Jedro

V postopku izvolitve v sodniško funkcijo odloča Sodni svet 1) o vprašanju, ali prijavljeni kandidat(i) izpolnjuje(jo) z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto in 2) o vprašanju, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v izvolitev. Z negativnim aktom o prvem vprašanju Sodni svet kandidatu odreče pravico do nadaljnje udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo, z aktom o izbiri kandidata pa ipso facto odloči o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za prosto sodniško mesto.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Sodnega sveta Republike Slovenije z dne 12.9.1996 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da tožnice ne izbere in ne predlaga za izvolitev na prosto sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču zaradi neizpolnjevanja kriterija iz 1. točke 1. odstavka 29. člena zakona o sodniški službi. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je personalni svet Okrožnega sodišča do sedaj že dvakrat negativno ocenil strokovnost tožnice, ko je kandidirala na prosti mesti okrajnih sodnikov na Okrajnem sodišču in sicer zaradi pomanjkljive strokovnosti, ki jo je kandidatka izkazovala, ko je delala kot odvetnica. Iz mnenja, ki ga je podal personalni svet Okrožnega sodišča v spornem volilnem postopku, pa izhaja, da je bila tožnica velikokrat neuspešna pri opravljanju posameznih izpitov in tudi sicer je njen študijski uspeh slab. Tudi v času strokovnega sodelavstva na Višjem sodišču ni pokazala večjega strokovnega znanja. Člani personalnega sveta zato menijo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, določenega v 1. točki 1. odstavka 29. člena zakona o sodniški službi in zato ne dajejo pozitivnega mnenja k njeni kandidaturi. Na zaprosilo tožene stranke z dne 29.5.1996 je personalni svet svoje mneje dopolnil še z navedbo, da so vsi sodniki, ki so se s tožnico kot odvetnico v postopkih največkrat srečevali, enotno izrazili mnenje o podpovprečni stopnji strokovnosti tožnice kot odvetnice in pred tem kot strokovne sodelavke na sodišču. Njena nestrokovnost se je odražala v pisnih vlogah pa tudi v nastopanju na sodnih narokih. V vlogah oziroma nastopanjih ni bilo razvidno samo to, da tožnica kot pooblaščenka strank na obravnavanje zadev ni pripravljena, temveč tudi, da ji niso znani predpisi, ki urejajo področje, v katero sodijo obravnavane zadeve. To je bilo očitno še zlasti pri njenih zastopanjih pred delovnim sodiščem, kjer je najpogosteje nastopala kot pooblaščenka strank, pa tudi kot pooblaščenka sindikata, katerega člane je zastopala. V vseh teh postopkih se je vedno znova izkazovalo njeno nepoznavanje delovnega prava, kar zanesljivo ni bilo v korist strankam. Na podlagi takšnega mnenja personalnega sveta Okrožnega sodišča, ki ga mora tožena stranka po zakonu o sodniški službi upoštevati, po mnenju tožene stranke ni bilo mogoče odločiti, da tožnico izbere in predlaga za izvolitev na navedeno sodniško mesto.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeni sklep tožene stranke iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da razlogi sklepa temeljijo na pavšalnih navedbah in ne na dokazih. Obrazložitev niti ne vsebuje konkretnih navedb o zadevah, v katerih naj bi tožnica izkazala podpovprečno strokovno znanje. Tožena stranka ne upošteva dejstva, da je tožnica končala študij v roku ter da je tudi pravosodni izpit opravila v roku, to je po končanem dveletnem pripravništvu. V izpodbijanem sklepu tudi ni navedla ocene tožničinega usposabljanja v času pripravništva, čeprav 17. člen zakona o sodniški službi nalaga personalnemu svetu obveznost pridobiti podatke in oceno kandidatovega usposabljanja v času pripravništva. Dalje tožnica v tožbi navaja, da je kot strokovna sodelavka dejansko delala samo 6 mesecev, preostali čas zaposlitve na tem delovnem mestu, ki je sicer trajala poldrugo leto, pa je prebila na porodniškem dopustu. V tako kratkem obdobju dejanskega dela pa je težko ugotavljati raven strokovnosti, pa tudi sicer v izpodbijanem sklepu ni konkretnih navedb o tem, na kakšni podlagi temelji zaključek o podpovprečni strokovnosti v tem obdobju tožničinega dela. Tožnica tudi poudarja, da je delovno mesto strokovne sodelavke zapustila po lastni volji, ker v tistem obdobju ni bilo prostih sodniških mest. Tožnica tudi meni, da bi morala biti ocena njene strokovnosti konkretizirana tudi v delu, ki se nanaša na opravljanje njenega odvetništva. Po njenem ne drži, da bi na naroke prihajala nepripravljena, in tudi ne, da bi sestavljala pomanjkljive vloge. Tega si tožnica kot odvetnica preprosto ni smela dovoliti, saj bi bila sicer v nevarnosti, da izgubi stranke ali da jo stranke oziroma sodniki prijavijo odvetniški zbornici. Toda v petih letih njenega odvetništva takih prijav ni bilo, tožnica pa tudi ne pomni, da bi bile njene tožbe zavržene kot nesklepčne ali vrnjene v popravo. Tudi ne drži navedba, da je tožnica največ nastopala pred delovnim sodiščem in tam slabo zastopala stranke. Kadar jih je zastopala pred tem sodiščem, je bilo večini zahtevkov ugodeno ali pa je bila sklenjena poravnava. V zvezi z oceno tožničine strokovnosti o nastopanju pred Delovnim sodiščem tožnica tudi poudarja, da glede na določbo 4. odstavka 17. člena zakona o sodniški službi za ta del ocene ni pristojen personalni svet Okrožnega sodišča. Glede na vse navedeno tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, začasno pa naj v skladu s 17. členom zakona o upravnih sporih zadrži njegovo izvršitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in pojasnjuje, da glede na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sprejeta v odločbah z dne 14.3.1996 ter z dne 24.10.1996, po katerih je glede ustreznosti kadidata vezana na oceno pristojnega personalnega sveta, ob negativni oceni strokovnosti tožnice ni mogla sprejeti drugačne odločitve, kot jo vsebuje izpodbijani sklep. Zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz poslanih spisov je razvidno, da je bil izpodbijani sklep izdan v razpisnem postopku, ki se je začel z razpisom dveh prostih sodniških mest pri Okrajnem sodišču. Prijavile so se tri kandidatke. O izbiri ene od kandidatk je tožena stranka že odločila pozitivno, glede tožničine kandidature je odločila z izpodbijanim sklepom, o kadnidaturi tretje kandidatke pa do izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno, ker je tožena stranka dne 12.9.1996 obravnavo njene kandidature odložila zaradi dopolnitve mnenja pristojnega personalnega sveta, kasneje pa še, dokler sodišče ne odloči v tem upravnem sporu. Iz navedenega sledi, da se za eno prosto sodniško mesto pri navedenem sodišču potegujeta dve kandidatki.

