30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 213/2000 z dne 6. 3. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 428/98 z dne 21. 4. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je bil v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen enega leta in devetih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let ob dodatnim posebnim pogojem, da oškodovancu plača z isto sodbo prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 4.743.760 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je sodbo izreklo v nenavzočnosti obdolženca in njegove zagovornice, saj naj bi bil obdolženec v redu vabljen, izostanka pa ni opravičil, medtem ko je zagovornica izostanek opravičila in predlagala preložitev naroka za glavno obravnavo, kar pa je sodišče zavrnilo, saj naj razlog ne bi bil opravičljiv.

2.Ker je Okrajno sodišče izreklo sodbo v njuni nenavzočnosti, obdolženec in njegova zagovornica nista vedela za izrek sodbe in nista napovedala pritožbe. Po prejemu pisnega odpravka sodbe je zagovornica vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, saj naj bi bil po njenem mnenju rok za napoved pritožbe zamujen iz opravičljivih razlogov. Obdolženec namreč ni bil navzoč ob izreku sodbe, zato ni bil deležen pouka o dolžnosti napovedati pritožbo, pri čemer glavna obravnava po mnenju zagovornice ne bi smela biti opravljena.

3.Zahteva zagovornice za vrnitev v prejšnje stanje je bila zavrnjena. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve je vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče prav tako zavrnilo. Ker pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča ni bila več mogoča, je zoper njo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej ponavlja, da je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obdolženca in nje same, čeprav za to ni bilo pogojev. Glede svoje nenavzočnosti je navedla, da je imela opravičljiv razlog, o katerem je sodišče pravočasno obvestila, zato bi moralo glavno obravnavo preložiti. Četudi je štelo, da razlog ni opravičljiv, bi moralo obdolženca pozvati, naj si vzame drugega zagovornika. Glede obdolženčeve nenavzočnosti zagovornica navaja, da obdolženec ni bil v redu vabljen, saj vabila na narok ni prejel osebno, kar naj bi bilo razvidno iz podpisa na povratnici. Poleg tega naj bi Okrajno sodišče le prebralo izvedensko mnenje, ne da bi izvedenca zaslišalo na glavni obravnavi, za kar ni pridobilo soglasja vseh strank, prav tako pa ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala obramba in je njenemu predlogu sodišče že ugodilo. Posebni pogoj, ki ga je sodišče določilo ob pogojni obsodbi, namreč da je obdolženec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek, pa naj bi bil nerazumljiv oziroma naj bi bilo tak pogoj nemogoče določiti, saj naj bi obdolženec premoženjsko korist pridobil podjetju C. C., ne pa sebi.

4.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Glede sojenja v nenavzočnosti je presodilo, da so bili za to podani pogoji, kot so določeni v prvem odstavku 442. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Ker sta bila po stališču Vrhovnega sodišča obdolženec in njegova zagovornica neupravičeno odsotna, sta se svojim procesnim pravicam, ki jih lahko uresničujeta na glavni obravnavi, vnaprej odrekla, zato se obramba ne more več sklicevati na kršitve načela neposrednosti in na druge kršitve pravice do obrambe. V zvezi s posebnim pogojem, naloženim v pogojni obsodbi, pa je Vrhovno sodišče presodilo, da ni nikakršne ovire, da sodišče kot tak pogoj naloži izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prisodilo oškodovancu.

5.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča je obdolženčeva zagovornica vložila ustavno pritožbo. V njej ponavlja, da je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obdolženca in njegove zagovornice, čeprav ni bilo pogojev za to. Njena nenavzočnost naj bi bila opravičljiva in predhodno sporočena, obdolženec pa vabila ni prejel osebno. Stališče Vrhovnega sodišča, da vsi obdolženčevi podpisi niso enaki, da pa je sporni podpis enak nekaterim drugim podpisom v spisu, naj bi mejilo na samovoljnost in arbitrarnost, saj Vrhovno sodišče ni navedlo, katere podpise je primerjalo, sporno pa naj bi bilo tudi strokovno znanje Vrhovnega sodišča, da razsodi, kateri izmed različnih podpisov je obdolženčev. To naj bi predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Niti prvostopenjsko niti Vrhovno sodišče naj ne bi obravnavali pogoja iz 442. člena ZKP, da sojenje v nenavzočnosti ni dopustno, če je obdolženčeva navzočnost nujna. Obdolženec je podal svoje dokazne predloge, ki jih je Okrajno sodišče v njegovi nenavzočnosti zavrnilo in onemogočilo obrambo obdolženca. S tem naj bi bila kršena njegova jamstva iz 29. člena Ustave.

