Jedro

Zahteva po opravi naroka mora biti izrecna. Navedba tožnice v tožbi, da naj „sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi razsodi“, temu kriteriju ne zadosti.

Trditev, da stranka dolguje na podlagi priložene pogodbe, preprosto ne zadostuje. Sodišče vsebine konkretnega pogodbenega prava, ki sta ga stranki dogovorili s pogodbo, ne pozna po uradni dolžnosti, kot je to ustrezno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. To ugotavlja le na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank o vsebini pogodbenega razmerja in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica naj sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41701/2015 z dne 10. 4. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti razveljavi ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati glavnico v znesku 297,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2015 in stroške izvršilnega postopka v znesku 100,00 EUR. Zavrnilo je tudi predlog tožnice za povrnitev nadaljnjih stroškov pravdnega postopka.

2. Proti sodbi se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zaradi storjenih bistvenih kršitev postopka predlaga, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku, toženki pa naj se naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, v nasprotju z razlogi sodbe in ga ni moč preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP); iz dikcije „se v celoti v veljavi“ namreč ni mogoče razumeti, ali naj ostane sklep v veljavi ali naj se razveljavi. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, saj je sama v prvi pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi razsodi. Meni, da je v nasprotju z 226. čl. ZPP zahteva, da se stranka sklicuje na vsako posamezno pogodbeno določilo, ki je pomembno za odločitev. Navaja, da ji sodišče neupravičeno očita, da ni citirala pogodbe glede tega, kateri so razlogi za odstop od pogodbe, kdaj in kako je od pogodbe odstopila ter kakšne so posledice izključitve toženke iz omrežja, kot temelj za obstoj obveznosti iztoževanih zneskov. V prvi vlogi je namreč zatrjevala, da je od pogodbe odstopila po tem, ko je toženka prenehala plačevati obroke za telefon, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo o nakupu GSM aparata, in kar je imelo za posledico izklop iz omrežja. Ker toženka tudi po opominu in naknadnih rokih ni plačala obveznosti, je ostalo naročniško razmerje prekinjeno, kar je imelo za posledico, da so zapadle vse obveznosti za nakup GSM aparata in vse ugodnosti. Toženka ni izrecno ugovarjala, da bi bila iz omrežja izklopljena v nasprotju s sklenjeno pogodbo, zaradi česar šteje izklop za nesporno dejstvo. Sodišče naj bi kršilo 214. čl. ZPP, ker naj bi se spustilo v obravnavo neprerekanih dejstev v zvezi z odstopom od pogodbe. Nadalje pritožnica navaja, da je sodišče v nasprotju z zakonom štelo, da je bila z vlogo 19. 10. 2015 prekludirana. Sodišču očita tudi, da je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu verjelo toženki, da naj bi obveznosti poravnala, kljub temu, da za te trditve ni podala nobenega dokaza. Meni, da je nerazumljivo tudi vprašanje sodišča, zakaj sta datuma 9. 2. 2015 in 18. 2. 2015 za tožnico tako pomembna. S tema datuma, ki sta razvidna iz korespondence, je namreč zatrjevala in dokazovala, da toženka obrokov za nakup telefona ni plačala tudi v naknadnih rokih. Navaja, da ni res, da ni pojasnila, katerih računov in katere storitve toženka ni plačala. V prvi vlogi je namreč navajala, da toženka ni plačala dveh obrokov za telefon, zaradi česar je bilo naročniško razmerje prekinjeno, kar je imelo za posledico, da so zapadle v plačilo vse obveznosti iz naslova nakupa telefonskega aparata. Opozarja, da so v 16. in 17. tč. obrazložitve očitno povzete navedbe iz neke druge zadeve.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, vendar odgovora tudi po pozivu sodišča ni pravočasno predložila v zadostnem številu izvodov, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez relevantnih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka in ne pri uporabi materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe storilo očitno pisno pomoto, ko je zapisalo „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 4. 2015 VL 41701/2015 se v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka“. Da je prišlo zgolj do pravopisne napake, je razvidno iz nadaljevanja izreka, v katerem sodišče zavrne tožbeni zahtevek ter iz razlogov v obrazložitvi sodbe, ki potrjujejo zavrnitev slednjega. Skladno s 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je prvostopenjsko sodišče tudi že (13. 6. 2016) izdalo popravni sklep, s katerim je to napako odpravilo, tako da je pravilno zapisalo, da se sklep o izvršbi „v celoti razveljavi“. Pritožbeni očitki, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in ga ni moč preizkusiti, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki skladno s 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP terja razveljavitev sodbe, so zato neutemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni opravilo naroka za glavno obravnavo, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 10. tč. 339. čl. ZPP, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za odločanje brez naroka po 2. odst. 454. čl. ZPP. Nobena od pravdnih strank ni ustrezno zahtevala izvedbe naroka, saj mora biti ta zahteva izrecna(1). Navedba tožnice v tožbi (prvi pripravljalni vlogi z dne 26. 8. 2015), da naj „sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter po opravljeni glavni obravnavi razsodi“, temu kriteriju ne zadosti, saj tudi med predlaganimi dokazi ni bilo nobenega takega, ki bi terjal narok. Poleg tega je stanje stvari (nesklepčnost tožbe) omogočalo odločitev na podlagi predloženega gradiva.

