Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je bil določenega dne na delu pod vplivom alkohola. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker tožena stranka preizkusa z alkotestom ni opravila v skladu s postopkom, ki je natančno določen v navodilih, ni kršila postopka in je za presojo kršitve bistven samo rezultat alkotesta. V kolikor sam postopek ugotavljanja alkoholiziranosti ni bil izveden v skladu s postopkom, ki je določen v navodilih in če nadrejeni delavec, ki je preizkus odredil in priča pri izvedbi samega alkotesta izven prostorov delodajalca (v bolnišnici) nista bila prisotna, potem rezultata alkotesta ni mogoče upoštevati, saj postopek ni bil izveden v skladu z navodili.

V delovnem sporu lahko delodajalec alkoholiziranost delavca dokazuje z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva, torej tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s delavcem v neposrednem stiku. ZDR-1 ZVZD ne določata posebnih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti so le nadrejeni delavci tožnika izpovedali, da so zaznali zadah po alkoholu, medtem ko ostale zaslišane priče zadaha niso zaznale, zato ugotovitve sodišča nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga, ki bi nujno imele za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočale razumnih pomislekov oziroma izključevale možnosti drugačne presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi ostalih prič in do pisne izjave sodelavcev. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da tožniku dne 12. 10. 2013 ni prenehalo delovno razmerje in še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter ga je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto žerjavist livar in mu vzpostaviti delovno razmerje za čas od 12. 10. 2013 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter ga prijaviti v obvezna zavarovanja in mu vpisati v evidenco delovno in zavarovalno dobo za čas od 12. 10. 2012 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožniku, za obdobje od 12. 10. 2013 dalje, obračunati vsakomesečno bruto plačo v višini kot bi jo tožnik prejel če bi delal, tj. v bruto znesku 1.500,00 EUR mesečno ter od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu priznati tudi vse druge pravice iz delovnega razmerja in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev ne upošteva metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, s čemer je sodišče kršilo 8. člen ZPP, kar pa vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Okoliščine, ki jih je glede tega navedlo sodišče v izpodbijani sodbi so pomanjkljive, neobrazložene, nelogične in neživljenjske. Sodišče je zmotno presodilo izpovedi pravdnih strank in prič ter listinske dokaze glede ugotavljanja tožnikove alkoholiziranosti, zato je napačno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži, da je bila tožniku dokazana alkoholiziranost na podlagi zunanjih znakov in preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku. Izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Navodilo za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog sploh ne predvideva ugotavljanja alkoholiziranosti na podlagi zunanjih znakov in zato takšno ugotavljanje tudi ni dopustno. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku ni dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev, saj je bil preizkus izveden s številnimi pomanjkljivostmi, zato je sodišče napačno uporabilo 109. in 110. člen ZDR-1, saj za izredno odpoved ni podanih utemeljenih razlogov. Sodišče je kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. Kršilo pa je tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče je verjelo predvsem pričam, ki jih je predlagala tožena stranka in ki so potrdile, da je tožnik kazal zunanje znake alkoholiziranosti, ker naj bi se pri njem zaznal zadah po alkoholu. Sodišče je obrazložilo, da je verjelo predvsem A.A. in B.B., ki sta bila s tožnikom dalj časa v neposrednem stiku in sta tako najbolje zaznala obnašanje tožnika, njegov govor, zadah itd.. Tožnikovim sodelavcem C.C. in Č.