Jedro

Pri obnovitvenih razlogih po 5., 6. in 7. točki 394. člena ZPP gre za kazniva dejanja, ki jih mora predlagatelj obnove postopka dokazati s pravnomočnimi sodbami kazenskega sodišča. Obnova postopka po 10. točki 394. člena ZPP (nova dejstva in novi dokazi) se sme v skladu z drugim odstavkom 395. člena ZPP dovoliti samo, če zadevnih okoliščin stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Predlagatelj mora z ustreznim trditvenim in dokaznim substratom izkazati navedeni pogoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejetju tega sklepa tožeči stranki povrniti 337,08 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 29. 3. 2010 zavrglo (I. točka izreka), predlog za obnovo postopka z dne 21. 4. 2010 pa zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 657,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).(1) Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, oziroma da predlogu za obnovo postopka ugodi. Navaja, da je 24. 3. 2010 povsem slučajno izvedel za nove dokaze in jih pridobil. Slednji kažejo na drugačno stanje glede števila prevoženih kilometrov, na njihovi podlagi pa bi bila zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Njegova izpovedba na naroku za dovolitev obnove postopka naj bi bila zmotno ocenjena, sodišče naj tudi ne bi izvedlo ostalih predlaganih dokazov. Z dokazi sta v času obravnavanja zadeve razpolagala tožnika, pravi računi tožencu niso bili poznani, predvsem pa so bili ti dokazi zaradi spornega razmerja tožencu nedosegljivi. Sodišče je tožencu očitalo procesno neskrbnost, saj bi toženec dokaze lahko predložil že v prejšnji pravdi, kar je protispisno. Sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj meni, da bi toženec lahko ta dejstva in dokaze uveljavljal že v prejšnji pravdi. Pri tožnikih je potrebno obravnavati procesno skrbnost strožje, od toženca pa ni mogoče zahtevati, da mora poznati vsa potencialna dejstva, čeprav o njihovem obstoju v času pravde ne govori nič, še posebej če tožniki ves čas postopka prikrivajo prave dokaze.

3. Glede obnovitvenih razlogov po 5., 6. in 7. točki 394. člena ZPP toženec navaja okoliščine glede vložitve kazenskih ovadb zoper izvedenca in sodnega cenilca in izpostavlja časovne okoliščine pošiljanja spisa v pregled Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani. Sodišče bi moralo zaradi svoje opustitve, ker spisa ni poslalo ODT v Ljubljani, kar je vplivalo na to, da se kazenski postopek ni končal, predmetni postopek prekiniti in ga nadaljevati po pravnomočni kazenski sodbi. Pritožnik navaja, da iz novote - prijave o poškodbi vozila pri Z.T., d. d., in iz ostalih listin škodnega spisa izhaja, da je bil avto 19. 3. 2002 udeležen v prometni nesreči in je bil tudi zaradi drugih poškodb v zelo slabem stanju. Vse to so vedeli sodni izvedenec, sodni cenilec in tožnika, ki pa so zavajali sodišče in prikrivali resnično dejansko stanje.

4. Na pritožbo pravočasno odgovarjata tožnika in predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Velik del pritožbe (predvsem od str. 5 do konca) zavzemajo opisi domnevno storjenih procesnih kršitev, ki naj bi jih bilo storilo sodišče v prvem postopku. Takšne so zlasti različne navedbe, ki naj bi kazala na napačno delo sodnega izvedenca in cenilca. Domnevne procesne kršitve, za katere pritožnik očita, da sta jih storili sodišči prve in druge stopnje tekom prvega postopka (in ne pri o odločanju o predlogu za obnovo postopka) niso razlog za obnovo postopka (prim. 394. člen ZPP). Iz tega razloga tudi ne morejo biti in niso bile predmet presojanja pritožbenega sodišča v postopku za obnovo postopka.

Obnovitveni razlogi po 5., 6. in 7. točki 394. člena ZPP

7. Sodišče prve stopnje je glede obnovitvenih razlogov po 5., 6. in 7. točki 394. člena ZPP pravilno obrazložilo, da gre za kazniva dejanja, ki jih mora predlagatelj dokazati s pravnomočnimi sodbami kazenskega sodišča, česar pa slednji v obravnavanem primeru ni storil (2). Pravilnost slednjega stališča izhaja tudi iz 4. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, ki veže tek roka za vložitev predloga za obnovo postopka na trenutek (oziroma dan), ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, oziroma če se kazenski postopek ne more izvesti, na dan, ko je stranka izvedela za ustavitev ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more uvesti. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi, da le takrat, kadar se kazenski postopek ne more izvesti, ker je obdolženec umrl, ker je neprišteven, ker je dejanje zastarano ali ker obdolženca varuje imuniteta, pravdno sodišče ugotavlja obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje (3).

8. Neutemeljena je tudi pritožba v tistem delu, v katerem meni, da bi moralo višje sodišče odrediti prekinitev postopka, „ker je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje“. Za takšno ravnanje višjega sodišča namreč ni podlage v zakonu. Pritožbeno sklicevanje na 206. člen ZPP ni na mestu, saj ZPP obnovo postopka ureja v 394. in naslednjih členih, ki zahtevane prekinitve ne predvidevajo, ampak obravnavano materijo urejajo na že prej pojasnjeni način.

