Jedro

Tožnica pravilno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, na katere dokaze je toženka oprla svojo ugotovitev, da naj bi se v programski skupini P1-0255, ki jo je tožnica navedla v točki II prijavnega obrazca (Predstavitev raziskovalnega projekta), projekt izvajal v programski skupini z enim samim raziskovalcem, ki nima ustreznih izkušenj, kar potrditvah tožnice tudi ne drži.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, št. 5442-15/2016/452 z dne 24. 4. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnice za projekt "...", s katero se je prijavila na "Javni razpis za spodbujanje raziskovalcev na začetku kariere 2.0." (v nadaljevanju Javni razpis). Iz obrazložitve izhaja, da je strokovna komisija v skladu s 3. točko Javnega razpisa preverila pravočasnost in formalno popolnost vloge in ugotovila, da so ti pogoji izpolnjeni. Nato je ocenjevalna komisija preverila izpolnjevanje pogojev upravičenosti iz točke 4.1. Javnega razpisa. Ugotovila je, da tožnica ne izpolnjuje dveh pogojev za upravičenost in sicer pogoja iz 2. točke tj. realne izvedljivosti v obdobju ter ustreznost in sposobnost upravičencev in iz točke 3. tj. izkazovanje pripravljenosti (sposobnosti) za izvedbo, vključno z zaprto finančno konstrukcijo. To ugotovitev je obrazložila s tem, da naj bi se prijavljeni projekt izvajal v programski skupini z enim samim raziskovalcem, ki nima ustreznih dosedanjih izkušenj na področju prijave projekta, saj so le te s področja biologije, strategije zaščite rastlin ter ogroženosti saproksilnih hroščev, kar ni povezano z vsebino prijave projekta. Zato se prijava skladno s točko 4.2. Javnega razpisa ne uvrsti v nadaljnji postopek ocenjevanja, ampak se vloga tožnice zavrne.

