Jedro

Tožbenim navedbam, da tožena stranka ni upoštevala določenih razlik v elementih, ki so sicer prisotni v neznatnih količinah (kationi in anioni, elementi v sledeh, radioaktivnosti itd.), sodišče ne sledi, ker je z Direktivo 2009/54/ES in Pravilnikom o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi določeno, kaj so sestavine vode, ki le-tej dajejo ključne značilnosti in glede teh gre za tako majhna odstopanja v okviru naravnih nihanj, da je utemeljeno zaključiti, da gre za vodo z enakimi lastnostmi.

Prvostopenjski upravni organ je ustrezno preveril navedbe strokovnjakov, katerih ugotovitve je v upravnem postopku predložila tožeča stranka, in v zvezi s tem tudi dodatno ugotavljal dejansko stanje. Odločitev o imenovanju izvedenca je v domeni upravnega organa, pri čemer se dokazi presojajo na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v okviru česar je treba dokazno vrednost posameznih dokazov vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi kritično in logično presoditi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo in sklepom, št. 355/1/2015/17 z dne 20. 3. 2017, vlogo tožeče stranke za preimenovanje naravne mineralne vode iz vrtine RgS-2/88 v „A.“ zavrnila, podredni zahtevek za priznanje označbe naravne mineralne vode iz te vrtine kot „naravna mineralna voda“ zavrgla (točka I izreka), pri tem pa ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (točka II izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitev izpodbijane odločbe navedel, da je pri ponovnem odločanju upošteval napotila iz sodbe Sodišča Evropske unije, št. C-207/14 z dne 24. 6. 2015, in odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. X Ips 479/2012 z dne 8. 7. 2015. Preverjal je, ali imata vodi iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70 isti podzemni vodni vir in enake značilnosti. Za presojo kemijskih parametrov in določanja primerjave glede enakosti oziroma različnosti vode, je izvedel dodatni ugotovitveni postopek, pridobil dodatne dokaze in dal izdelati dodatne študije pri institucijah, ki se strokovno ukvarjajo s hidrogeologijo v okviru Oddelka za geologijo pri Naravoslovnotehniški fakulteti in kemijsko-fizikalnimi analizami vod v okviru za ta namen akreditiranega Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (v nadaljevanju NLZOH). Slednji je za pregled kemijskih preizkušanj in statistične analize uporabil podatke trinajstletnega obdobja od leta 2002 do leta 2015 iz obeh vrtin. Rezultat študije je pokazal, da iz obeh vrtin izhaja voda, ki ima tako majhne razlike v sestavinah, da gre za vodo z enakimi lastnostmi. Odstopanja med predmetnima vrtinama za hidrogenkarbonat, sulfat, natrij in magnezij, ki predstavljajo značilne sestavine, so v obeh primerih precej pod vrednostjo +/-20 %, kar izkazuje, da gre za vodo z enakimi lastnostmi, kjer so prisotne razlike samo v okviru naravnih nihanj. Enake lastnosti vod iz obeh vrtin izhajajo tudi iz študije „Primerljivost sestave naravne mineralne vode iz izvirov RgS-2/88 in V-3/66-70“, ki jo je izdelal mag. B.B.. Prvostopenjski upravni organ se je, ne glede na napotek Sodišča Evropske unije, ki je v sodbi v 31. točki navedlo, da je glede istovetnosti vode potrebno presojati bistvene sestavine, ki imajo pri prepoznavanju te vode odločilno vlogo, poleg le-teh (hidrogenkarbonat, sulfat, natrij in magnezij) opredelil tudi do ostalih elementov, pri čemer je ugotovil, da so razlike vsebnosti kalcija in litija pod vrednostjo +/-20 %, kar izkazuje, da ima ta voda tudi v primeru teh elementov enake lastnosti, v okviru naravnih nihanj. Vsebnost kalija v obeh vodah je tako majhna, da ga kljub odstopanju nad +/-20 % ni mogoče opredeliti kot mikroelement, ki bi dal drugačno značilnost mineralni vodi iz ene ali druge vrtine. Prav tako klorida ter anionov in kationov zaradi majhne vsebnosti v vodi ni mogoče opredeliti kot značilno in razlikovalno sestavino naravne mineralne vode.

