Jedro

Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je sodišče prve stopnje odločalo v škodo obsojenca, s tem ko je združilo sicer dve istovrstni zaporni kazni, pri čemer pa se ena izvršuje v obliki zapora ob koncu tedna. Postopek neprave obnove postopka iz 407. člena ZKP spada med izredna pravna sredstva. Za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi pa drugi odstavek 10. člena ZKP izrecno določa, da se lahko pravnomočne sodne odločbe spremenijo samo v obsojenčevo korist.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obsojenega M. K. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 12. 4. 2018 za spremembo pravnomočnih sodb brez obnove postopka in izrek enotne kazni obsojencu zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je v postopku za spremembo pravnomočnih sodb brez obnove postopka z izpodbijano sodbo odločilo, da se v odločbah o kazenski sankciji spremenita obsojenemu M. K. izrečeni obsodilni sodbi, in sicer pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. IV K 45634/2011 z dne 11. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 45634/2011 z dne 13. 9. 2016, s katero je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora, ter pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I K 47851/2012 z dne 27. 3. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 47851/2012 z dne 16. 10. 2014, s katero je bila izrečena kazen 2 leti in 10 mesecev zapora, ter obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 3 leta in 3 mesece zapora. Na podlagi 55. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. I K 47851/2012 z dne 27. 3. 2014, in sicer od 11. 12. 2016 dalje.

2. Zoper sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili pritožbo zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi nepravilne odločitve o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti za izrek enotne kazni zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po preučitvi spisovne dokumentacije in izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb uvodoma ugotavlja, da pritožniki utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje obsojenca ni seznanilo s predlogom državnega tožilca za izrek enotne kazni ter s tem ravnalo v nasprotju z določbo petega odstavka 407. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni ravnalo na predpisani način, obsojenca s predlogom ni seznanilo in mu ni dalo možnost pisnega ali ustnega odgovora, kakor to določa procesni zakon. Pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti v sodnem postopku dosledno zagotovljena. Odločanje o predlogu za združitev kazni gotovo pomembno vpliva na položaj osebe, zaradi česar ji mora biti zagotovljena ustrezna in zadostna možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku. Gre za zagotavljanje pravice do izjave oziroma pravice do kontradiktornosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) ter 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku). Sodišče prve stopnje je v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

5. Razen na predhodno obrazloženo, pa pritožniki utemeljeno opozarjajo tudi na okoliščino, da je sodišče prve stopnje odločalo v škodo obsojenca, s tem ko je združilo sicer dve istovrstni zaporni kazni, pri čemer pa se ena izvršuje v obliki zapora ob koncu tedna. Pritožbeno sodišče sicer najprej pojasnjuje, da se v zvezi s tem vprašanjem pritožniki neutemeljeno sklicujejo na kršitev kazenskega zakona. V 55. členu KZ-1 v zvezi s 53. členom KZ-1 je namreč izrecno določena materialnopravna podlaga za združevanje kazni. Iz navedenih zakonskih določb ne izhaja, da bi bile kazni, za katere je določen alternativni način njihove izvršitve, kakorkoli izvzete iz tovrstnega odločanja. Določba 55. člena KZ-1 je jasna in sodišču, ki odloča v okviru rednega kazenskega postopka, ob izpolnjenosti tudi drugih pogojev nalaga obligatorni izrek enotne kazni. Pritožniki se neutemeljeno sklicujejo tudi na procesno kršitev, ki naj bi bila v tem, da bi obsojenec v primeru združitve kazni že zamudil rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP za vnovično vložitev predloga za alternativno prestajanje kazni zapora. Navedeno ne drži oziroma v okoliščinah konkretnega primera ni vprašanje poteka rokov iz drugega odstavka 129.a člena tisto, ki bi povzročilo nedopustno odločanje v škodo obsojenca. Sodišče namreč o združitvi kazni in izreku enotne kazni odloči s sodbo, obsojenec pa dobi novo možnost predlaganja alternativnega načina izvršitve kazni v roku 15 dni od pravnomočnosti oziroma vročitve te nove sodbe.

6. V okoliščinah konkretnega primera je bilo v škodo obsojenca odločeno zato, ker obsojenec še vedno prestaja zaporno kazen, ki se izvršuje v obliki zapora ob koncu tedna. Z združitvijo te kazni z zaporno kaznijo po drugi sodbi, bi lahko sodišče obsojencu izreklo le zaporno kazen, s tem pa bi v njegovo škodo poseglo v pravnomočno sodbo, s katero je bil določen alternativni način izvršitve kazni. To pa v zvezi z odločanjem v postopku, ki ni več redni kazenski postopek, ni dopustno. Postopek neprave obnove postopka iz 407. člena ZKP, v katerem se spreminjajo pravnomočne sodne odločbe, namreč spada med izredna pravna sredstva. Za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi pa drugi odstavek 10. člena ZKP izrecno določa, da se lahko pravnomočne sodne odločbe spremenijo samo v obsojenčevo korist. Slednje pa v konkretnem primeru ni bilo upoštevano, saj je obsojenec v posledici izpodbijane sodbe izgubil že pridobljeno možnost alternativne izvršitve ene od posamičnih kazni. Ravno tako je v zvezi z izrečeno enotno kaznijo zapora izgubil možnost njene alternativne izvršitve, saj mu je lahko sodišče, ob upoštevanju asperacijskega načela, izreklo le enotno kazen zapora daljšo od treh let. Torej kazen v trajanju, za katero ni možna alternativna oblika njene izvršitve (četrti odstavek 86. člena KZ-1). Sodišče tudi ne bi moglo odločiti na način, da bi se del kazni znotraj sicer samostojne enotne kazni še naprej izvrševal na enega od alternativnih načinov. Prejšnje posamične kazni namreč v primeru združitve izgubijo svojo samostojnost in nedoločljiv je tudi njihov delež znotraj enotne kazni. Iz vsega navedenega izhaja, da v času predmetnega odločanja niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v postopku neprave obnove postopka, ne da bi bila pri tem kršena določba drugega odstavka 10. člena ZKP. Drugače pa bi bila združitev kazni v postopku neprave obnove postopka v korist obsojenca takrat, če bi bilo na primer že zaključeno izvrševanje zapora ob koncu tedna in bi se lahko tako izvršena kazen vštela v enotno kazen zapora.

7. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je predlog za združitev in izrek enotne kazni zavrnilo.