Iz določb 15. do 19. člena zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96, dalje: ZSS) in določbe 130. člena Ustave Republike Slovenije izhaja, da postopek izvolitve v sodniško funkcijo poteka v treh fazah in da v vsaki od teh faz odloča drug državni organ: v prvi fazi Ministrstvo za pravosodje (4. odstavek 15. člena ZSS), v drugi fazi tožena stranka, v treji fazi pa, kolikor je podan predlog tožene stranke, Državni zbor. V drugi fazi volilnega postopka - in ta je relevantna v tem upravnem sporu - odloča tožena stranka o dvojem: o vprašanju, ali prijavljeni kadnidat(i) izpolnjuje(jo) z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto, ter o vprašanju, katerega izmed kandidatov, glede katerih ugotovi, da pogoje izpolnjujejo, bo predlagala v izvolitev, torej izbrala. Gledano z vidika pravne narave akta, s katerim odloči o prvem vprašanju (kolikor je njeno stališče negativno), ter akta, s katerim odloči o drugem vprašanju, gre za dvoje različnih aktov. Z (negativnim) aktom o prvem vprašanju tožena stranka kandidatu odreče pravico do nadaljnje udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo. Takšen akt, katerega vsebina je identična negativni (zavrnilni) upravni odločbi, je dokončen posamični akt, saj je z njim odločeno o pravici posameznika, proti njemu pa ni dopustna pritožba. O zakonitosti takšnega akta odloča sodišče v upravnem sporu ne glede na to, ali se z njim posega v ustavne pravice posameznika ali ne (1. odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije).