6.Ustavni pritožnik tudi meni, da je podana kršitev načela zakonitosti kazenskega materialnega prava iz 28. člena Ustave, ker konkretni opis kaznivega dejanja, katerega je bil obsojen, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, predvsem očitka, da je ob sklenitvi poslov ravnal z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist na škodo drugega. Izpodbijani odločbi naj bi posegli v njegovo pravico do lastnine iz 33. člena Ustave, saj mu je sodišče naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka, čeprav je s sodbo ugotovilo, da je premoženjsko korist pridobila pravna oseba in sicer družba C. C. Končno ustavni pritožnik uveljavlja še kršitev pravice do nepristranskega sodnika. Tako sodnica Okrajnega sodišča kot vsi ostali sodniki naj bi bili pristranski, saj se je v spisu ves čas nahajala njegova izjava, ki jo je dal policiji v predkazenskem postopku in ki bi morala biti izločena.

7.Glede na navedene očitke ustavni pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanima sodbama kršene pravice iz 22., 28., 29., 33. in 153. člena Ustave.

B. – I.

8.Zoper sodbo Okrajnega sodišča ustavni pritožnik ni vložil pritožbe, ki je po določbah ZKP predvidena kot redno pravno sredstvo zoper sodbe sodišč prve stopnje v kazenskih zadevah. Ker se po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, Ustavno sodišče ni moglo presojati očitkov, ki jih ustavni pritožnik naslavlja samostojno zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ustavni pritožnik pa je zoper sodbo Okrajnega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kar mu veljavna ureditev omogoča. O zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vsebinsko odločalo, zoper sodbo, ki jo je izdalo, pa je ustavni pritožnik vložil ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo preizkusilo glede očitkov, ki se nanašajo na sodbo Vrhovnega sodišča.

B. – II.

9.Po mnenju ustavnega pritožnika ni bilo pogojev za to, da bi se glavna obravnava opravila v njegovi nenavzočnosti in v nenavzočnosti njegove zagovornice. Skladno z drugim odstavkom 442. člena ZKP se sme v skrajšanem postopku glavna obravnava opraviti tudi v obdolženčevi nenavzočnosti, če je bil v redu povabljen, če njegova navzočnost ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan.

10.Glede svoje nenavzočnosti pritožnik zatrjuje, da ni bil ustrezno vabljen, saj naj bi vabila na narok glavne obravnave ne prejel osebno, kar naj bi bilo razvidno iz podpisa na povratnici. V zvezi s tem očitkom, ki ga je uveljavljal tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vsi pritožnikovi podpisi na listinah v spisu niso enaki, da pa se sporni podpis na povratnici sklada z nekaterimi drugimi njegovimi podpisi. Ustavni pritožnik izpodbija takšno ugotovitev Vrhovnega sodišča, saj naj bi bila samovoljna in arbitrarna, ter meni, da Vrhovno sodišče nima ustreznih strokovnih znanj za takšno presojo. Vendar pa iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, kako je to sodišče rešilo (po svoji naravi dejansko) vprašanje avtentičnosti pritožnikovega podpisa. To je storilo s primerjanjem spornega podpisa z drugimi listinami v spisu, za katere pa ustavni pritožnik ni nikoli trdil, da katero izmed njih ne bi sam podpisal. Vrhovno sodišče je torej razumno obrazložilo, kako je rešilo to vprašanje. Zato s takšnim ravnanjem Vrhovnega sodišča kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očitno ni podana.

11.Glede vprašanja sojenja v nenavzočnosti pritožnik tudi zatrjuje, da je bila njegova navzočnost nujna (spričo podanih dokaznih predlogov) in da ni bil podan niti ta pogoj za sojenje v nenavzočnosti. Vendar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, da bi bila njegova navzočnost nujna in da ta pogoj za sojenje v nenavzočnosti ni bil podan. Posledično se Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi s tem očitkom ni ukvarjalo in glede tega tudi ni moglo storiti nikakršne kršitve. Zato Ustavno sodišče tega očitka v postopku z ustavno pritožbo ni moglo preizkusiti.

12.V zvezi z navzočnostjo zagovornice pritožnik navaja še, da je bila njena nenavzočnost opravičena in da zato ni bilo niti pogojev, da bi se narok opravil v njeni nenavzočnosti. Opravičenost njenega izostanka naj bi izhajala iz dejstva, da je bila ob isti uri vabljena na zaslišanje njene stranke pred drugim sodiščem, o čemer je prvostopenjsko sodišče pravočasno obvestila in predlagala preložitev glavne obravnave. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je bila po njegovi oceni odločitev prvostopenjskega sodišča, da naroka ne preloži, pravilna. Po stališču Vrhovnega sodišča zagovornica zgolj na podlagi tega, da je poslala prošnjo za preklic naroka, še ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo sodišče narok res prestavilo. V nadaljevanju Vrhovno sodišče še pojasnjuje, zakaj bi zagovornica morala sklepati, da bo sodišče narok vseeno opravilo, prav tako pa tudi pojasnjuje, zakaj je zmotno stališče obrambe, ki ga je navajala v zahtevi za varstvo zakonitosti, namreč da bi sodišče moralo pozvati obdolženca, naj si vzame drugega zagovornika. Glede na to je očitno, da niti pri tem stališču Vrhovnega sodišča ni šlo za samovoljno oziroma arbitrarno stališče in da niti v tem smislu očitno ni šlo za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B. – III.

