Jedro

Delavec se mora ravnati po dokončnem sklepu o razporeditvi in noben zakon ne predpisuje obveznosti delodajalca, da bi moral delavcu dati še dodaten rok za izvršitev dokončnega sklepa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici zaradi neupravičenih izostankov z dela prenehalo delovno razmerje.

Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bila tožnica kot invalid doma na čakanju na ustrezno delo. Z dokončnim sklepom o razporeditvi je bila tožnica tudi pozvana na delo. Ker se na delo ni javila je bila neopravičeno odsotna od 2. 10. 2000 do 10. 10. 2000, ko ji je bil odobren bolniški stalež.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker tožnici kot invalidu, ni bil določen rok, v katerem mora začeti z delom na drugem (zanjo ustreznem) delovnem mestu. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi ko je zaključilo, da morebitna kasnejša vročitev istega sklepa nima nobenih pravnih posledic za tožničin izostanek. S ponovno vročitvijo sklepa 9. 10. 2000 je ponovno začel teči rok za nastop dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija se neutemeljeno sklicuje na določbe 102. člena Zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1), saj se te določbe še ne uporabljajo. Po izrecni določbi prvega odstavka 446. člena ZPIZ-1, kot je veljala v času spornih izostankov tožnice z dela, naj bi se pričela uporabljati 1. 1. 2003, po spremembah, uveljavljenih s 1. 1. 2002 (Uradni list RS, št. 109/01 - ZPIZ-1C) pa z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1. 1. 2004. Ta rok je z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/2004 - ZZRZI, 110. člen v zvezi s 63. in 105. členom) podaljšan do najkasneje 31. 12. 2004. Pri presoji materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Predmet spora je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev so, ali je bila tožnica odsotna z dela zaporedoma (najmanj) pet delovnih dni, ali se je vrnila na delo in predvsem, ali je bila odsotna neupravičeno. Dejstvo, da je bila od 2. 10. 2000 do 10. 10. 2000 tožnica odsotna z dela (oziroma v teh dneh na delo ni prišla), ni bilo sporno. Prav tako tudi ni bilo sporno dejstvo, da je bil tožnici od 10. 10. 2000 odobren bolniški stalež, torej njena odsotnost z dela ni bila več neupravičena. Edino sporno dejstvo, pomembno za odločitev je tako bilo, ali je bila odsotnost upravičena ali ne.

Bistvena za presojo, ali je bila odsotnost upravičena ali ne, je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnici dokončen sklep o razporeditvi, v katerem je bil tudi izrecen poziv na delo "takoj po sprejemu sklepa", vročen osebno dne 29. 9. 2000. To pomeni, da se je bila tožnica dolžna zglasiti na delo naslednji delovni dan, 2. 10. 2000. Ker na delo ni prišla, svoje odsotnosti pa ni opravičila, je bila njena odsotnost do nastopa bolniškega staleža neupravičena. Ker je taka odsotnost trajala več kot pet delovnih dni zaporedoma, ji je zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990).

Delavec se mora ravnati po dokončnem sklepu o razporeditvi in noben zakon ne predpisuje obveznosti delodajalca, da bi moral delavcu dati še dodaten rok za izvršitev dokončnega sklepa. Izvršljiv je že dokončen sklep, če pa delavec noče delati na delovnem mestu, na katerega je dokončno razporejen, je to samostojen in poseben razlog za prenehanje delovnega razmerja (6. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 9. točka prvega odstavka 100. člena ZDR (1990)).

Navedbe v točki 2. revizije glede morebitne kasnejše vročitve istega dokončnega sklepa pomenijo nedopustno uveljavljanje revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil sporni sklep tožnici res vročen tudi še 9. 10. 2000. Take svoje trditve tožnica ni dokazala, sodišče pa je ugotovilo, da je tožena stranka tega dne z dopisom le poizvedovala pri vročevalcu o vročitvi dne 29. 9. 2000. Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).