2. Tožnica v tožbi navaja, da obrazložitev sklepa temelji na dejstvu, katerega obstoj pravno ni mogoč. Edini predpis, ki določa sestavo projektnih skupin, je namreč Pravilnik o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik), ki zavezuje tudi toženko in obe komisiji. Pravilnik v 60. členu določa, da raziskovalne programe izvajajo programske skupine, ki jo sestavljajo vodja in najmanj trije raziskovalci z doktoratom znanosti ter strokovni in tehniški sodelavci iz ene ali več javno raziskovalnih oziroma raziskovalnih organizacij. Iz tega izhaja, da programska skupina z enim samim raziskovalcem formalno ne more obstajati, saj bi bila nezakonita, kar bi domača strokovnjaka, ki sta ocenjevala prijavo, morala vedeti. Iz katerega vira je ocenjevalna komisija pridobila podatek o enočlanski programski skupini in kdo naj bi bil ta član ter kakšne reference naj bi imel, ni razvidno niti iz obrazložitve sklepa, niti iz ocenjevalnega lista. Sklep tako ne vsebuje relevantnih dejstev oziroma je zgolj navidezno obrazložen, saj ne daje odgovora na vprašanja, ki so bistvenega pomena za pravilno odločitev. Do te mere neobrazložen akt pomeni kršitev pravice do enakega sojenja iz 22. člena ustave. Tožnica je v prijavi navedla, da naj bi projekt izvajala programska skupina z oznako P1-0255, ki je imela v času oddaje vloge v bazo SICRIS vpisanih 23 raziskovalcev, kar izhaja iz priloženega izpisa iz baze SICRIS. Člani programske skupine so v letih 2011 do 2016 na tematiko, povezano z vsebino prijave, objavili 48 znanstvenih člankov, 72 konferenčnih prispevkov, 5 strokovnih monografij in drugo. Ocenjevalna komisija bi morala pridobiti te podatke z vpogledom v javno bazo SICRIS, na njihovi podlagi pa bi lahko sprejela le odločitev, da tožnica izpolnjuje pogoje iz točke 4.1. javnega razpisa. Ker ni upoštevala pravilnih dejstev, ki izhajajo iz baze SICRIS, je v nadaljevanju tudi napačno ocenjevala tožničino prijavo v zvezi z vsebino, ki jo določa merilo 1. Posledično je bila tožničina prijava ocenjena z bistveno nižjim številom točk, kot če bi se upoštevala celotna sestava programske vsebine. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da tožničina vloga ne izpolnjuje pogojev iz 2. in 3. točke za ugotavljanje upravičenosti po točki 4.1. Javnega razpisa, ker bi se projekt izvajal v programski skupini z enim samim raziskovalcem, ki nima ustreznih dosedanjih izkušenj. Ocenjevalna komisija pred postopkom ocenjevanja preveri izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje upravičenosti iz točke 4.1. Javnega razpisa. Le tisti projekti, ki te pogoje izpolnjujejo, se uvrstijo v postopek ocenjevanja. Tožnica je v prijavnem obrazcu izjavila, da se z zahtevanimi pogoji javnega razpisa strinja in je vnaprej soglašala s pogoji in merili za ocenjevanje, ki zagotavljajo, da se vse prijavitelje obravnava pod enakimi pogoji. Iz ocenjevalnega lista je razvidno, da se pogoji za ugotavljanje upravičenosti ne ocenjujejo, ampak so izključujoči (da/ne). Vsakega od teh pogojev sta ocenjevalca ustrezno utemeljila in obširno obrazložila. Iz utemeljitve izhaja, da se vsebina projekta le minimalno sklada z raziskovalnim področjem programske skupine. Člani programske skupine nimajo referenc s področja mikrobiologije in identifikacije mikroorganizmov, kar je bistvenega pomena za uspešno izvedbo projekta. To bi bil edini projekt te programske skupine s področja mikrobiologije. Tudi iz same prijave ni razvidno, kakšne so kompetence članov programske skupine na tem področju, pri kandidatki pa so navedeni dosežki s področja biologije, kar pomeni, da niso s področja predlaganega projekta. Raziskovalka tako nima ustreznih znanj za izvedbo projekta in nima objav s področja mikrobiologije. Vsebinska predstavitev projekta je slaba, iz vloge ni razvidno, kaj so to nova onesnaževala, prav tako pa niso opisane analitske metode. Toženka tudi v nadaljevanju odgovora na tožbo prepisuje obrazložitev iz ocenjevalnega lista ocenjevalcev in poudari, da so ocenjevalci strokovnjaki, ki delujejo v okviru znanstvenih svetov in preverjajo vloge v skladu s poznavanjem področja, referencami in izkušnjami. Zato poznajo sistemsko ureditev, predpise in ocenjevano strokovno področje. Toženka ni pristojna, da posega v strokovno mnenje ocenjevalcev (tako tudi sodba I U 317/2010 z dne 3. 10. 2011), ampak lahko presoja le, na kakšen način oziroma v kakšnem obsegu je odločitev obrazložena. Iz ocenjevalnega lista je razvidno, da je izpodbijana ocena primerno in zadostno obrazložena. Toženka nadalje poudarja, da četudi bi projekt po mnenju ocenjevalcev izpolnjeval pogoja za ugotavljanje upravičenosti, vključno z zaprto finančno konstrukcijo, bi se postopek ocenjevanja zaključil pri merilu 1, saj bi tu projekt dosegel 14 točk, torej manj kot 18 točk in bi bil posledično zavrnjen. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. V nadaljnjih vlogah stranki vztrajata pri dosedanjih navedbah in stališčih. Tožnica še opozarja, da se toženka v odgovoru na tožbo ni opredelila do bistvenega tožbenega očitka tj. da se obrazložitev izpodbijanega akta opira izključno na obstoj enega, neresničnega dejstva, saj programska skupina z enim raziskovalcem ne more obstajati. Opozarja tudi, da toženka v odgovoru na tožbo širi obrazložitev izpodbijanega akta, zato zgolj iz previdnosti v nadaljevanju opiše ustrezne reference članov programske skupine s področja predmeta prijave na Javni razpis.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po točki 4.3. Javnega razpisa se postopek deli na postopek preverbe pogojev javnega razpisa iz 3. točke, postopek preverbe izpolnjevanja pogojev za ugotavljanje upravičenosti iz 4.1. točke in postopek ocenjevanja po merilih za izbor iz 4.2. točke Javnega razpisa. Ocenjevalna komisija pred postopkom ocenjevanja preveri izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje upravičenosti iz točke 4.1. Javnega razpisa. Projekti, ki bodo te pogoje izpolnjevali, bodo umeščeni v postopek ocenjevanja.

7. Točka 4.1. Javnega razpisa določa, da bodo morali prijavljeni raziskovalni projekti izpolnjevati naslednje pogoje za ugotavljanje upravičenosti: 1. usklajenost s cilji/rezultati na ravni prednostne osi oziroma predvidene naložbe; 2. realna izvedljivost v obdobju ter ustreznost in sposobnost upravičencev; 3. izkazovanje pripravljenosti (sposobnosti) za izvedbo, vključno z zaprto finančno konstrukcijo; 4. umestitev v prednostno območje S4. 8. Sodišče pritrjuje stališču toženke, ki temelji na sodbi I U 317/2010 z dne 3. 10. 2011, da je ocenjevanje vlog v javnem razpisu v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije, in da toženka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje te komisije, ampak je njena naloga le, da presodi, ali je ocenjevalna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis, in ali je obravnavala vlogo, upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. Ocenjevanje vlog je strokovno opravilo, tako, da v te ocene tudi sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora. Vendar v tem primeru ne gre za vprašanje ocenjevanja vloge po razpisnih merilih. Toženka je namreč vlogo tožnice zavrnila glede na kriterije iz točke 4.1., po katerih se prijava presoja, preden je izvedeno ocenjevanje, izpolnjevanje pogojev iz te točke pa je pogoj za uvrstitev prijave v postopek ocenjevanja.

