Jedro

Če se delavec po prenehanju delovnega razmerja začasno samozaposli kot samostojni podjetnik ali se zaposli pri novem delodajalcu, za to obdobje ni upravičen do priznanja delovnega razmerja in do vpisa delovne dobe v delovno knjižico pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Ne izgubi pa s tem pravice, da od prejšnega delodajalca zahteva izplačilo razlike v plači oziroma razlike v dohodku. To velja tudi za regres za letni dopust.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe (4. tč. izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izpodbijane sodbe razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 28.11.2000 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 10.1.2001, v 2. tč. je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi sklepov iz 1. tč. ni prenehalo, v 3. tč. je naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo v roku 8 dni in pod izvršbo, v 4. tč. je preostali del tožbenega zahtevka tožnika zavrnilo, v 5. tč. pa je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne nastale pravdne stroške v višini 44.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, da ji naloži, da je dolžna s tožnikom vzpostaviti delovno razmerje od 5.12.2000 dalje in mu od tega dne dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, da toženi stranki naloži plačilo vtoževanih razlik med plačama in v celoti plačilo regresa za leto 2001 in 2002 vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da mu povrne pravdne stroške. Podredno predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da točnih in pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje iz 1., 2. in 3. tč. izreka sodbe ne izpodbija. Meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev iz 2. tč. popraviti in dopolniti tako, da ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, 3. tč. pa tako, da bi toženi stranki naložilo, da ga mora vrniti na sistemizirano delovno mesto in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu plačati vtoževano razliko med plačami in v celoti regres za leto 2001 in 2002, vse od 5.12.2000 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po stališču tožnika pa je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje v 4. in 5. tč. izreka. Tožnik je namreč z modifikacijo z dne 9.5.2002 vtoževal plačilo razlik med plačama in plačilo regresa za leto 2001 in 2002, pridržal pa si je tudi pravico do razširitve zahtevka od 18.4.2002 do pravnomočnosti tega spora oz. do dneva ponovne zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik za leto 2001 in 2002 ni prejel regresa, zato mu izplačilo obeh vtoževanih regresov nedvomno pripada (saj mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo). V 3. tč. izreka bi moralo sodišče prve stopnje tožnika razporediti na sistemizirano (obstoječe in ne ukinjeno) delovno mesto v skladu s pridobljeno strokovno izobrazbo tožnika. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka, saj bi moralo tožniku priznati tudi stroške v zvezi z vtoževanim denarnim zahtevkom po predloženem stroškovniku.

Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožena stranka pri sprejemu programa in izdaji sklepa o trajnem višku kršila katero od citiranih določb Zakona o delovnih razmerjih, kljub temu pa je zavzelo stališče, da je bil postopek ne samo nezakonit temveč tudi nepotreben. Dejstvo, da je bil program sprejet in izdan sklep o trajnem višku več kot leto dni po ukinitvi delovnega mesta, ne more biti razlog za nezakonitost postopka določitve presežnega delavca. V spornem primeru je potrebno upoštevati, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi disciplinskega ukrepa 19.10.1998, delovno mesto "datotekar", na katerem je bil razporejen tožnik pred ukrepom prenehanja delovnega razmerja, pa je bilo zaradi uvedbe novega informacijskega sistema ukinjeno 15.12.1998, ko je še tekel sodni postopek zaradi disciplinskega ukrepa. Tožnik v času ukinitve delovnega mesta ni bil v delovnem razmerju, delovno razmerje je bilo vzpostavljeno s pravnomočno sodno odločbo po skoraj dveh letih od ukinitve delovnega mesta. Program in sklep o trajnem presežku je bil torej sprejet ter izdan tožniku s časovnim zamikom izključno in samo zaradi sodnega postopka. Po 2. tč. izreka sodbe I Pd 425/98 z dne 15.5.2000 je bila dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, ne pa ga tudi