13.Pritožnik navaja, da je Okrajno sodišče v njegovi nenavzočnosti zavrnilo dokazne predloge, ki jih je podal. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 4. 2000 izhaja, da je Okrajno sodišče zavrnilo obdolženčev predlog za zaslišanje priče A. S., ker je po stališču sodišča zadeva zadosti razjasnjena in zaslišanje te priče ni potrebno.

14.Ustava v tretji alineji 29. člena obdolžencu zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Kljub temu pa to ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga obramba predlaga. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129) postavilo kriterije, ki usmerjajo izvrševanje te pravice v konkretnih kazenskih postopkih. Skladno s temi kriteriji sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo, dolžno pa je izvesti dokaz, ki ga predlaga obramba, če je ta pravno relevanten. Obramba mora dokaz in njegovo pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Iz stališča Okrajnega sodišča izhaja, da predlaganega dokaza ni štelo za potrebnega in da torej obramba ni zadostila svojemu bremenu, ki ga ima pri predlaganju dokazov. Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 (sklep je priložen) postavilo kriterij, po katerem mora ustavni pritožnik v vseh pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper odločitev sodišča, da predlaganega dokaza ne bo izvedlo, vključno z ustavno pritožbo, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno dokazati pravno relevantnost dokaza na instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.

15.Kot izhaja iz ustavne pritožbe, je ustavni pritožnik zgolj navedel, da je sodišče njegov dokazni predlog zavrnilo in da je zato kršilo 17. člen ZKP, po katerem morajo sodišča preizkusiti in popolno ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Ustavni pritožnik torej ni niti navedel, da bi mu sodišče kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (smiselno je navedel le, da sodišče ni izvedlo dokazov v njegovo korist, ki bi jih moralo), še manj pa je izkazal z ustrezno stopnjo verjetnosti, da bi bil zavrnjeni dokaz pravno relevanten in zanj ugoden. Zato ustavni pritožnik očitno ni izkazal, da bi mu bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

B. – IV.

16.Ustavni pritožnik izpodbijanima sodbama očita še druge kršitve človekovih pravic. Tako zatrjuje, da opis kaznivega dejanja, katerega je bil obsojen, ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in sicer očitka, da je ravnal z goljufivim namenom. Zaradi tega naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da ustavni pritožnik tega očitka pred Vrhovnim sodiščem ni uveljavljal, temveč je le zatrjeval, da goljufivi namen ni bil dokazan (ne pa, da ni bil očitan). Glede na materialno neizčrpanost tega očitka Ustavno sodišče o tem ni moglo odločati.

17.Ustavni pritožnik zatrjuje tudi, da je sodišče kršilo njegovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, ker mu je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka kot posebni pogoj ob pogojni obsodbi, premoženjsko korist iz kaznivega dejanja pa naj bi pridobilo podjetje C. C. Po stališču Vrhovnega sodišča ni nikakršne ovire, da sodišče kot tak pogoj naloži izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prisodilo oškodovancu. Izpodbijano stališče Vrhovnega sodišča očitno ne krši pritožnikovih pravic in temeljnih svoboščin. Premoženjskopravni zahtevek se lahko v kazenskem postopku uveljavlja skladno s 100. členom ZKP. V drugem odstavku tega člena je med drugim določeno, da se premoženjskopravni zahtevek lahko tiče povrnitve škode. Prvostopenjsko sodišče je v kazenskem postopku ugotovilo, da je ustavni pritožnik kot storilec kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ oškodovancu povzročil premoženjsko škodo, oškodovanec pa je to škodo priglasil kot premoženjskopravni zahtevek. Posledično je sodišče temu zahtevku ugodilo, ustavnemu pritožniku pa je povrnitev škode kot vsebino premoženjskopravnega zahtevka določilo kot posebni pogoj v okviru pogojne obsodbe. Sodišče sploh ne bi moglo določiti plačila premoženjskopravnega zahtevka podjetju, ki ni bilo obdolženo v kazenskem postopku. Zato je očitno, da ni bila kršena pritožnikova lastninska pravica iz 33. člena Ustave.

18.Končno pritožnik uveljavlja še kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave. Tako sodnica Okrajnega sodišča kot vsi ostali sodniki naj bi bili pristranski, saj se je v spisu ves čas nahajala njegova izjava, ki jo je dal policiji v predkazenskem postopku in ki bi morala biti izločena. Tega očitka pritožnik pred Vrhovnim sodiščem v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

19.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer