Jedro

Po določbah ZUS velja, da je upravni spor možen samo zoper dokončni posamični akt in torej odločitev, izdano v pisni obliki, zoper dejanje pa samo v primeru, kadar se z njim posega v ustavne pravice in ni predvideno drugo sodno varstvo. Ker za takšno dejanje v konkretnem primeru očitno ne gre, izpolnjen pa tudi ni pogoj izdanega pisnega akta, že iz tega razloga po presoji sodišča za upravni spor v konkretnem primeru ni pravne podlage.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je v zadevi, ki se vodi pri toženi stranki pod št. 3071-1/02, z vlogo z dne 6. 6. 2003 zahteval vpogled: v (1) integralno besedilo študije Ekonometrična analiza na tržnem segmentu ... s prilogami, (2) vse izjave AAA, ki se nanašajo na obveznosti in pogoje, ki naj zagotovijo skladnost koncentracije s pogoji ZPOmK, (3) integralno besedilo "vsebinske presoje", ki jo je pripravil toženec ter (4) vse vloge in izjave, ki so jih toženi stranki dale osebe, za katere je tožnik trdil, da delujejo usklajeno s AAA in skupaj obvladujejo BBB.

Tožena stranka je tožnikovo zahtevo najprej zavrnila, nato pa dovolila vpogled, razen v vloge in izjave iz 4. točke zahteve.

Zato tožnik izpodbija zavrnitev zahteve za vpogled v spise s tožbo le še v navedenem delu in predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev tožene stranke v tem delu odpravi in odloči, da se zahtevi tožnika za vpogled v spise, ki jih sedaj konkretno našteje, ugodi.

V tožbi in pripravljalni vlogi vztraja, da je ugotovitev povezanih oseb in s tem vpogled v navedeno dokumentacijo bistvenega pomena za odločitev v postopku, ki se vodi o kršitvi 12. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99 - v nadaljevanju: ZPOmK) s strani AAA in o presoji priglašene koncentracije AAA in BBB. V tem postopku ima tožnik položaj stranke. Tožena stranka je od družb, za katere je tožnik v postopku trdil, da so povezane s AAA, pridobila določene dokumente. Te dokumente so iste osebe označile za zaupne. Zato tožniku ni bilo dovoljeno, da jih pregleda. Vendar pa tožena stranka sploh ni presodila, ali so podatki, ki jih je oseba označila kot poslovno skrivnost, sploh poslovna skrivnost po 39. členu ZGD. Če to niso, je zavrnitev njihovega pregleda nasprotni strani neutemeljena. Še posebej pa ne bi smela tožena stranka obravnavati kot poslovno skrivnost tistih podatkov, ki razkrivajo "parkiranje delnic" in s tem kršitve etike poslovanja na trgu vrednostnih papirjev oziroma načela dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek 39. člena ZGD). Presoditi pa bi morala tožena stranka tudi, ali so podatki, označeni kot poslovna skrivnost, res taki, da je njihovo razkritje v nasprotju z opravičeno koristjo stranke ali koga drugega po 82. členu ZUP. Poudarja še, da je pravica pregledovati spis zagotovljena vsem strankam v postopku, torej tudi tožniku. Izjema je določena le za zaupne podatke, pri čemer pa določba o tajnosti podatkov ne more prevladati nad pravico stranke do obrambe in nad načelom kontradiktornosti postopka. V primeru kolizije ima slednje prednost pred zaupnostjo. Ker tožniku ni bila dana možnost vpogleda, se ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, in ni mogel dati novih dokaznih predlogov v zvezi z zbranimi podatki. Zato je po mnenju tožnika prišlo do zlorabe prava in procesnih pravic, ki jih imajo stranke, tožniku pa je sistematično onemogočeno enakopravno sodelovanje v postopku, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže oziroma podrejeno, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, pred tem pa postopek združi s postopkom, ki teče pred istim sodiščem v glavni stvari (opr.št. U 1286/2003). Navaja, da se je Upravno sodišče že postavilo na stališče, da zoper akte Urada, izdane na podlagi določb ZUP, ni pritožbe (pravilno: upravnega spora), ampak imajo stranke v takem primeru sodno varstvo zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo v glavni stvari. Zato je po mnenju tožene stranke dejansko vprašljiva dopustnost upravnega spora sploh. Zavrača pa tudi trditev, da je bila tožniku kršena ustavna pravica do enakega varstva. Tožnik ni mogel vpogledati samo tistih dokumentov, s katerih ni bila umaknjena oznaka zaupnosti. Vpogleda v te dokumente tožena stranka ni omogočila nobeni stranki postopka, ker jih še naprej šteje kot zaupne in torej ni bilo poseženo v enakost. Tožena stranka se tudi ne strinja, da bi morala presoditi, ali so podatki poslovna skrivnost v smislu 39. člena ZGD in tudi ne s tožnikovo razlago Zakona o odvetništvu. Poudarja, da v podatke, ki so označeni kot poslovna skrivnost, vpogleda ne more dovoliti. To je tudi skladno z obravnavanjem poslovnih skrivnosti v okviru konkurenčne zakonodaje Evropske unije in s stališči Evropskega sodišča, s tem pa tudi skladno z 32. členom ZPOmK, ki določa, da je vsaka informacija ali podatek o podjetju, proti kateremu je uveden postopek in ki ga pridobi Urad v preiskovalnem postopku, tajen.

Državno pravobranilstvo je prijavilo udeležbo v postopku z vlogo št. U-A20-2016/2003-3-R z dne 8. 7. 2003. Tožbo je moralo sodišče zavreči. Pregled spisa je po ZUP, člen 82, posebna procesna pravica, z možnostjo posebne pritožbe že zoper ustno odločitev oziroma ustni sklep, da se zahteva za vpogled v določene spise zavrne.

Zoper sklepe Urada po določbah ZPOmK ni pritožbe. Specialna določba prvega odstavka 43.člena ZPOmK, po kateri je zoper sklepe tožene stranke dopusten upravni spor, če ni izrecno izključen, pa se, po že zavzetem stališču tega sodišča, ob logični razlagi zakona nanaša le na tiste sklepe tožene stranke, ki jih ta izda na podlagi specialnih določb ZPOmK, ne pa tudi na sklepe, ki jih tožena stranka izdaja na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v postopku odločanja tožene stranke uporabljajo, če v tem zakonu ni drugače določeno (18. člen ZPOmK).

Dopustnost upravnega spora zoper izpodbijani sklep je zato treba presojati po določbah 1. do 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS). Po teh določbah pa velja, da je upravni spor možen samo zoper dokončni posamični akt in torej odločitev, izdano v pisni obliki, zoper dejanje pa samo v primeru, kadar se z njim posega v ustavne pravice in ni predvideno drugo sodno varstvo. Ker za takšno dejanje v konkretnem primeru očitno ne gre, izpolnjen pa tudi ni pogoj izdanega pisnega akta, že iz tega razloga po presoji sodišča za upravni spor v konkretnem primeru ni pravne podlage. Razloga za samostojno sodno varstvo pa sodišče tudi ne najde v vsebinskem pogledu, saj je le-to tožniku zagotovljeno in ga tudi uveljavlja - sodišče pa ga bo presojalo - v okviru sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke o glavni stvari, ki se po 42. členu ZPOmK zagotavlja v upravnem sporu.

Ker torej izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče po določbi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS tožbo kot nedovoljeno zavrglo.