3. Iz hidrogeološkega poročila z naslovom „Ocena skladnosti vode iz izvira RgS-2/88 z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode“ (v nadaljevanju Hidrogeološko poročilo), ki ga je izdelal Geološki zavod Slovenije v letu 2011, izhaja, da imata navedeni vrtini isti podzemni vir in izvir, iz katerega izhaja oziroma se črpa naravna mineralna voda iz dveh vrtin. Da gre za isti podzemni vir in naravno mineralno vodo, ki je poimenovana kot C., izhaja tudi iz geoloških profilov, geoloških popisov, strukturnih podatkov in geokemičnih analiz, ki so podane v Hidrogeološkem poročilu. Takšen zaključek izhaja tudi iz sklepnih ugotovitev strokovne preučitve hidrogeoloških študij in poročil o predmetnih vrtinah, ki jih je opravila Naravoslovnotehniška fakulteta v okviru študije „Pregled hidrogeoloških študij na vrtinah V-3/66-70 in RgS-2/88“.

4. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil tudi do Ekspertnega mnenja dr. Č.Č., ki ga je predložila tožeča stranka, za katerega ugotavlja, da je izvedenec za strokovno področje rudarstva-geotehnološka stroka, podzemno in površinsko rudarstvo in rudarski stroji ter naprave, ni pa izvedenec za kemijsko sestavo podzemnih vod in hidrogeologijo. To mnenje sicer prikazuje dejstva o hidravlični povezanosti oziroma nepovezanosti vodonosnega sistema ter kot razlikovalni faktor za vodi iz obeh vrtin skuša prikazati radij vpliva med tema vrtinama, vendar upravni organ v zvezi s tem ugotavlja, da niti hidravlična povezanost niti radij vpliva v okviru Priloge I Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. 6. 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (v nadaljevanju Direktiva) nista navedena kot merili za izkazovanje enakosti ali različnosti naravnih mineralnih vod. Prav tako v skladu s Pravilnikom o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (v nadaljevanju Pravilnik) radij ni merilo zra razlikovanje. Merilo tudi ni globina zajema podzemne vode in starost vode. Glede izotopske sestave naravne mineralne vode iz obeh vrtin, v nasprotju z ugotovitvami dr. Č.Č., prvostopenjski upravni organ navaja zaključno poročilo Geološkega zavoda Slovenije iz leta 2011, iz katerega izhaja, da pripada naravna mineralna voda iz obeh vrtin istemu vodonosniku, saj je izotopska sestava stabilnih izotopov v naravni mineralni vodi iz obeh vrtin praktično identična.

5. Glede na vse navedeno je prvostopenjski upravni organ zaključil, da imata vrtini RgS-2/88 in V-3/66-70 isti podzemni vodni vir in v naravnih iztokih ali vrtinah tudi enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k Direktivi, ki so stalne v okviru naravnih nihanj, zato vlogi tožeče stranke za preimenovanje naravne mineralne vode ni ugodil, pri čemer je bila za obe vrtini v preteklosti podeljena označba izvira C., v skladu z drugim odstavkom 8. člena Direktive pa se naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, ne more tržiti pod različnimi imeni. Ker je voda s predhodnim poimenovanjem že uvrščena med naravne mineralne vode, saj je v letu 2001 z dodeljenim poimenovanjem C. že pridobila status naravne mineralne vode, naravno mineralno vodo pa je dovoljeno prodajati pod generičnim imenom naravna mineralna voda, je prvostopenjski upravni organ vlogo tožeče stranke za poimenovanje kot naravna mineralna voda zavrgel. 6. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo in sklep na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski upravni organ vložila pritožbo, ki jo je to ministrstvo zavrnilo, pri tem pa ugotovilo, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani.

7. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka pri izdaji odločbe ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in v posledici tega napačno uporabila materialno pravo ter tudi kršila določbe postopka.

8. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja tožeča stranka navaja, da je tožena stranka kot razlog zavrnitve zahteve tožeče stranke napačno štela obstoj odločbe z dne 3. 7. 2001 v korist D. d.d. za poimenovanje naravne mineralne vode C. iz vrtine RgS-2/88, ker dejstvo obstoja te odločbe ne more biti razlog za zavrnitev zahteve tožeče stranke. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da D. d.d. nikoli ni izpolnjevala pogojev za pridobitev označbe mineralna voda C. iz vrtine RgS-2/88. Nadalje izpostavlja napačen prevod določbe drugega odstavka 8. člena Direktive v delu, ko ta govori o „istem izviru“, ta napaka pa se ponovi v sodbi Sodišča Evropske unije C-207/14. Zaradi napačnega prevoda je odločitev tožene stranke napačna in pravno zmotna. Ob pravilni dikciji pojma en in isti izvir („one and the same spring“), gre zaključiti, da obe vrtini nista en in isti izvir z dvema iztokoma, saj iz Hidrogeološkega poročila izhaja, da gre za vrtini iz istega vodonosnika in ne iz istega izvira, zato je bil ta del dokaznega postopka izvajan v napačni smeri. Tožeča stranka navaja, da je pri primerjanju raznih parametrov vode iz predmetnih vrtin šlo za pomanjkljivost, ko je tožena stranka primerjala vodi iz obeh vrtin v okviru dovoljenih nihanj v sestavi, medtem ko določba tretjega odstavka 4. člena Pravilnika govori o nihanjih na „enem in istem“ (posamičnem) izviru, torej ta nihanja veljajo za posamični izvir, nikakor pa ne za dve vrtini. Druga pomanjkljivost je ta, da tožena stranka določenih razlik med nekaterimi elementi, ki so prisotni v neznatnih količinah, sploh ni upoštevala, kar je v nasprotju z Direktivo v Prilogi I v točki 12 (pravilno 1.2), kjer so jasno postavljena navodila za fizikalne, kemijske in fizikalno-kemijske sistematične raziskave, med katere spadajo tudi kationi in anioni, elementi v sledeh, radioaktivnosti itd. Po stališču tožeče stranke je tožena stranka uporabljala neprecizno terminologijo za ključne pojme pri reševanju te upravne zadeve, saj je na več mestih govorila o vodnem viru ali virih, kar napeljuje na enačenje pojma „izvir“ s pojmom podzemnega vodnega vira. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala dejstva, da sta vrtini v razdalji okoli 5 km, da se voda črpa iz različnih globin in da ni podana hidravlična povezanost med vrtinama.

9. Tožeča stranka nadalje zatrjuje napačno uporabljen materialni predpis. V zvezi s tem navaja, da 12. člen Pravilnika določa, da je lahko naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, v prometu le pod eno blagovno znamko. V zvezi s tem Vrhovno sodišče v točki 22 sklepa navaja, da čeprav je voda iz podzemnega vodnega vira, ki je skupen vrtinama, dobila priznanje kot naravna mineralna voda z imenom C., to še ne pomeni, da se mora vsa naravna mineralna voda, ki ima svoj izvor v tem podzemnem vodnem viru, a se črpa na različnih vrtinah, dajati v promet pod tem imenom. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da isti podzemni vodni vir še ne pomeni istega izvira. Tožeča stranka vztraja na stališču, da gre za dva izvira. Tožeča stranka primerja teksta določbe četrtega odstavka 12. člena Pravilnika in drugega odstavka 8. člena Direktive, ki pokaže na različni dikciji. Direktiva namreč ne govori o blagovni znamki, ki je omenjena v Pravilniku, govori pa o različnih imenih, kar kaže na dejstvo, da je dikcija Direktive bistveno širša od dikcije Pravilnika. Tožeča stranka tudi na tem delu izpostavlja napačen prevod Direktive v slovenski jezik in je po njenem stališču edino pravilno besedilo drugega odstavka 8. člena Direktive, da je prepovedano uporabljati več kot en „trgovski opis“ za naravno mineralno vodo le iz „enega in istega izvira“ oz. „enega samega izvira“, takšen tekst pa bi moral uporabiti tudi upravni organ.

10. Tožeča stranka med kršitvami pravil postopka najprej izpostavlja, da prvostopenjski upravni organ ni ugodil dokaznim predlogom tožeče stranke za angažiranje več sodnih izvedencev ustrezne stroke (hidrogeološke, biokemijske in biotehniške), v izpodbijani odločbi pa jih tudi ni eksplicitno zavrnil. Tako je odločba v tem delu ostala neobrazložena in nepreizkušena, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka ni podala ustreznih pojasnil na ugotovitve izvedencev, katerih mnenja je tožeča stranka vložila v predmetni spis. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec. Končno pa v zvezi z izvedenci dodatne študije, ki jih je upravni organ naročil pri NLZOH, po stališču tožeče stranke ne predstavljajo izvedenskega dela neodvisnega izvedenca ali institucije v smislu 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pri tem pa ta inštitucija v postopek ni bila pritegnjena s posebnim sklepom. Nadalje tožeča stranka trdi, da je obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede utemeljenosti stranske udeležbe D. d.d. v upravnem postopku povsem napačna in pravno zmotna. Tožena stranka napačno utemeljuje upravičenost stranske udeležbe z razlogi iz druge sodbe Upravnega sodišča, ko je sodišče dovolilo obnovo postopka podelitve koncesije družbi E. d.o.o. v obsegu, da je v postopek obnove pritegnjena kot stranski udeleženec družba D. d.d. Po analogiji so izpolnjeni pogoji za stransko udeležbo D. d.d. tudi v tem upravnem postopku. Takšna obrazložitev je pavšalna in neutemeljena. Pravni interes mora stranski udeleženec izkazati za vsak postopek posebej. Trditev, da je D. d.d. zahtevala podelitev koncesije iz iste vrtine, ni dovolj obrazložena. Tako D. d.d. pravnega interesa za stransko udeležbo sploh ni izkazala, še manj pa je ta interes v izpodbijani odločbi obrazložen.

