Jedro

Po določbi petega odstavka 42. člena ZKP se v primeru, če je stranka ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, zahteva za izločitev v celoti ali deloma zavrže, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, pa ni pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je predlog za izločitev izvedenca prepozen, ga je (pravilno) zavrglo, takšna odločitev pa glede na citirano določbo petega odstavka 42. člena ZKP pomeni, da zoper ta sklep ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ne obstajajo okoliščine iz 251. člena ZKP, da se sodna odločba ne bi smela opirati na to izvedensko mnenje. S temi razlogi je po mnenju višjega sodišča v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženosti sprejete odločitve, še posebej ob dejstvu, ko zagovorniki v predlogu za izločitev izvedenskega mnenja ne navajajo nobenih utemeljenih razlogov za izločitev dokazov, ki jih določata 18. in 251. člen ZKP.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega B.J. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo predlog za izločitev izvedenca dr. D.D., in kot neutemeljen zavrnilo predlog za izločitev izvedenskega mnenja dr. D.D. z dne 20. 1. 2017. 2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženega B.J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter izvedenca dr. D.D. in posledično njegovo izvedensko mnenje izloči, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Primarno je treba poudariti, da pritožba zagovornikov v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za izločitev izvedenca, ni dovoljena, na kar je v pravnem pouku pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki se na podlagi prvega odstavka 44. člena ZKP smiselno uporablja tudi za izvedence, mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Nadalje citirana zakonska določba določa primere, v katerih sme stranka zahtevati izločitev tudi med glavno obravnavo, vendar le-ti glede na dejstvo, da se v obravnavani zadevi glavna obravnava še ni začela, niso relevantni. Po določbi petega odstavka 42. člena ZKP se v primeru, če je stranka ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, zahteva za izločitev v celoti ali deloma zavrže, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, pa ni pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je predlog za izločitev izvedenca prepozen, ga je (pravilno) zavrglo, takšna odločitev pa glede na citirano določbo petega odstavka 42. člena ZKP pomeni, da zoper ta sklep ni pritožbe.

5. Kljub navedenemu, ker zagovorniki v pritožbi nasprotujejo tej odločitvi z navedbami in sklicevanjem na kršitve ustavnih pravic obdolženca iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in se pri tem sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003, se višje sodišče opredeljuje do teh pritožbenih zatrjevanj. Ob sklicevanju na citirano odločbo Ustavnega sodišča zagovorniki navajajo, da je beseda „takoj“ iz drugega odstavka 41. člena ZKP v bistvu nedoločen zakonski pojem, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi sodnica pojasnila, kaj v konkretnem primeru pomeni „takoj“ oziroma do kdaj bi bil v konkretnem primeru še čas za vložitev zahteve za izločitev izvedenca.

6. Vendar zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč prav te razloge, ki jih pritožniki neutemeljeno pogrešajo, navedlo v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je pravilno poudarilo vsebino in pomen drugega odstavka 41. člena ZKP, po katerem mora stranka zahtevati izločitev takoj, ko izve za razlog izločitve. Glede na podatke kazenskega spisa je pravilno povzelo, da je bila odredba o postavitvi izvedenca, izdana dne 10. 6. 2016, vročena tudi obdolžencu in njegovim zagovornikom v dneh 17. in 18. 6. 2016, skupaj z opozorili na izločitvene razloge iz 251. člena ZKP, pri čemer takrat ni bilo nobene zahteve za izločitev izvedenca, tudi ne po tem, ko je slednji dne 20. 1. 2017 izvedensko nalogo opravil. Zagovorniki so namreč izločitev izvedenca zahtevali šele na naroku (pred začetkom glavne obravnave) dne 24. 10. 2018, pri čemer iz vsebine zahteve ne izhaja kakršnokoli nasprotovanje strokovnim ugotovitvam in zaključkom izvedenca, temveč zgolj nestrinjanje, da je izvedensko delo opravil prav dr. D., ki je pred tem, že pred več kot desetimi leti, izdelal izvedensko mnenje v (neki) drugi (pravdni) zadevi, s katerim se obdolženec kot stranka pravdnega postopka takrat ni strinjal. Utemeljeno je zato sodišče prve stopnje presodilo, da je zahteva za izločitev izvedenca z dne 24. 10. 2018, vložena v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, torej prepozno.