Č., ki sta jasno izpovedala, da tožnik ni kazal nobenih znakov alkoholiziranosti in da ni imel zadaha po alkoholu, pa ni poklonilo vere. Takšna argumentacija sodišča je po mnenju tožnika pristranska in bi moralo sodišče opraviti skrbno presojo vseh dokazov. Sodišče je tudi zapisalo, da verjame, da je zdravnik v bolnišnici rekel „dobro da vemo, da je nekaj popil“. Ta izjava izkustveno logično pomeni, da tožnik ni kazal zunanjih znakov alkoholiziranosti, saj bi sicer navedeno opazil zdravnik sam in če bi opazil, takšne izjave ne bi podal. Glede navedb tožnika, da zdravniško osebje očitno ni opazilo zunanjih znakov alkoholiziranosti, saj bi sicer bilo to zapisano v ambulantnem izvidu, je sodišče povsem nelogično zaključilo, da iz izvida Splošne bolnišnice D. ni razvidno, kaj pomenijo navedeni laboratorijski izvidi, katere preiskave so bile opravljene. Tožnik vztraja, da bi v primeru, če bi kazal zunanje znake alkoholiziranosti, zdravniki, glede na strokovno usposobljenost, to zaznali in tudi zabeležili. Tudi priča E.E., medicinski tehnik, je izpovedal, da ni zaznal zunanjih znakov alkoholiziranosti in da je v obrazcu nujne medicinske pomoči rubrika, kjer se zabeleži, če sumiš na prisotnost alkohola. Sodišče se do te izjave sploh ni opredelilo, čeprav je bistvenega pomena za odločitev. Prav tako je medicinska sestra v bolnici detektivu F.F. izrecno zanikala, da bi tožnik zaudarjal po alkoholu in mu je celo dejala, da je zaradi razkužil prisoten vonj alkohola. Sodišče pa je navedene izjave napačno povzelo, ko je zaključilo, da niti zdravstveni delavec ne more vedno in takoj zaznati, da je preiskovana oseba pod vplivom alkohola. Sodišče je upoštevalo predvsem izpoved A.A., ki pa je gojil osebne zamere do tožnika in vsekakor ni bil nepristranski, medtem, ko sodišče ni upoštevalo izjav tožnikovih sodelavcev, da pri tožniku niso zaznali zadaha po alkoholu. Tožnikovi sodelavci so izpovedali, da tožnik ni kazal znakov vinjenosti in bi tako izpovedal tudi sodelavec G.G., če bi ga sodišče zaslišalo. Navedena priča je bil namreč s tožnikom zjutraj skupaj 15 minut in bi natančno vedel povedati, da tožnik ni kazal nobenih znakov alkoholiziranosti in da je tožil le zaradi bolečin v prsih. Tudi v vabilu na zagovor z dne 16. 9. 2013 se tožena stranka ni sklicevala na izjave zaposlenih, ki bi naj zaznali pri tožniku zadah po alkoholu. Tožena stranka se je na zadah po alkoholu začela sklicevati šele, ko je tožnik v svojem zagovoru oporekal veljavnosti zapisnika detektiva zaradi vseh kršitev navodil. V zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tožnika po izdihanem zraku in očitki tožnika, da je bilo v postopku tega preizkusa večkrat kršeno navodilo, je sodišče navedlo, da zaradi dejstva, da preizkus ni bil opravljen v prostorih tožene stranke, izredna odpoved še ni nezakonita, saj je zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja nastopila okoliščina, zaradi katere preizkusa ni bilo mogoče opraviti v prostorih tožene stranke. Nadalje je sodišče ugotovilo, da osebe, ki je dala odredbo za preizkus (H.H.), v bolnišnici res ni bilo, vendar zato ni bil kršen postopek, saj bi bilo nerealno pričakovati, da bi prišel v bolnišnico. S takšnim stališčem sodišča se tožnik nikakor ne strinja, saj gre za pomembno vprašanje njegove eksistence in je v posledici navedenega tožnik izgubil službo, zato sodišče ne more tako enostavno zaključiti, da bi bilo nerealno pričakovati, da bo pristojna oseba navzoča pri opravljanjem preizkusa. Tožena stranka je navodila sama sprejela, zato se jih je dolžna tudi držati. O tožnikovem zatrjevanju, da v času opravljanja preizkusa zaradi močnega vpliva zdravil v bolnišnici ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in varovati svoje pravice, pa se sodišče sploh ni izreklo. Tožnik zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti sploh ni prejel, pa bi ga moral. Tudi iz teh razlogov tožnik zapisnika o preizkusu ne priznava in trdi, da ni zakonit in verodostojen. Zato ne držijo ugotovitve sodišča, da je bil tožnik ustrezno poučen in da je s preizkusom soglašal ter mu ni nasprotoval. Tožnik meni, da so bile v postopku z alkotestom storjene tako hude kršitve ter je tožena stranka zlorabila tožnikovo bolezen, zato sodišče preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati kot dokaz v tem postopku. Poleg tega poročila detektivske agencije ni podpisala pristojna oseba, saj F.F. dne 13. 