8. Tožnica v obravnavani zadevi od toženke terja plačilo dveh računov v skupni višini 297,00 EUR. V ugovoru zoper izvršilni sklep je toženka navedla, da se z dolgom ne strinja, ker naj bi bila s tožnico dogovorjena, da plača 24,00 EUR in ostane naročnica, kar je tudi storila, poleg tega pa jo tožnica ni pisno opomnila na nastali dolg. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi (ki ima naravo tožbe) navajala zgolj, da je toženko zaradi neplačevanja računov 17. 12. 2014 izključila iz telefonskega omrežja, in ker toženka ni plačala dveh obrokov za telefonski aparat, ki bi ji omogočila ponovni priklop, je razmerje ostalo prekinjeno, zaradi česar so zapadle v plačilo vse obveznosti iz naslova nakupa telefonskega aparata v višini 108,00 EUR in prejete ugodnosti v višini 189,00 EUR, v skladu s pogodbo.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tožničinih navedb iz druge pripravljalne vloge z 19. 10. 2015 skupaj z njej predloženimi dokazi (dopisa tožnice in korespondence med pravdnima strankama), ker so bile prepozne. Sodišče je tožnico s sklepom 5. 8. 2015 posebej opozorilo, da mora upoštevajoč pravila postopka v sporu majhne vrednosti navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na katere opira svoj zahtevek, že v tožbi (451. čl. ZPP), zato je bila s kasnejšimi navedbami prekludirana.

10. Prvostopenjsko sodišče je sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, da je tožničina tožba, kot je zgoraj povzeta, nesklepčna. Trditve, ki jih je podala tožnica (pravočasno), ne zadostujejo za utemeljenost njenega zahtevka. Kot je ustrezno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, tožnica ni navedla, katere pravice in obveznosti pravdnih strank so bile dogovorjene po sklenjenih pogodbah, katerih obveznosti toženka ni izpolnila in kdaj so te zapadle, katere ugodnosti je toženka prejela, kakšni so predvideni pogoji, razlogi in postopek za odstop od katere od pogodb. Sodišče prve stopnje zato ni moglo ugotavljati, ali je in kdaj tožnica pravilno odstopila od pogodbe in posledično ali je tožnica upravičena do plačila iztoževanih zneskov. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da tožnica tudi ni pojasnila, katerih računov toženka ni poravnala in za katero storitev so bili neporavnani računi izdani. Sodišče je v 16. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da ne more samoiniciativno, le na podlagi predloženih dokazov, sklepati na obstoj določenih dejstev, če teh stranka ne zatrjuje. Z dokazovanjem namreč ni mogoče nadomestiti strankine pomanjkljive trditvene podlage, ker je to namenjeno zgolj preverjanju oz. potrditvi trditev stranke. Skladno z razpravnim načelom (1. odst. 7. čl. ZPP) in pravilom dokaznega bremena (212. čl. ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo.

11. Tožnica je sicer v dokaz predložila Pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja št. 5104333 in Pogodbo o nakupu GSM aparata št. 1195293. Vendar v dokaz česa? Svojega pogodbenega razmerja s toženko vsebinsko razumljivo sploh ni opisala. Trditev, da stranka dolguje na podlagi priložene pogodbe, preprosto ne zadostuje. Sodišče vsebine konkretnega pogodbenega prava, ki sta ga stranki dogovorili s pogodbo, ne pozna po uradni dolžnosti, kot je to ustrezno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. To ugotavlja le na podlagi in v mejah trditev pravdnih strank o vsebini pogodbenega razmerja in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata. Tožničine pritožbene kritike, da je sodišče kršilo določbe postopka, ko je od tožnice zahtevalo, da se sklicuje na posamezna pogodbe določila, so zato neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 214. čl. ZPP z ugotavljanjem dejstev, ki naj bi bila nesporna. Tožnica dejstva, kako in kdaj ter na kateri podlagi je prišlo do odstopa od pogodbe, sploh ni zatrjevala. Če stranka ne zatrjuje določenega pravno pomembnega dejstva, nasprotna stranka takemu dejstvu ne more izrecno ugovarjati oz. ga konkludentno, z nenasprotovanjem, priznati. Zato tako odstopa od pogodbe kot tudi izklopa iz omrežja, skladnega s sklenjeno pogodbo, ni mogoče šteti za priznani oz. nesporni dejstvi.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnice o nepravilno porazdeljenem dokaznem bremenu. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je obveznost plačila iztoževanih zneskov sploh nastala in na kakšni pravni podlagi. Trditveno in dokazno breme v zvezi s temi dejstvi pa je na njej. Tako tudi ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče verjelo toženki glede plačila obveznosti do tožnice, saj se sodišče s tem vprašanjem (pravilno) niti ni ukvarjalo. Tožnica namreč sploh ni izkazala (utemeljila) pravnega naslova nastanka obveznosti plačila iztoževanih zneskov, zato se z dokazovanjem sodišče ni ukvarjalo.

14. Pritožbene kritike, da so razlogi sodišča v 17. točki obrazložitve sodbe povzeti iz neke druge zadeve, so neutemeljene. Zaključki in sklepanje sodišča prve stopnje v tem delu sodbe so namreč povsem logični in jasni ter se evidentno nanašajo na obravnavano zadevo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pravne pomembnosti datumov 9. 2. 2015 in 18. 2. 2015, so za odločanje o tožbenem zahtevku po povedanem nerelevantne.

15. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo, pritožbo pa zavrnilo.

Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP sem v zadevi odločila kot sodnica posameznica.

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZZP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2006, str. 722, ter odločbe tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cpg 756/2014, II Cpg 297/2016, II Cpg 373/2016, II Cp 846/2015 in druge.