11. Tožeča stranka v tožbi navaja še, da tožena stranka z izpodbijano odločbo nezakonito ustvarja prevladujoč položaj na trgu družbe D. d.d., saj prepoveduje tožeči stranki označevanje črpane vode iz vrtine RgS-2/88 kot naravne mineralne vode, kar ima za posledico, da črpane vode ne more prodajati s takšno označbo. Takšen prevladujoč položaj ustreza definiciji iz drugega odstavka 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1).

12. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in samo razsodi tako, da ugodi njeni vlogi za preimenovanje naravne mineralne vode, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožeče stranke.

13. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov. Glede zatrjevanega napačnega prevoda in bistvenega vpliva na odločitev o predmetni vlogi tožeče stranke, tožena stranka pojasnjuje, da spremenjen prevod „en in isti izvir“ namesto „isti izvir“ ne bi spremenil situacije, saj se pojma izvir ne sme enačiti z vrtino, kar želi doseči tožeča stranka. Prav tako iz sodbe Sodišča Evropske unije izhaja, da bi bili potrošniki zavedeni, če bi bilo mogoče naravno mineralno vodo, ki ima isti izvir in enake značilnosti, prodajati pod različnimi imeni. Tožena stranka poudarja, da ima naravna mineralna voda iz obeh vrtin en podzemni vodni vir in enake lastnosti glede na merila iz Priloge I Direktive in tako tvori en izvir, t. j. isti izvir ne glede na poimenovanje s poudarkom „en in isti“ ali samo z besedo „isti“. Ponovno poudarja, da je odstopanje od značilnih sestavin vod iz vrtin tako majhno, da gre za vodo z enakimi lastnostmi, kjer so odstopanja v okviru dopustnih naravnih nihanj. Po stališču tožene stranke glede deleža anionov in kationov tožeča stranka v tožbi ta podatek prireja tako, da podatku iz odločbe dodaja eno ničlo (namesto 1 % navaja 10 %). Tožena stranka tudi ponovno poudarja, da hidrogeološki podatki o predmetnih vrtinah in hidravlične povezanosti med vrtinama ne spadajo med kriterije za ugotavljanje enakosti naravnih mineralnih vod. Glede zatrjevane jezikovne zmede med angleškim in slovenskim besedilom Direktive glede izraza „trade description“, se tako slovensko kot angleško besedilo vežeta na prepoved različnega poimenovanja v primerih trženja enake vode iz dveh vrtin istega podzemnega vira. Očitki, da prvostopenjski upravni organ ni angažiral dodatnih izvedencev različnih strok, kot je predlagala tožeča stranka, ne držijo, saj je glede razjasnitve hidrogeoloških podatkov pridobil študijo Naravoslovnotehniške fakultete kot dodatno pojasnilo na navedbe tožeče stranke, ki je predložila študijo dr. Č.Č.. Tožena stranka še ponovno pojasnjuje razloge za vključitev družbe D. d.d. v postopek, pri tem pa navaja, da je v zvezi s tem prvostopenjski upravni organ izdal sklep z dne 17. 6. 2016, s katerim je tej družbi priznal status stranske udeleženke. Ker tega sklepa tožeča stranka ni izpodbijala, je v teh tožbenih navedbah prekludirana. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Odgovor na tožbo je podala tudi stranka z interesom, družba D. d.d. Pojasnjuje, da tožba zoper drugostopenjsko odločbo ni dopustna, ker ne posega v pravni položaj tožeče stranke, zato je treba tožbo v tem delu zavreči. Tožeča stranka po njenem stališču nima pravnega interesa za upravni spor, ker na podlagi odločbe Vlade Republike Slovenije z dne 30. 11. 2017 nima več koncesije za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, s čimer je odpadel pravni interes tožeče stranke za predmetni upravni spor. Pravni položaj tožeče stranke, čeprav bi dosegla preimenovanje vode, se v ničemer ne bi izboljšal, saj še vedno ne bi bila upravičena dajati vode na trg, ker nima koncesije. Tožeča stranka na podlagi svoje zahteve za preimenovanje vode iz RgS-2/88 ne more doseči, da se poseže v pravnomočni odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 7. 2001 o priznanju označbe „naravna mineralna voda“ za vodo, ki se iz vrtine polni pod blagovno znamko „C.“, ter z dne 21. 6. 