Jedro

Odškodninska odgovornost delavca določajo 70. in 71. člen ZTPDR in 2. in 3. odstavek 21. člena SKPG-90, zato je nezakonita določba pogodbe o zaposlitvi, v kateri sta se delavec in delodajalec dogovorila, da je v primeru samovoljnega prenehanja delovnega razmerja delavec dolžan plačati pavšalno odškodnino v višini dvakratnega bruto zneska plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka M. L. je dolžna plačati tožeči stranki A.A. d.d., - stečaju, škodo v višini 145.068,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in to od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka in sicer v znesku 1822,50 SIT, kolikor znaša sodna taksa za sodbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pavšalno škodo v višini 145.068,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in to od dneva tožbe dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka in sicer v znesku 1.822,50 SIT, kolikor znaša sodna taksa za sodbo. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi 11. člena pogodbe ozaposlitvi, ker je tožena stranka prenehala z delovnim razmerjem samovoljno pred iztekom odpovednega roka.

Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materilnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče mora na podlagi takrat veljavnega 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) po uradni dolžnosti preiskusiti izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilno uporabilo materialno pravo.

S pogodbo o zaposlitvi z dne 20.5.1991 sta stranki določili pravice in obveznosti v zvezi z delovnim razmerjem in v 11. členu tudi v primeru samovoljnega prenehanja delovnega razmerja tožene stranke pred iztekom odpovednega roka. Tožena stranka se je obvezala, da bo v tem primeru povrnila tožeči stranki pavšalno odškodnino v višini dvakratnega bruto osebnega dohodka, ki bi ga prejela v času od samovoljnega prenehanja dela pa do poteka odpovednega roka. Navedena določba 11. člena pogodbe o zaposlitvi ni v skladu z določili o odškodninski odgovornosti delavca v 70. in 71. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in v 2. in 3. odstavku 21. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 31/90 v nadaljevanju SKPGD-90) in je zato nezakonita. Po navedenem zakonu in SKPG-90 za take primere samovoljnega prenehanja delovnega razmerja ni posebnih določb o plačilu pavšalne odškodnine in tudi niso predpisane kot sestavina pogodbe o zaposlitvi (6. člen SKPGD-90). Zato je potrebno določbe 11. člena pogodbe presojati po navedenih predpisih. Po 71. členu ZTPDR je predpisano, da se s splošnim aktom ali kolektivno pogodbo določi, da se v primeru, če višino škode ni mogoče natačno ugotoviti ali bi njeno ugotavljanje povzročilo nesorazmerne stroške, odškodnino odmeri v pavšalnem znesku, določi tudi način odmere pavšalne odškodnine in organ, ki to višino odmeri. Po 2. odstavku 21. člena SKPGD-90, se odškodnina odmeri v pavšalnem znesku v višini povprečnega osebnega dohodka delavca v zadnjih treh mesecih pred povzročitvijo škode. Po določbi 3. odstavka 21. člena SKPGD tako odškodnino odmeri organ, ki odloča o disciplinski odgovornosti na prvi stopnji. Po zaključku pritožbenoga sodišča bi tožeča stranka, v primeru samovoljnega prenehanja dela v odpovednem roku, lahko ugotavljala višino škode, ki naj bi jo povzročila tožena stranka, saj običajno zaradi takšne odsotnosti opravljajo delo drugi delavci v podaljšanem delovnem času, ali pa po pogodbi drugi zunanji delavci ter bi zato višino škode lahko ugotovila. Tožeča stranka je v nasprotju z navedenimi določbami ZTPDR in SKPGD-90 določila v 11. členu pogodbe o zaposlitvi pavšalno odškodnino v dvojnem znesku bruto osebnega dohodka, zato je ta določba pogodbe o zaposlitvi po pravnem stališču pritožbenega sodišča nezakonita in zato na njeni podlagi ni mogoče zahtevati plačila vtoževane pavšalne odškodnine. Tožbeni zahtevek zato ni utemeljen.

Izpodbijana sodba temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen ter razsodilo kot v izreku.