razporediti na delovno mesto, kar pomeni, da je bil tožnik s to sodbo vrnjen k toženi stranki na svoje zadnje delovno mesto. Ker je bilo to ukinjeno, je bila logična posledica ugotovitev trajnega prenehanja potreb po delu tega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje zmotno smatra, da bi morala tožena stranka sodbo z dne 15.5.2000 izvršiti tako, da bi morala tožnika pozvati na delo, ga razporediti na novo delovno mesto in na novem delovnem mestu voditi postopek ugotavljanja tožnika kot trajno presežnega delavca. To je nesprejemljivo, ker je bilo pri toženi stranki ugotovljeno, da tam ni nobenega drugega ustreznega delovnega mesta. Z ozirom na stališče sodišča prve stopnje bi si morala tožena stranka na podlagi sodbe z dne 15.5.2000 izmisliti in sistemizirati neko delovno mesto, ki bi bilo ustrezno tožnikovi izobrazbi, nakar bi se lahko ugotovilo, da potreb po delu na tem delovnem mestu ni, delovno mesto bi se ukinilo, tožnik pa bi zakonito postal presežni delavec. Po pozivu tožnika na delo mu je tožena stranka vročila sklep o trajnem višku na podlagi programa, razlog trajnega prenehanja potreb po delu pa je bil v organizacijskih spremembah in s tem povezano ukinitvijo delovnega mesta. Neutemeljen in neobrazložen je očitek sodišča prve stopnje, da tožniku sklep o trajnem višku ni bil pravilno vročen, saj mu ga je osebno vročila tajnica. Sodišče prve stopnje za ugotovitev, da tožena stranka ni poskrbela za omilitev posledic prenehanja delovnega razmerja, da ni izkazala, da bi tožniku poskusila poiskati drugo delo oz. da mu ni pomagala pri samostojnem podjetništvu, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Navedeni razlogi niso bistveni in eventuelna opustitev takšnih aktivnosti ni razlog za nezakonitost sklepa o trajnem višku. Tožena stranka je tožniku nudila 6 mesečni odpovedni rok in odpravnino, kar je tožnik s tem, ker ni prišel na delo z zaključeno delovno knjižico in drugimi dokumenti za prijavo v delovno razmerje, odklonil. Verjetno je tožniku bolj ustrezal pridobljeni status samostojnega podjetnika. V zvezi s 3. tč. izreka izpodbijane sodbe tožena stranka opozarja, da je sodišče o tem že pravnomočno razsodilo s sodbo I Pd 425/98 z dne 15.5.2000. Glede stališča sodišča prve stopnje, da je bil postopek ugotavljanja viškov ne samo nezakonit temveč tudi nepotreben, tožena stranka ugotavlja, da glede na takšno stališče ni več relevantno, če je bil ta postopek zakonit. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo tožene stranke in razsodi tako, kot je tožnik predlagal v pritožbi. V odgovoru navaja, da tožena stranka ni izvršila sodbe opr. št. I Pd 425/98, kot ji je bilo naloženo v 2. tč. izreka. Tožena stranka je v pozivu na delo z dne 23.11.2000 točno navedla svojo obveznost (vzpostavitev delovnega razmerja in pričetek dela), a je ni izpolnila, saj je že pred dnevom dejanskega pričetka dela iz maščevanja zoper tožnika izvedla sporni postopek, ker je bil tožnik v sodnem sporu opr. št. I Pd 425/98 uspešen. Ob uvedbi novega informacijskega sistema 1.1.1999 tožena stranka ni ugotavljala presežkov delovnih mest niti presežnih delavcev. Program presežnih delavcev v letu 2000 je sprejela le zato, da bi se izognila spoštovanju odločitve sodišča. Tožniku ni bilo nikoli povedano, da bo kdajkoli tehnološki presežek zaradi uvedbe novega informacijskega sistema. Tožena stranka je že med iskanjem rešitve za novi informacijski sistem pozvala tožnika, da sam pripravi opis dela, ki naj bi ga opravljal pri nastajanju, uvajanju in po uvedbi novega informacijskega sistema. Tudi ob izrednem inšpekcijskem nadzoru zaradi uvajanja novega načina nagrajevanja v letu 1998 sta predstavnika tožene stranke Inšpektoratu za delo Mesta Ljubljana predložila shemo nove organizacije družbe in mu zatrdila, da bo tožnik prerazporejen na novo delovno mesto v P.. Pravdni stranki sta se res sestali zaradi poskusa poravnave, vendar pa do poravnave ni prišlo, saj ni tožena stranka tožniku ponudila ničesar, njen pooblaščenec ni izkazal pooblastila za poravnavanje, na poravnalni predlog tožnika tožena stranka ni odgovorila, razen tega pa mu ni poravnala niti tega, kar mu pripada po pravnomočni odločbi sodišča. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "datotekar", delovno razmerje prenehalo 19.10.1998 na podlagi dokončnega sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja (A 2, A 4). S tem dnem je tožena stranka tožniku tudi zaključila njegovo delovno knjižico (A 14). Iz programa razreševanja presežnih delavcev tožene stranke z dne 23.11.2000 (A 11, B 3) in delnega izpisa zapisnika 2. redne seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 17.5.2000 (B 6) je razvidno, da je bilo delovno mesto "datotekar" dne 15.12.1998 ukinjeno. V tožnikovi delovni knjižici (A 14) je kot datum nastopa nove zaposlitve tožnika (tožnik je pridobil status s.p.) naveden 16.12.1998. Tožnik je v zvezi z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja pri pristojnem sodišču vložil tožbo na razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke, poleg tega pa je uveljavljal tudi reintegracijo in reparacijo. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je po izvedenem postopku izdalo sodbo I Pd 425/98 z dne 15.5.2000 (A 12), s katero sta bili med drugim razveljavljeni odločbi disciplinskih organov tožene stranke, ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku za čas brezposelnosti v delovno knjižico vpisati delovno dobo, tožnika pa pozvati nazaj na delo, v 8 dneh in pod izvršbo. Dne 23.11.2000 je uprava tožene stranke po predhodnem soglasju nadzornega sveta družbe (B 5) in po pridobitvi mnenja sindikata pri toženi stranki z dne 22.11.2000 (B 4/1) sprejela že omenjeni program razreševanja presežnih delavcev tožene stranke (A 11, B 3). V citiranem programu je ugotovljeno, da je bilo delovno mesto "datotekar" s sklepom direktorja družbe z dne 15.12.1998 ukinjeno, saj je postalo zaradi uvedbe novega informacijskega sistema trajno nepotrebno. Iz tega razloga je bil tožnik s tem programom opredeljen kot trajno presežni delavec. Iz navedenega programa nadalje izhaja, da za delavca na delovnem mestu "datotekar" ni primernega delovnega mesta glede na njegovo znanje, izkušnje in izobrazbo in da pri toženi stranki ni delovnega mesta oz. delavca, s katerim bi bilo mogoče primerjati tožnika na delovnem mestu "datotekar". Ker tožena stranka ni našla nobenih možnosti za prerazporeditev tožnika na drugo delovno mesto oz. za zaposlitev pri drugih delodajalcih, naj bi tožniku na podlagi tega programa prenehalo delovno razmerje z iztekom 6 mesečnega odpovednega roka. V času tega odpovednega roka je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma. Istega dne, kot je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev tožene stranke (to je 23.11.2000), je bil tožnik z dopisom (A 5) pozvan, da se na podlagi 2. tč. sodbe opr. št. I Pd 425/98 zglasi 29.11.2000 pri toženi stranki zaradi vzpostavitve delovnega razmerja in pričetka dela. 28.11.2000 je tožena stranka izdala sklep (A 6), s katerim je bil tožnik določen kot trajno presežni delavec, zaradi česar mu delovno razmerje preneha z iztekom 6 mesečnega odpovednega roka, ki teče od dokončnosti tega sklepa. Tožniku je bilo s tem sklepom odrejeno tudi čakanje na delo doma za obdobje od vročitve sklepa do izteka 6 mesečnega odpovednega roka. Ko se je tožnik 5.12.2000 zglasil na recepciji pri toženi stranki v zvezi s pozivom na delo (A 5), mu je bil izročen sklep o razreševanju presežnih delavcev (B 13). Iz zapisa o dogodku 5.12.2000 (B 13) izhaja še, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik delavki tožene stranke ob prvi priliki izročil zaključeno delovno knjižico. Tožnikovo zahtevo za varstvo pravic zoper sklep tožene stranke z dne 28.11.2000 je komisija za pritožbe po opravljeni seji dne 10.1.2001, na kateri je bil prisoten tudi tožnik (A 8), s sklepom z dne 10.1.2001 (A 9) zavrnila.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega, kar je bilo ugotovljeno sicer tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca in da mu je v posledici tega delovno razmerje z izpodbijanima sklepoma prenehalo na delovnem mestu, ki je bilo ukinjeno že 15.12.1998. Ker je bilo v sodnem postopku opr. št. I Pd 425/98 ugotovljeno, da je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v letu 1998 izrečen nezakonito, zaradi česar ga je bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo (v tem delu je sodba I pd 425/98 z dne 15.5.2000 postala pravnomočna, kar izhaja iz vsebine programa razreševanja presežnih delavcev), bi morala tožena stranka tožnika tudi po stališču pritožbenega sodišča najprej razporediti na ustrezno delovno mesto in šele nato izvesti postopek ugotavljanja trajnega prenehanja potreb po delu tožnika na delovnem mestu. Po 2. odst. 23. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) se delavcu obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Ker je bilo toženi stranki s sodbo opr. št. I Pd 425/98 z dne 15.5.2000 naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo, bi mu morala tožena stranka na podlagi 2. odst. 23. čl. ZTPDR in 17. čl. ZTPDR izdati sklep o razporeditvi na delovno mesto, ki bi ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnosti. Šele, ko bi bil tožnik razporejen na takšno delovno mesto, bi tožena stranka lahko pristopila k postopku ugotavljanja trajno nepotrebnih delavcev glede tožnika. Trajno prenehanje potreb po delu delavca se namreč ugotavlja glede na delovno mesto, na katerem je delavec razporejen. Razporeditev delavca na konkretno delovno mesto pa je pomembna tudi pri določanju presežnih delavcev, saj se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom (1. odst. 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Ker je tožena stranka spoznala tožnika za trajno presežnega delavca na delovnem mestu, na katerega ni bil razporejen, je ravnala nezakonito. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka tožnika na delovnem mestu "datotekar" po sodbi opr. št. I Pd 425/98 niti ni mogla razporediti, saj je bilo to delovno mesto že pred izdajo citirane sodbe ukinjeno, kar pomeni, da ga v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ni bilo več. Glede na to bi morala tožena stranka tožnika v skladu z že omenjeno sodbo pozvati nazaj na delo in ga razporediti na obstoječe takšno delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Ker tožena stranka tega ni storila, temveč ga je spoznala za trajno presežnega delavca brez da bi ga razporedila na ustrezno delovno mesto, je bil postopek, v posledici katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo, nezakonit. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je izpolnila svojo obveznost iz sodbe opr. št. I Pd 425/98 že s tem, da je tožnika pozvala nazaj na delo, ne da bi ga razporedila na ustrezno delovno mesto. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu nezakonito preneha in delavec v sodnem postopku poleg razveljavitve spornih odločitev zahteva tudi vrnitev na delo, torej reintegracijo, ga je dolžan delodajalec v okviru tega dela njegovega tožbenega zahtevka (kolikor delavec v sodnem postopku glede navedenega uspe) tudi razporediti na ustrezno delovno mesto. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi teh sklepov ni prenehalo in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo.

Pritožbeno sodišče na podlagi obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 8 obrazložitve) zaključuje, da zavrnilni del sodbe (ki sicer v izreku ni jasno opredeljen) vsebuje odločitev sodišča prve stopnje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja, na vpis delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, na izplačilo neto plače od 5.12.2000 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov, po predhodnem odvodu dohodnine in prispevkov od pripadajočih bruto zneskov plače in na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2001 in 2002. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je bil tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še traja, zavrnjen zato, ker je bil tožnik samozaposlen, delavec pa istočasno ne more imeti dveh delovnih razmerij. Del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo plače je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da listine ne izkazujejo razlike med plačo, ki jo je tožnik prejemal kot samozaposlen, in plačo, kakršno bi moral prejeti pri toženi stranki, pri čemer tožnik nastanka te razlike ni zatrjeval. Ker je tožnik vtoževal plačo, ne pa eventuelne razlike v plači, sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca finančne stroke (postavitev izvedenca finančne stroke je predlagala tudi tožena stranka v zvezi s prihodki, ki jih je imel tožnik v spornem obdobju iz dejavnosti s.p.). Iz istega razloga je sodišče prve stopnje zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2001 in 2002. Poleg tega je zaključilo, da je tožnik pridobil pravico do izrabe letnega dopusta in s tem pravico do regresa pri drugem delodajalcu, kateri je bil dolžan tožniku ta regres izplačati.