9. Toženka je vlogo zavrnila izključno iz enega razloga in sicer zato, ker je ugotovila, da se bo prijavljeni projekt izvajal v programski skupini z enim samim raziskovalcem, ki nima ustreznih dosedanjih izkušenj na področju prijave projekta, saj so le ta s področja biologije, strategije zaščite rastlin ter ogroženosti saproksilnih hroščev, kar ni povezano z vsebino prijave projekta. Zato po njenem stališču nista izkazana pogoja iz 2. in 3. točke 4.1. Javnega razpisa. Tožnica pravilno opozarja, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, na katere dokaze je toženka oprla svojo ugotovitev, da naj bi se v programski skupini P1-0255, ki jo je tožnica navedla v točki II prijavnega obrazca (Predstavitev raziskovalnega projekta), projekt izvajal v programski skupini z enim samim raziskovalcem, ki nima ustreznih izkušenj, kar potrditvah tožnice tudi ne drži. Pri tem take programske skupine sploh niso mogoče, saj je po drugem odstavku 60. člena Pravilnika programska skupina sestavljena iz najmanj treh raziskovalcev z doktoratom znanosti in strokovnih ter tehniških sodelavcev. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnica k tožbi predložila seznam članov (in njihovih znanstvenih publikacij) te programske skupine, saj možnosti, da bi jo predložila prej, ni imela. Vendar vsebine tega dokumenta ni presojalo, saj je bilo dokazno breme o neustreznosti programske skupine v tem primeru na toženki, ki pa svojih ugotovitev ni ustrezno pojasnila. V Javnem razpisu in v obrazcu, ki je njegov sestavni del, namreč ni bilo zahtevano, da naj prijavitelji naštejejo, kdo so člani programske skupine in priložijo dokazila o njihovih referencah. Ker izkazovanje teh podatkov ni bilo predvideno že v sami prijavi, pa je pričakovati, da jih z vpogledom v bazo SICRIS ugotavljajo člani strokovne oziroma ocenjevalne komisije, za katere toženka tudi pojasnjuje, da so strokovnjaki s področja znanstvenega sveta. To so očitno storili, vendar v obrazložitvi ocenjevalnega lista oziroma izpodbijanega sklepa ni pojasnjeno, na kakšen način so ugotovili, da naj bi bil v programski skupini en član tako, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 259. členom ZUP). Glede na drugi odstavek 60. člena Pravilnika pa se poraja upravičen dvom o pravilnosti te ugotovitve, iz česar izhaja, da je dejansko stanje nepopolno (in tudi zmotno) ugotovljeno.

10. Po presoji sodišča tožnica tudi pravilno opozarja, da toženka v odgovoru na tožbo širi obrazložitev izpodbijanega akta. Sklicuje se na navedbe, ki sta jih ocenjevalca podala v točki 2. ocenjevalnega lista za ocenjevanje prijav, ki se nanaša na ocenjevanje prijave po merilu številka 1. Če je toženka štela, da so ti razlogi pravno relevantni za zavrnitev prijave po točki 4.1. Javnega razpisa, bi morala nanje opreti obrazložitev svojega sklepa. To, da jih navaja (šele) v odgovoru na tožbo, ne more nadomestiti obrazložitve. Pri tem sodišče še ugotavlja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z listinami v upravnem spisu, te pa so v nasprotju z določili Javnega razpisa. Iz določil Javnega razpisa namreč izhaja, da se v postopek ocenjevanja uvrstijo le tisti projekti, ki bodo izpolnjevali pogoje za ugotavljanje upravičenosti iz točke 4.1. javnega razpisa. Če je torej toženka štela, da ti pogoji niso izkazani, potem ni bilo pogojev za uvrstitev vloge v nadaljnjo fazo postopka tj. njeno ocenjevanje po merilih iz točke 4.2. Iz ocenjevalnega lista namreč izhaja, da je toženka opravila tudi ocenjevanje po točki 4.2. in sicer po merilu 1. 11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena je organ v ponovljenem postopku vezan na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.