9. 2013 ni bil več družbenik niti zastopnik detektivske družbe, zato poročilo tudi nima nobene pravne veljave, saj ga je izdala nepooblaščena oseba. Tudi o teh trditvah tožnika se sodišče ni izreklo. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno zato, ker je bil tožnik invalid in mu niso zagotovili ustreznega dela. V primeru, če sodišče pritožbi ne bo ugodilo, bi bil to znak za toženo stranko, da se lahko na lahek način znebi delavcev, tudi invalidov, ki jim delodajalec ne more zagotoviti drugega ustreznega dela). Zadošča že izjava prič, da delavec kaže zunanje znake alkoholiziranosti, pa čeprav so ti takšni, da jih niti zdravstveno osebje ne more prepoznati: zdravstveni tehnik in zdravnik, ki so takoj po dogodku obravnavali tožnika, teh znakov niso prepoznali, kljub temu pa je sodišče v zvezi s tem zapisalo, da niti zdravstveni delavec ne more vedno in takoj zaznati, da je preiskovana oseba po vplivom alkohola. Glede na to, da sta k navodilu dala soglasje tako Sindikat neodvisnosti in SKEI, je očitno, da je bilo navodilo sprejeto ob širšem konsenzu med vodstvom in delavci tožene stranke, zato so ga bili dolžni spoštovati tako delavci kot tudi vodstvo. V nasprotnem primeru navodilo nima nobenega pomena. V primeru pa, da navodilo nikogar ne zavezuje, pa je ničelna stopnja dopustnosti alkohola prav tako nezavezujoča. Če pa navodilo v tem obsegu velja in so se ga dolžni vsi zaposleni tudi držati, pa so se v celoti dolžni držati tudi postopka in načina ugotavljanja alkoholiziranosti delavca. V tej zvezi je tožnik v spis vložil tudi mnenje sindikata z dne 26. 9. 2013, ki je v predmetnem postopku dal negativno mnenje in to mnenje dokazuje, da je tožena stranka preizkus alkoholiziranosti opravila nezakonito, ker ga je opravila izven območja delodajalca. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb in njegove izpovedi ter izpovedi njegovih sodelavcev ter izjave, ki so jo podpisali njegovi sodelavci. Iz vseh teh dokazov izhaja, da je tožnik vzoren delavec, ki v 33 letih odkar dela pri toženi stranki ni imel nobenih težav in zoper njega tožena stranka ni vodila nobenega postopka. Tudi iz izjave delodajalca z dne 5. 12. 2012, ki je bila predložena v postopku ZPIZ, izhaja, da je delavec svoje delo redno in zadovoljivo opravljal. Povsem nelogično in nerazumljivo je, da bi zaradi predmetnega dogodka, ki ga je sprožila izključno tožnikova bolezen, naenkrat tožena stranka izgubila vse zaupanje vanj. Tožnik meni, da ga je tožena stranka obravnavala diskriminatorno, ker je delovni invalid III. kategorije in mu že daljše obdobje ni zagotovila drugega ustreznega dela, ker ga ni imela, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Sedaj pa se je tožnika lahko rešila s tem postopkom. Sodišče ni enako obravnavalo tožeče in tožene stranke in svoje odločitve tudi ni razumno obrazložilo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki glede procesnih kršitev. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da so bili pri tožniku vidni znaki alkoholiziranosti že na delovnem mestu, naknadno pa potrjeni še z izvedbo preizkusa alkoholiziranosti v SB D.. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede navodil, saj gre za nebistvene kršitve, ki niso vplivale na rezultat preizkusa alkoholiziranosti. Na rezultat preizkusa alkoholiziranosti je vplivalo zgolj dejstvo, da je bila tožeča stranka še v SB D. pod vplivom alkohola, kar je bilo ugotovljeno z opravljenim preizkusom alkoholiziranosti in je aparat pokazal več kot 0,00 mg/L vsebovanosti alkohola v izdihanem zraku (0,28 mg/L). Tožena stranka poudarja, da je bila tožniku utemeljeno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve sodbe.

6. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega velja sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

7. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 10. 10. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku je očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je dne 12. 9. 2013 prišel na delo in bil na delu pod vplivom alkohola, kar je bilo dokazano z ugotovitvijo zunanjih znakov alkoholiziranosti in s preizkusom alkoholiziranosti po izdihanem zraku z napravo Drager alkotest 6510, ki je pokazal 0,28 mg/L alkohola v izdihanem zraku. Zaradi kršitve je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, kar pa predstavlja takšno okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je ves čas postopka trdil, da dne 12. 9. 2013 ni prišel na delo pod vplivom alkohola, temveč mu je ob pričetku dela ob 5.30 uri naenkrat postalo slabo, zbadalo ga je v prsih, zato se je vsedel ter stisnil glavo med kolena, takrat pa je prišel delovodja A.A., kateremu je tudi povedal, da ne more delati in da ga močno boli v prsih in da naj pokliče rešilca. Priča A.A. je izpovedal, da je tisti dan zjutraj, v skladu s prakso pri toženi stranki, izvajal minutko za varnost, da bi ocenil psihofizično stanje delavcev in je v skladu s protokolom šel od delavca do delavca ter ga vprašal ali je kaj popil in ko je prišel do tožnika je ta sedel in potožil, da bi rad šel domov, ker ga boli glava. A.A. je izpovedal, da je pri tožniku zaznal zadah po alkoholu, zato je obvestil nadrejenega delavca B.B. ter poklical varnostnika, da bi delavca odstranil z delovnega mesta. Preizkus alkoholiziranosti tožnika je odredil H.H., manager za razvoj kadrov in korporacijsko varnost pri toženi stranki, opravil pa ga je detektiv F.F..

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, ki je pokazal 0,28 mg/L alkohola v izdihanem zraku. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede na ugotovljeno vrednost alkohola v izdihanem zraku tožena stranka upravičeno štela, da je tožnik spornega dne prišel na delo vinjen, kar predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in da je tožena stranka dokazala s pričami A.A., B.B., I.I. in F.F. ter zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti.

9. Pritožbeno sodišče se ne strinja s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje in pritrjuje pritožbi, ki poudarja, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi prič C.C. in Č.Č., ki sta jasno izpovedala, da tožnik ni kazal nobenih znakov alkoholiziranosti in da ni imel zadaha po alkoholu, čeprav sta bila v bližini tožnika in bi sicer to zaznala. Pritožba pravilno opozarja, da obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožnikovim sodelavcem ne verjame, ker sta bila s tožnikom le kratek čas, ne vzdrži resne presoje. Takšna argumentacija sodišča ne zadostuje in bi sodišče moralo opraviti skrbno presojo vseh dokazov, med drugim tudi izpovedi zdravstvenega tehnika E.E., ki je izpovedal, da je pomagal medicinski sestri pri obdelavi tožnika in je tožniku skupaj s kolegom reševalcem v dežurni ambulanti namestil elektrode na prsni koš ter manšeto za merjenje krvnega tlaka in je bil v neposredni bližini tožnika, pa ni zaznal zadaha po alkoholu. Hkrati je izpovedal, da bi kot zdravstveni delavec zadah alkohola vsekakor zaznal in da so bili navzoči še trije zdravstveni delavci, pri čemer nihče ni zaznal alkohola, ker bi sicer morali to zapisati v protokol nujne medicinske pomoči. Dolžnost zdravstvenih delavcev je namreč, da v kolikor pri pacientu zaznajo prisotnost alkohola, morajo to ugotovitev zapisati v protokol. 10. Utemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče verjelo predvsem pričam, ki jih je predlagala tožena stranka in sicer A.A. in B.B., čeprav sta tožnikova sodelavca C.C. in Č.Č. jasno izpovedala, da tožnik ni kazal nobenih znakov alkoholiziranosti in da ni imel zadaha po alkoholu. Pravilno tožnik opozarja, da ni logično, če bi kazal zunanje znake alkoholiziranosti, da so te zaznali le neposredno nadrejeni delavci tožnika, ne pa medicinsko osebje, ki so glede na svojo strokovno usposobljenost vsekakor strokovno bolj podkovani za ugotavljanje znakov vinjenosti kot povprečni ljudje. Glede na to, da v zabeležkah zdravstvenih izvidov ni nikjer zabeleženo, da bi tožnik kazal znake alkoholiziranosti in da zdravstveni tehniki, ki so bili v neposrednem kontaktu s tožnikom in so mu nudili prvo pomoč, niso zaznali znakov alkohola, ne vzdržijo razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi, zakaj je verjelo določenim pričam, določenim pa ne.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi trditvami, da se sodišče prve stopnje do bistvenih okoliščin v zvezi z očitano kršitvijo in samo težo kršitve ni v zadostni meri opredelilo in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovilo ter je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena. Zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče mora tak razlog ugotoviti, pri tem pa upoštevati dejstvo, da je dokazno breme na delodajalcu. Pri tem je vsekakor pomembno tudi dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 33 let, da je bil invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni (odločba ZPIZ z dne 21. 2. 2013), na podlagi katere je imel pravico do premestitve na drugo delovno mesto ter mu tožena stranka ustreznega dela ni zagotovila. Kot so izpovedale priče, je tožnik opravljal delo tudi v nočnem času, ker mu primernega dela tožena stranka ni bila sposobna zagotoviti. Sodelavci so tožnika opisali kot marljivega, pridnega delavca, ki je bil sodelavcem pripravljen vedno pomagati in jih nadomeščati ter da nikoli ni nasprotoval nadrejenim delavcem.

12. Sodišče prve stopnje je sicer v sodbi pravilno zapisalo, da je tožena stranka dolžna zagotavljati varno delo vsem delavcem, še toliko bolj zaradi njene dejavnosti, ki je nevarna sama po sebi in zaradi katere lahko pride do poškodbe pri delavcu ne glede na krivdo, še toliko prej pa zaradi njegovega nepravilnega ravnanja, ko lahko pride do poškodb tudi pri sodelavcih. Vsekakor je tožena stranka v smislu zagotavljanja varnega dela dolžna preprečiti delo pod vplivom alkohola, glede na to, da je tožnik upravljal z 80 tonskim žerjavom. Vendar pa je tožena stranka dopuščala, da je tožnik kljub omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 21. 2. 20113, še naprej opravljal delo, ne da bi tožena stranka upoštevala omejitve iz odločbe ZPIZ. Vse navedeno pa je potrebno presojati tudi v povezavi z ugotavljanjem resnega in utemeljenega odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja in dejstva takojšnjega prenehanja delovnega razmerja.