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, iz katere je razbrati, da delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih istočasno (z izjemami, kot jih opredeljujeta člen 27/2 in 27/4 ZTPDR oz. čl. 47 Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). V primeru, če se delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja samozaposli kot samostojni podjetnik, za to obdobje ni upravičen do priznanja delovnega razmerja in do vpisa delovne dobe v delovno knjižico pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo plače in regresa za letni dopust za vtoževano obdobje. S tem, ko se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu oz. opravlja določeno dejavnost kot samostojni podjetnik, ne izgubi pravice, da od prejšnjega delodajalca zahteva izplačilo razlike v plači med plačo, ki jo prejme pri novem delodajalcu (oz. dohodku, katerega pridobi pri opravljanju dejavnosti samostojnega podjetništva) in plačo, do katere bi bil upravičen pri prejšnjem delodajalcu, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Enako velja za regres za letni dopust. Dejstvo, da je tožnik denarni del tožbenega zahtevka vtoževal kot izplačilo plače, ne pa kot plačilo razlike v plači, na to pravico tožnika (da mu tožena stranka izplača morebitne razlike v plači oz. regresa za letni dopust) ne vpliva. Če delavcu delovno razmerje preneha nezakonito, je delodajalec odgovoren za škodo, ki delavcu s tem nastane. Tožnik je zahteval povrnitev gmotne škode zaradi izgube zaslužka, do katerega je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke. Po 185. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) je oseba, ki je odgovorna za škodo, dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mora oškodovancu izplačati odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. čl. ZOR). Ker sodišče prve stopnje navedenih določb ZOR ni upoštevalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v 4. tč. izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, koliko so znašali tožnikovi prejemki v spornem obdobju (prejemki iz naslova dela, katerega sicer ne bi mogel opravljati ob delu pri toženi stranki - prejemki, s katerimi je zmanjševal nastalo škodo), do kolikšne plače bi bil upravičen v spornem obdobju, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi nezakonito prenehalo in nato odločiti o utemeljenosti vtoževanega denarnega dela tožnikovega tožbenega zahtevka. Poleg tega bo moralo odločiti tudi o delu njegovega tožbnega zahtevka, ki se je nanašal na trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki in na vpis delovne dobe v delovno knjižico ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Pritožbeno sodišče soglaša s trditvijo tožene stranke o nepravilnem zaključku sodišča prve stopnje glede vročanja prvostopenjskega sklepa tožnika. Z ozirom na to, da je bil ta sklep tožniku vročen na recepciji pri toženi stranki po delavki tožene stranke in da je tožnik prevzem tega sklepa potrdil s svojim podpisom (A 6, B 13), je potrebno zaključiti, da mu je bil ta sklep, zoper katerega je tožnik pravočasno vložil zahtevo za varstvo pravic (A 7), vročen ob upoštevanju določbe 2. odst. 139. čl. ZPP. Vprašanje pravilnosti vročanja sklepa prve stopnje tožene stranke prve stopnje pa z ozirom na to, da je tožnik zoper ta sklep pravočasno ugovarjal, da je tožena stranka o njegovem ugovoru odločala po vsebini in ga zavrnila, nakar je tožnik vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu, niti ni odločilnega pomena. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da eventuelna opustitev omilitvenih ukrepov in aktivnosti ne more biti razlog za nezakonitost sklepa o trajnem višku. Če delodajalec ne izvrši ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, krši z zakonom določen postopek ugotavljanja presežnih delavcev, zaradi česar lahko pride do razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz dosedanjega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika seznanila z možnimi načini reševanja problema, katere ukrepe naj bi izvedla v smislu omilitve škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, eventuelne ponudbe zaposlitve pri drugem delodajalcu. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik odklonil delo pri njej, ker na delo ni prišel z zaključeno delovno knjižico in potrebno dokumentacijo za prijavo v delovno razmerje. S tem, ko se je tožnik odzval pozivu tožene stranke in prišel na delo k njej (tožena stranka pa ga ni razporedila na določeno delovno mesto in mu v zvezi s tem ni izdala ustreznega sklepa, temveč mu je vročila sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi ugotovljenega trajnega presežka) je tožnik po stališču pritožbenega sodišča izrazil pripravljenost, da se vrne na delo k toženi stranki (po sodbi opr. št. I Pd 425/98).

Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v okviru 3. tč. izreka izpodbijane sodbe odločalo o že razsojeni stvari upoštevaje sodbo opr. št. I Pd 425/98 z dne 15.5.2000. Dolžnost tožene stranke, da tožnika pozove nazaj na delo je bila v sodbi opr. št. I Pd 425/98 posledica razveljavitve disciplinskih odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, medtem ko je sodišče prve stopnje v 3. tč. izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo zato, ker je zaradi nezakonitosti razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sicer ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o nepotrebnosti sprejetja programa razreševanja presežnega delavca. Na podlagi zakonito izvedenega postopka ugotavljanja prenehanja potreb po delu določenega delavca lahko delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha, če se ugotovi, da je njegovo delo postalo trajno nepotrebno.

Ker je bila pritožba tožnika utemeljena, je sodišče razveljavilo 4. tč. izreka izpodbijane sodbe in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1., 2. in 3. tč. izreka izpodbijane sodbe, saj uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso bili podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je vzdržalo v veljavi tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (5. tč. izreka), v okviru katere je bilo odločeno le o pravdnih stroških, ki so se nanašali na prenehanje delovnega razmerja. Pritožba tožnika sicer utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločati tudi v zvezi z po višini oblikovanim denarnim delom njegovega tožbenega zahtevka. Glede na to bo moralo prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku odločiti tudi o teh priglašenih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.