem 1. 4. 2011 delovnopravna kontinuiteta prekinila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji predvsem na izpovedi priče E.E., iz katere izhaja da so kinematografsko dejavnost delavci tožene stranke opravljali v istih prostorih, kot se je ta dejavnost opravljala pri D. d.o.o.. Delo, ki so ga po pogodbi o zaposlitvi opravljale tožnice pri toženi stranki se po ugotovitvah sodišča prve stopnje, s temi zaključki pa se pritožbeno sodišče strinja, ni v ničemer spremenilo. Tožnice so opravljale isto delo, na isti lokaciji, z istimi delovnimi sredstvi, v istem delovnem času. Tožnice se na razpis za delovna mesta, ki jih je tožena stranka objavila na zavodu za zaposlovanje sploh niso prijavile, tožena stranka pa je prav z njimi sklenila pogodbo o zaposlitvi. Kot že navedeno sama tožena stranka priznava, da gre za specifično dejavnost (predvajanje filmov) ter za specifiko oddanih prostorov, ki so tipski in namenjeni predvajanju filmov. Prenos dejavnosti je lahko tudi posledica konkludentnih dejanj delodajalca prenosnika in prevzemnika in ni pogojen z obstojem formalnega pogodbenega razmerja med njima.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnic pri toženi stranki treba šteti, da niso spremenile zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe in odpovednega roka pri delodajalcu, kljub temu, da k toženi stranki niso prešle na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev in kljub temu, da so podpisale sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je pravilen zaključek, da je potrebno nadaljevanje dela pri drugem delodajalcu, kljub formalno podpisanim sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi šteti, kot da tožnice niso spremenile zaposlitve v smislu seštevka delovne dobe. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnicam delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prenehalo 7. 9. 2012 (tožnici A.A.), 16. 9. 2012 (tožnici B.B.) in 10. 9. 2012 (tožnici C.C.), temveč je trajalo do 6. 10. 2012, 15. 10. 2012 in 24. 9. 2012 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Ob upoštevanju določbe 3. alinee drugega odstavka 109. člena ZDR pa jim je tožena stranka dolžna izplačati tudi utemeljeno dosojeno razliko v odpravnini.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).