13. Pravilno tožnik v pritožbi tudi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitev Navodil za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog z dne 15. 6. 2011, na katera je opozarjal tožnik. Soglasje k navodilu sta dala tako Sindikat neodvisnosti in SKEI in je bilo navodilo torej sprejeto ob širšem konsenzu med vodstvom in delavci tožene stranke. Če navodilo velja, so ga vsi zaposleni dolžni upoštevati, zato je bila tudi tožena stranka dolžna voditi postopek ugotavljanja alkoholiziranosti delavca tako, kot ga je sama določila v navodilih. Preizkus alkoholiziranosti tožnika je v skladu s 3. točko navodil tožene stranke opravil detektiv F.F., ki je v ta namen tudi napisal zapisnik, iz katerega izhaja, da je bil na podlagi naročila tožene stranke ob 8.45 uri na urgenci Splošne bolnišnice D., kamor so pripeljali tožnika ter da je opravljeni preizkus alkoholiziranosti pokazal vrednost 0,28 mg/L alkohola v izdihanem zraku. Preizkus alkoholiziranosti je odredil H.H., ki je imel za to pooblastilo, vendar pa ob samem preizkusu ni bil navzoč, čeprav bi moral biti, saj iz 3. odstavka 3. točke navodil izhaja, da mora biti pri preizkusu alkoholiziranosti navzoč delavec, ki je odredil preizkus in vsaj ena priča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženi stranki kljub upoštevanju tožnikove situacije, da je bil v bolnišnici in pod vplivom močnih zdravil in je detektiv dal tožniku v podpis zapisnik o opravljenem alkotestu, ki ga ta ni mogel prebrati, ker ni imel očal, ni mogoče očitati, da ni pravilno izvedla postopka preizkusa alkoholiziranosti. Pri tem se ni opredelilo do pravilne izvedbe postopka, saj je bil namreč ob preizkusu navzoč le eden od zaposlenih. Navodilo pa natanko določa, kdo mora biti navzoč.

14. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo v številnih odločbah, je v tej zakonski določbi vsebovan metodološki napotek o izdelavi dokazne ocene, ki mora biti vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) in analitično sintetična. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da s tem, ko tožena stranka preizkusa z alkotestom ni opravila v skladu s postopkom, ki je natančno določen v navodilih, ni kršila postopka in je za presojo kršitve bistven samo rezultat alkotesta. V kolikor sam postopek ugotavljanja alkoholiziranosti ni bil izveden v skladu s postopkom, ki je določen v navodilih in nista bila prisotna nadrejeni delavec, ki je preizkus odredil in priča pri izvedbi samega alkotesta izven prostorov delodajalca (v bolnišnici), potem rezultata alkotesta ni mogoče upoštevati, saj postopek ni bil izveden v skladu z navodili. V delovnem sporu lahko delodajalec alkoholiziranost delavca dokazuje z vsemi dokazi, ki so primerni za ugotavljanje tega dejstva, torej tudi z zaslišanjem prič, ki so bile s delavcem v neposrednem stiku. Niti Zakon o delovnih razmerjih niti Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 43/2011) ne določata posebnih pravil glede dokazovanja alkoholiziranosti delavca na delu. Za ugotavljanje očitne alkoholiziranosti je primeren kot dokaz tudi zaslišanje prič, ki so bile s takšnim delavcem v neposrednem osebnem stiku, torej tudi zaslišanje sodelavcev in nadrejenih delavcev. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da sodišče ne more ugotavljati znakov alkoholiziranosti s pričami. Glede zaznave tožnikove alkoholiziranosti pa so le nadrejeni delavci tožnika izpovedali, da so zaznali zadah po alkoholu, medtem ko ostale zaslišane priče zadaha niso zaznale, zato ugotovitve sodišča nižje stopnje ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga, ki bi nujno imele za posledico potrditev zatrjevanj tožene stranke in ne bi omogočale razumnih pomislekov oziroma izključevale možnosti drugačne presoje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi ostalih prič in do pisne izjave sodelavcev z dne 16. 10. 2013, ki so izpovedali drugače kot A.A., ki je izpovedal, da sodelavci tožnika niso hoteli delati z njim zaradi težav, ki jih je tožnik imel z alkoholom. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je posledično pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

15. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v delu ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze in šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo ali je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, torej podana v skladu z določbami ZDR-1. 16. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ponovno presoditi tudi, ali je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka roka. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da so s tem v zvezi pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja, zato je potrebno upoštevati tudi delavčevo preteklo delo, vključno s trajanjem njegove zaposlitve, pa tudi njegov socialni položaj (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 32/2011 z dne 5. 3. 2012 in sklepom VIII Ips 2565/2012 z dne 16. 4. 2013).

17. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).