2004. Zato so neodločilne tožbene navedbe, da sta ti odločbi nepravilni, ker naj D. d.d. ne bi izpolnjevala zahtevanih pogojev. Bistveno je to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obrazložitvi sklepa podalo napotilo, da mora prvostopenjski upravni organ ugotoviti, ali ima voda, ki se odvzema iz vrtine RgS-2/88, enake značilnosti v okviru naravnih nihanj, kar je prvostopenjski organ storil in njegove ugotovitve o tem predstavljajo odločilno dejansko stanje za sprejeto odločitev. Glede razumevanja razlike med jezikovnima različicama člena 8(2) Direktive „isti izvir“ in „en in isti izvir“ po stališču stranke z interesom ni res, da naj bi šlo za „dva različna pojma“. Tožbene navedbe o napakah v prevodih niso utemeljene. Sodišča so na podlagi šestega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih vezana na izrek, ne pa na obrazložitev odločbe. Sodišče Evropske unije pa je v izreku sodbe C-207/14 povsem jasno in nedvoumno opisno pojasnilo, kaj pomeni besedna zveza „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“. Tako je potrebno pojem „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ … „razlagati tako, da označuje naravno mineralno vodo, ki izteka ali se črpa iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin in ima izvor v istem podzemnem vodnem viru, če ima ta voda v vseh teh naravnih iztokih ali vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k tej (Direktivi), ki so stalne v okviru naravnih nihanj“. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da je med citiranima določbama Pravilnika in Direktive razlika. V Pravilniku določena prepoved trženja iste vode pod isto blagovno znamko je določena jezikovno gledano ožje kot z Direktivo določena prepoved trženja iste vode pod drugim imenom. Glede sestavin, ki so značilne za posamezno naravno mineralno vodo, so z Direktivo in Pravilnikom določene sestavine vode, ki le-tej dajejo ključne značilnosti in bi se v primeru, če bi Direktiva in Pravilnik hotela določiti, da se vsaka voda preverja po vseh karakteristikah iz njunih prilog, v relevantnih določbah sklicevala na take priloge kot na izčrpen seznam takih karakteristik, ne bi pa uporabljala izraza „značilne sestavine“. Globina črpanja, razdalja med vrtinama ali razlikovanje naravnih iztokov oziroma vrtin in hidravlična povezanost vrtin niso odločilna dejstva, ker jih niti Direktiva s prilogami niti Pravilnik s prilogami ne štejeta za odločilne. Glede izvedenskih mnenj je drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi odločbe navedel, da imenovanje drugih izvedencev za ugotovitev odločilnih dejstev ni bilo potrebno. Očitek tožeče stranke zato po stališču stranke z interesom ne drži. Pravica do izjave o osebi izvedenca ne pomeni, da je upravni organ na stališče tožeče stranke vezan in mora izbrati izvedenca, ki ga ta predlaga. Da prvostopenjski organ ni izdal sklepa o določitvi izvedenca v smislu prvega odstavka 190. člena ZUP, ne zadošča za odpravo odločbe, ker to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, to pa tudi ni pojasnila tožeča stranka v tožbi. Tudi glede zatrjevane kršitve pravil postopka, ki se nanašajo na stransko udeležbo, tožeča stranka ni pojasnila, v čem je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe, upravna organa pa se v svojih odločbah nista oprla na navedbe in dokazne predloge D. d.d. Sicer pa nedvomno izhaja pravni interes družbe D. d.d., da se izvaja prepoved iz člena 12(4) Pravilnika in člena 8(2) Direktive in da se na trg ne daje ista voda pod drugim imenom. Stranka z interesom še nasprotuje predlogu tožeče stranke za rešitev zadeve v okviru spora s polno jurisdikcijo, ker je to v nasprotju s prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranka z interesom se je opredelila še do trditev tožeče stranke o ustvarjanju prevladujočega položaja, v zvezi s čimer je navedla, da so te trditve zmotne in napačne. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno pa, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, v obeh primerih pa tudi, da odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

15. Stranka z interesom je podala tudi pripravljalno vlogo, v kateri se je strinjala z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, razen glede označevanja vode z oznako „naravna mineralna voda“, kar bi povzročilo, da bi se ista voda na trgu znašla pod dvema imenoma oziroma trgovskima opisoma.