Drugačna pa je pravna narava akta, s katerim tožena stranka odloči, katerega izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo za razpisano sodniško mesto, bo predlagala v izvolitev Državnemu zboru. Tu ne gre za odločanje o kakšni pravici posameznika temveč za akt o izbiri. Ta akt je pravni akt, saj (praviloma) samo na njegovi podlagi lahko pride do izvolitve v sodniško funkcijo. Gre torej za posamični akt, o katerega zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu le, če se z njim posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena ustave).

Z aktom o izbiri enega kandidata za prosto sodniško mesto (2. odstavek 19. člena ZSS) je ipso facto odločeno o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za to sodniško mesto. Iz vsega navedenega sledi, da ZSS posebnega akta o neizbiri kandidata ne pozna.

Iz izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka z njim odločila o neizbiri in nepredlaganju tožnice na prosto sodniško mesto, pri tem pa v izreku navedla tudi razlog, zakaj je tako odločila. Takšen izrek je po navedenem nejasen, poleg tega pa je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, iz katere bi preje izhajalo, da gre za akt o zavrnitvi kandidature kot za akt o izbiri med kandidatkama.

Tožnica utemeljeno opozarja na pomanjkljivosti mnenja oziroma ocene ustreznosti, ki je prevzeta v obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišče sicer ne more sprejeti tožbenih ugovorov o pavšalnosti navedb, saj sodišča po veljavnih predpisih niso dolžna in tudi ne pristojna voditi posebnih evidenc o kvaliteti nastopanja odvetnikov v sodnih postopkih, pa tudi ne o uspehu strokovnih sodelavcev v reševanju posameznih sodnih zadev, pa zato pri kandidaturah oseb, ki še niso delale kot sodniki, niti od tožene stranke niti od pristojnega personalnega sveta ni utemeljeno zahtevati navajanje konkretnih primerov strokovno neustreznega dela kandidata. Prav pa ima tožnica, ko navaja, da ocena njene ustreznosti ne vsebuje podatkov in ocene tožničinega usposabljanja v času sodniškega pripravništva (3. odstavek 17. člena ZSS) ter da je personalni svet Okrožnega sodišča ocenjeval tudi tožničino nastopanje pred sodiščem, za katero ni pristojen (4. odstavek 17. člena ZSS). Po določbi 3. odstavka 33. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95, dalje: ZS) so pri delovnih sodiščih, ki imajo sicer položaj okrožnih sodišč (1. točka 2. odstavka 98. člena ZS v zvezi z 9. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94), posebni personalni sveti, pa tako ni šteti, da je personalni svet Okrožnega sodišča pristojen tudi za ocenjevanje tožničinega dela oziroma nastopanja pred Delovnim sodiščem.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijani sklep nezakonit, zato je tožbi ugodilo in sklep odpravilo.

Glede na določbo 17. člena zakona o upravnih sporih sodišče o tožbenem predlogu za izdajo sklepa o začasnem zadržanju izpodbijanega sklepa ni vsebinsko odločalo. Pač pa je, ker je iz predloženih spisov tožene stranke razvidno, da je odločanje o predlogu za izvolitev na prosto sodniško mesto zadržala do odločitve v tem upravnem sporu, zadevo obravnavalo kot prednostno.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.