7. Zakonsko besedilo iz drugega odstavka 41. člena ZKP „takoj, ko izve za razlog izločitve“, je razložilo že Ustavno sodišče v citirani odločbi, na katero se sklicujejo zagovorniki v obravnavani pritožbi. V točki 13 obrazložitve je Ustavno sodišče poudarilo, da je razumen pogoj, ki ne krni učinkovitosti pravne možnosti vložitve zahteve za izločitev, tudi ta, da se od stranke zahteva, naj jo vloži takoj, ko za okoliščine izve. Obstoječa ureditev ZKP takšno rešitev pozna tako za izločitvene, kot tudi odklonitvene razloge. Poznejše vlaganje zahtev za izločitev, pa lahko sodišče v konkretnem kazenskem postopku tudi sankcionira, tako, da zaradi zlorabe pravice takšno zahtevo zavrže kot prepozno. Zakonodajalec lahko ukrepa še strožje in predvidi celo denarno kazen za primere namerne zlorabe pravice do vložitve zahteve za izločitev.

8. Po vsem navedenem je jasno, da so obdolženec in njegovi zagovorniki, ob upoštevanju vsebine njihove zahteve za izločitev izvedenca, za okoliščine in razloge izločitve izvedeli že meseca junija 2016 ob prejemu odredbe za določitev izvedenca dr. D., zato je bila šele na naroku dne 24. 10. 2018 podana zahteva za izločitev izvedenca, brez dvoma prepozna. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izločitev izvedenca je torej pravilna, in sodišče pri tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZKP, in obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

9. V zvezi z zavrnitvijo predloga za izločitev izvedenskega mnenja pa zagovorniki navajajo, da je bila zahteva za izločitev podana zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, vendar se sodišče do teh okoliščin v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, zato ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zgolj navedbe o prepričanju sodišča, da ne gre za nedovoljen dokaz, pa ne pomenijo, da je sodišče zadostilo standardu obrazloženosti sodnih odločb. 10. Tudi tem pritožbenim zatrjevanjem, s katerimi zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, višje sodišče ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ne obstajajo okoliščine iz 251. člena ZKP, da se sodna odločba ne bi smela opirati na to izvedensko mnenje. S temi razlogi je po mnenju višjega sodišča v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženosti sprejete odločitve, še posebej ob dejstvu, ko zagovorniki v predlogu za izločitev izvedenskega mnenja ne navajajo nobenih utemeljenih razlogov za izločitev dokazov, ki jih določata 18. in 251. člen ZKP.

11. Kljub dejstvu, da zagovorniki niti v zahtevi za izločitev izvedenskega mnenja niti v obravnavani pritožbi ne nasprotujejo vsebini izvedenskega mnenja, je treba poudariti, da bo strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja, na podlagi drugega odstavka 355. člena ZKP predmet dokazne presoje sodišča v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, kot vsak drug dokaz. Če se bo izkazalo za potrebno, bo morebitne nejasnosti, nepopolnosti ali druge pomanjkljivosti izvedenskega mnenja odpravilo z ravnanjem, kot ga določata 257. in 258. člen ZKP. Zgolj posplošeno in z ničemer konkretizirano zatrjevanje o domnevni pristranskosti izvedenca, ker je že pred več leti izdelal izvedensko mnenje v (neki) drugi (pravdni) zadevi, s katerim se takrat obdolženi kot stranka pravdnega postopka ni strinjal, pa niso okoliščine, zaradi katerih bi bilo izvedensko mnenje nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz kazenskega spisa.

12. Po obrazloženem, in ker zagovorniki glede bistvenih okoliščin ne navajajo ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost izpodbijanega sklepa, je sodišče o njihovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila obveznost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep, v skladu s Taksno tarifo in Zakonom o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.