16. Prav tako je tožeča stranka podala pripravljalno vlogo (sicer po sprejemu odločitve sodišča), v kateri se je opredelila do odgovorov na tožbo tožene stranke in stranke z interesom, pri čemer je v pretežnem delu ponovila navedbe iz tožbe, dodala pa je naslednje. Navedla je, da je glede na to, da se tožena stranka do navedb dr. E.E. ni posebej opredelila in jih ni prerekala, ob uporabi določb Zakona o pravdnem postopku zaključiti, da jih tožena stranka priznava. Nadalje navaja, da bo moralo sodišče, glede na to, da se besedili Direktive in Pravilnika ne ujemata, glede na prakso evropskega sodišča upoštevati avtentično besedilo Direktive. Tožeča stranka v zvezi z odvzemom vzorcev vod izpostavlja, da vzorci po vsej verjetnosti niso bili odvzeti istočasno, kar bi moralo biti storjeno, da bi se lahko naredila primerljiva analiza. Predlaga tudi angažiranje konkretnega tujega izvedenca iz Nemčije. Ponovno predlaga opravo glavne obravnave. Sodišče te pripravljalne vloge tožeče stranke v izjasnitev ni pošiljalo toženi stranki in stranki z interesom, ker je bila vložena po sprejemu odločitve sodišča, v pretežnem in bistvenem delu pa gre za ponavljanje tožbenih navedb.

K točki I izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče je v predhodnem upravnem sporu v obravnavani zadevi enkrat že odločalo. Po vloženi reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. IV U 79/2012-8 z dne 2. 10. 2012, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom, št. X Ips 479/2012 z dne 8. 7. 2015, reviziji ugodilo in zgoraj navedeno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek. Revizijsko sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo razloge za svojo odločitev in podalo napotke za dodatno razjasnitev dejanskega stanja kot podlago za sprejem vnovične odločitve pristojnega upravnega organa. Navedlo je, da je upravni organ v prvotnem postopku ugotovil, da ima naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, svoj izvor v istem podzemnem vodnem viru kot naravna mineralna voda, ki se črpa na vrtini V-3/66-70, vendar to v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije iz sodbe C-207/14 ne predstavlja zadostnega pogoja za to, da bi se štelo, da ta naravna mineralna voda izvira iz istega izvira. Poleg tega pogoja je treba ugotoviti tudi izpolnjevanje drugega pogoja, in sicer, da ima voda na obeh vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k Direktivi, ki so stalne v okviru naravnih nihanj. Ker te primerjave tožena stranka v prvotnem postopku ni naredila, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Napotilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije toženi stranki je bilo, da v ponovnem postopku ob upoštevanju njenih stališč iz obrazložitve te odločbe ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje označbe naravne mineralne vode z imenom A. z naravno mineralno vodo iz vrtine RgS-2/88. 19. Prvostopenjski upravni organ je v skladu z napotili revizijskega sodišča izvedel dodaten ugotovitveni postopek, v okviru katerega so bila ugotovljena relevantna dejstva, katerim ni mogoče oporekati strokovnosti in verodostojnosti. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba, ki obširno povzema relevantne ugotovitve, pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

20. Direktiva in Pravilnik določata, da je lahko naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira oziroma podzemnega vodnega vira, v prometu le pod eno blagovno znamko, oziroma da jo je prepovedano tržiti pod več različnimi imeni. Navedeno ureditev je z odločitvijo, opisano v naslednjem odstavku, dopolnilo Sodišče Evropske unije glede tega, da je potrebno poleg tega, ali je izvor vode v istem podzemnem vodnem viru, preveriti tudi enakost lastnosti vode glede na merila iz Priloge I k Direktivi.

21. Sodišče Evropske unije je po vloženem predlogu za predhodno odločanje v zvezi s tem vprašanjem v sodbi, št. C-207/14 z dne 24. 6. 2015, pojasnilo, da je treba pojem „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz drugega odstavka 8. člena Direktive glede na namen te določbe, ki je v varovanju potrošnikov, razlagati tako, da označuje naravno mineralno vodo, ki izteka ali se črpa iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin in ima izvor v istem podzemnem vodnem viru, če ima ta voda v vseh teh naravnih iztokih ali vrtinah enake lastnosti glede na merila iz Priloge I k Direktivi, ki so stalne v okviru naravnih nihanj. Dejstvo, da ima voda izvor v istem podzemnem viru, je nujni, vendar ne zadostni pogoj za to, da bi se štelo, da ta voda izvira iz istega izvira v smislu navedene določbe Direktive, za takšno ugotovitev mora imeti naravna mineralna voda tudi enake značilnosti v okviru naravnih nihanj. Pri tem je sodišče poudarilo, da bi bili lahko potrošniki zavedeni in ne bi mogli sprejeti ozaveščene odločitve na podlagi morebitnih značilnosti posamezne naravne mineralne vode z vidika varovanja zdravja, če bi bilo mogoče naravne mineralne vode, ki imajo isti izvor in enake značilnosti, prodajati pod različnimi imeni.

22. Na podlagi šestega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih je nacionalno sodišče, ki na Sodišče Evropske unije naslovi predlog za predhodno odločanje, na odločitev Sodišča Evropske unije o tem vprašanju vezano in mora le-to pri odločanju upoštevati.

23. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ v ugotovitvenem postopku preveril, ali imata vodi iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70 isti podzemni vodni vir in enake značilnosti. Ugotovitve, v strokovnost in pravilnost katerih sodišče ne dvomi, predstavljajo zadostno podlago za sklep prvostopenjskega organa, da gre pri obeh predmetnih vrtinah za isti podzemni vodni vir, iz obeh vrtin pa izhaja voda, ki ima tako majhne razlike med sestavinami, ki so značilne za vodo iz obeh vrtin, da gre za vodo z enakimi lastnostmi. Kljub dejstvu, da mikroelementi ne predstavljajo značilnih sestavin v vodi iz obeh vrtin, se je upravni organ opredelil tudi do ostalih elementov v vodi, kar zaključka, da gre za vodo z enakimi lastnostmi ne spreminja. Prvostopenjski upravni organ je svojo odločitev obširno in zadostno obrazložil v izpodbijanem aktu in jo sodišče v celoti sprejema. Takšen sklep je prvostopenjski upravni organ sprejel na podlagi izdelanih mnenj večjega števila strokovnjakov in strokovnih inštitucij, ki so z ustreznimi strokovnimi analizami prišli do navedenih ugotovitev. Gre predvsem za naslednje strokovno izvedene raziskave: poročilo „Primerjava podzemne vode iz vrtin V-3/66-70 in RgS-2/88“, ki ga je 31. 3. 2016 izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, študija „Primerljivost sestave naravne mineralne vode iz izvirov RgS-2/88 in V-3/66-70“, ki jo je 19. 3. 2017 izdelal mag. B.B., poročilo „Pregled hidrogeoloških študij na vrtinah RgS-2/88 in V-3/66-70“, ki ga je 22. 5. 2016 izdelala Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, in predhodno izdelano hidrogeološko poročilo z naslovom „Ocena skladnosti vode iz izvira RgS-2/88 z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode“, ki ga je leta 2011 izdelal Geološki zavod Slovenije (slednjo je kot prilogo svoji takratni vlogi predložila tožeča stranka).

24. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil tudi do analiz in gradiva, ki ga je v postopku odločanja predložila tožeča stranka, za preveritev katerih je upravni organ izvajal tudi dodatne dokaze. Tožeči stranki je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP.

25. Tožbenim navedbam, da tožena stranka ni upoštevala določenih razlik v elementih, ki so sicer prisotni v neznatnih količinah (kationi in anioni, elementi v sledeh, radioaktivnosti itd.), sodišče ne sledi, ker je z Direktivo in Pravilnikom določeno, kaj so sestavine vode, ki le-tej dajejo ključne značilnosti in glede teh gre za tako majhna odstopanja v okviru naravnih nihanj, da je utemeljeno zaključiti, da gre za vodo z enakimi lastnostmi. Sodišče ugotavlja, da bi Direktiva in Pravilnik v primeru, če bi hotela določiti, da se vsaka voda preverja po vseh karakteristikah, to določila in ne bi uporabljala besedne zveze „značilne sestavine“. Glede na ugotovitve o vodi z enakimi značilnostmi, na drugačen sklep tudi ne vplivajo navedbe v tožbi o razlikah v globini črpanja, razdalji med vrtinama in hidravlični (ne)povezanosti med vrtinama, pri čemer te okoliščine tudi ne spadajo med kriterije za ugotavljanje enakosti naravnih mineralnih vod.

26. Glede zatrjevanega napačnega prevoda sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke, da ni sporno, da imata obe vrtini isti podzemni vodni vir, vodi iz obeh vrtin pa tudi enake lastnosti, kar sta povezani okoliščini, ki utemeljujeta odločitev tožene stranke, da naravno mineralno vodo ni mogoče poimenovati kot „A.“, kot je v predmetni vlogi predlagala tožeča stranka, saj je bila predhodno za obe vrtini priznana naravna mineralna voda C.. Na drugačen zaključek ne vpliva zatrjevana razlika v prevodu, ki ji sodišče tudi sicer ne sledi, saj gre za uradni prevod Direktive in sodbe Sodišča Evropske unije v slovenski jezik kot enega od jezikov Evropske unije, tožeča stranka pa ni z zadostno verjetnostjo izkazala neustreznega in napačnega uradnega prevoda in njegovega vpliva na zakonitost izpodbijane odločitve.

27. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala tudi več kršitev določb upravnega postopka. Pravna podlaga za presojo utemeljenosti navedenih tožbenih očitkov predstavlja 27. člen ZUS, v katerem je v 2. točki prvega odstavka določeno, da se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), pri čemer je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da v predmetnem upravnem postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka.

28. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na izvedence, sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ po imenovanju ekspertne komisije angažiral strokovnjake in strokovne inštitucije, s pomočjo katerih je toliko razjasnil sporna vprašanja, ki jih je bilo treba v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije preveriti, da nadaljnje izvajanje dokazov z izvedenci, ki jih je predlagala tožeča stranka ni potrebno. Razloge za takšno odločitev je izčrpno obrazložil drugostopenjski upravni organ, ki je pojasnil, zakaj predlogu tožeče stranke za imenovanje izvedencev ni slediti. Prvostopenjski upravni organ je ustrezno preveril navedbe strokovnjakov, katerih ugotovitve je v upravnem postopku predložila tožeča stranka, in v zvezi s tem tudi dodatno ugotavljal dejansko stanje. Odločitev o imenovanju izvedenca je v domeni upravnega organa, pri čemer se dokazi presojajo na podlagi načela proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, v okviru česar je treba dokazno vrednost posameznih dokazov vsakega posebej in v njihovi medsebojni povezavi kritično in logično presoditi. Sodišče ocenjuje, da je prvostopenjski upravni organ oziroma uradna oseba, ki je izvajala njegova pooblastila, pravilno ocenil dokazno vrednost izvedenih dokazov, pri čemer je poudariti, da je strokovno delo opravilo več strokovnjakov in strokovnih inštitucij, za katere ni izkazano, da bi bili pristranski, pri tem pa se njihove ugotovitve skladajo, zato sodišče tožbenim očitkom v zvezi z izvedenci ne sledi.

29. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je napačna in pravno zmotna obrazložitev tožene stranka v izpodbijani odločbi glede utemeljenosti stranske udeležbe družbe D. d.d., iz razloga, ker tožeča stranka ni pojasnila in izkazala, v čem je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, pri tem pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta.

30. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na ustvarjanje prevladujočega položaja, sodišče ugotavlja, da gre za navajanja, ki za samo odločitev, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, niso relevantna, zanje pa je pristojen organ, ki nadzoruje izvajanje zakona, ki določa zlorabo prevladujočega položaja na trgu (Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence).

31. Sodišče ocenjuje, da ostale tožbene navedbe niso bistvene za odločitev v obravnavani zadevi. Sodišče ugotavlja, da so bile v predmetnem upravnem postopku upoštevane določbe Pravilnika, ki opredeljuje postopek priznavanja naravne mineralne vode (1. 2. poglavja). Postopek je tekel na podlagi vloge tožeče stranke, ki je vlogi priložila vso v določbi drugega odstavka 16. člena Pravilnika zahtevano dokumentacijo. Na podlagi 18. člena Pravilnika je bila v postopku imenovana ekspertna komisija, sestavljena iz treh ministrstev in strokovnjakov s področja poznavanja naravnih mineralnih vod. Postopek je bil izveden v smeri razčiščevanja okoliščin, na katere je opozorilo revizijsko sodišče. Iz spisa pa izhaja, da je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v soglasju z ministroma za zdravje, za obe vrtini, torej tako V-3/66-70 kot RgS-2/88, družbi D. d.d., izdal odločbo, št. 324-02-176/00/4 z dne 3. 7. 2001, o priznavanju naravne mineralne vode C.. Na podlagi te ugotovitve in ob upoštevanju četrtega odstavka 12. člena Pravilnika ter drugega odstavka 8. člena Direktive, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da ni mogoče priznati iste naravne mineralne vode pod drugo blagovno znamko.

32. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da je zavrgel podredni zahtevek tožeče stranke za priznanje označbe naravne mineralne vode iz vrtine RgS-2/88 kot „naravna mineralna voda“. Ker je stranka s prvotnim poimenovanjem že pridobila pravico uporabljati poimenovanje „naravna mineralna voda“ in določitev generičnega poimenovanja ni predmet postopka poimenovanja naravne mineralne vode, je prvostopenjski upravni organ predmetni podredni zahtevek tožeče stranke v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgel. 33. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožeča stranka je sicer predlagala opravo glavne obravnave, vendar tožeča stranka ni z ničemer zadostno utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji. Ker gre torej tudi po presoji sodišča za mineralno vodo iz istega podzemnega vodnega vira in z enakimi lastnostmi, ki je že dobila priznanje naravne mineralne vode in se trži pod blagovno znamko C., je sodišče po presoji, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki II izreka:

34. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.