9. Prav tako v okvir odločanja o zadevni pritožbi ne sodi „uvedba nadzora nad opustitvami sodnega osebja“ in pa odločitev o nadzorstveni pritožbi. Kolikor je mogoče razumeti pritožbo, je pritožnik nezadovoljen z ravnanjem prvostopenjskega sodišča. Če je tako, potem bo že glede na 1. odstavek 5. člena ZVPSBNO moral vložiti nadzorstveno pritožbo pri prvostopenjskem sodišču. Pritožbeno sodišče za odločanje o njej ni pristojno.

Obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP

10. Če stranka zve za nove dejstva ali nove dokaze (10. točka 394. člena ZPP), se postopek lahko obnovi le, če stranka novih dejstev ali dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Nekrivdno pa ravna le tista stranka, ki vodi postopek preudarno (glede različnih mogočih izidov postopka) in s potrebno skrbnostjo. To pa med drugim pomeni, da si mora priskrbeti dostopna dokazna sredstva ali si vsaj resno prizadevati za to. Svoje nekrivdno ravnanje mora predlagatelj obnove postopka trditi, pojasniti in po potrebi tudi dokazati.

11. Sodišče prve stopnje je o dovoljenosti obnove iz tega razloga odločilo ob upoštevanju navedb, danih v predlogu o izkazovanju navedenega pogoja (4). Ravnalo je pravilno. Sodišče druge stopnje v odgovor pritožbenim navedbam v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec v predlogu za obnovo postopka ni izkazal, da v pritožbi navedenih novih dokazov glede števila prevoženih kilometrov osebnega vozila brez svoje krivde ni mogel predlagati že v prvem postopku (prvostopenjski sklep, rš. 10). Glede predloženih računov je prvostopenjsko sodišče v bistvenem delu izpodbijanega sklepa povzelo izpoved tožene stranke (predlagatelja obnove), da je tožena stranka po naključnem srečanju od izvedenca Ž. izvedela, „da se je v izvedenskem mnenju odločil na podlagi podatkov v spisu, če pa bi bili v spisu drugačni računi, bi se odločil drugače. Potem pa je tožena stranka na podlagi tega razgovora pričela razmišljati in v februarju 2010 pridobila od zavarovalnice zapisnik o prometni nesreči iz leta 2001 z vso dokumentacijo. Od A. S. pa je zahtevala račune“ (prvostopenjska sodba, rš. 8). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče glede krivdnega ravnanja tožene stranke pri uveljavljanju novih dejstev in dokazov nima razlogov in da je njegova odločitev protispisna. Kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prvostopenjsko sodišče ni storilo.

12. Tudi pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ker ni pomislila na to, da so bili temelj za izvedenčevo mnenje v konkretnem primeru računi in zato, ker ni že prej začela razmišljati o tem, da bi bilo izvedensko mnenje drugačno, če bi bili izvedencu predloženi drugačni računi. Nikakršnega pojasnila predlagatelj tudi ni dal, zakaj ni že v teku prvega postopka zahtevala od Z.T. d.d. zapisnik o prometni nesreči iz leta 2001. 13. Okoliščina, ki jo toženec izpostavlja šele v pritožbi (predvsem v drugem odstavku na 3. strani pritožbe), da so bile verodostojne listine predlagatelju obnove postopka neznane, je nedovoljeno pritožbeno novo dejstvo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se z njim ni ukvarjalo. Pripominja le, da celo če bi držalo, da je verodostojne listine imela v posesti le tožeča stranka, in da so bile nedosegljive, bi lahko sodišče zahtevalo predložitev listine (1. odstavek 227. člena ZPP), izročitev listin pa bi lahko predlagala prav tožena stranka.

14. Ker tožena stranka ni dokazala, da brez svoje krivde ni mogla uveljavljati novih dokazov že v prvem postopku, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlaganih prič, saj bi bil takšen dokaz nepotreben (2. odstavek 287. člena ZPP). V tem pritožbenem sklepu pa iz istega razloga ni bilo potrebno niti odgovoriti na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sama dejstva, dokaze in na toženčevo oceno, da bi bila na njihovi podlagi zanj izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva in dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka glede pravdnih stroškov

15. Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njegovega predloga za obnovo postopka z dne 29. 3. 2010. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi v odgovor toženčevim (sicer nekonkretiziranim) pritožbenim navedbam v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve. Zaradi napačne odmere stroškov v prvem postopku se obnova postopka pač ne more zahtevati.

16. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški postopka

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnika sta z odgovorom na pritožbo prispevala k odločanju sodišča druge stopnje, saj sta se izčrpno opredelila do pritožbenih očitkov in izpostavila tehtne argumente, zato jima je sodišče druge stopnje priznalo stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). V skladu s stroškovnikom in OT je sodišče druge stopnje tožnikoma za odgovor na pritožbo priznalo zahtevanih 600 točk (3. točka tar. št. 21), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, skupaj torej 337,08 EUR (II. točka izreka). Ni pa priznalo zahtevanih stroškov za pregled spisa in za obvestilo stranki, saj sta ti postavki vsebovani že v postavki za odgovor na pritožbo, prav tako ni priznalo zahtevane takse, saj plačilo slednje iz spisovnega gradiva ne izhaja.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Primerjaj tudi sklep VSRS II Ips 847/2009 z dne 21. 1. 2010. (3) Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 591. (4) Primerjaj sklep VSRS II Ips 23/2007 z dne 1. 3. 2007.