Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razžalitve dobrega imena in časti oškodovancu pripada le, če razžalitev povzroči škodno posledico (duševne bolečine). Duševne bolečine morajo biti intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi in dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 661,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 12. 2010 dalje do izpolnitve obveznosti.

2. V preostalem (glede glavnice v višini 3.160,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 21. 7. do 28. 12. 2010) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 211,28 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 46,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2010 dalje do plačila ter materialne škode v višini 40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo plačilo 382,12 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja višino odmerjene odškodnine za nematerialno škodo in sodišču očita zmotno ugotovljen soprispevek oškodovanca. Dodaja, da je z označbo toženkinih navedb kot nerelevantnih le-te v celoti prerekal, zato obrazložitev sodišča, ki takšne navedbe šteje za priznane, predstavlja sodbo presenečenja in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer naj bi bil morebiten odvzem ključev toženki storjen precej pred škodnim dogodkom, zato takšno ravnanje ne more biti v vzročni zvezi z škodnim ravnanjem toženke. Ker sodišče ne pojasni v kolikšnem delu naj bi bila škoda posledica ravnanja tožnika, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede ugotovitve višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik več dni jemal analgetike. Dodaja, da je bil strah podan tako objektivno kot subjektivno, saj se je tožnik zaradi udarcev v predel oči utemeljeno ustrašil za svoj vid, o čemer se sodišče ni izreklo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Po njegovem mnenju je prenizka tudi odmera odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je toženka v tožnikovo čast in dobro ime posegla tudi z izrazi kot so „smrdljivec“, „prasec“ in drugi, pri čemer se je tožnik počutil osramočenega in ponižanega. Dodaja, da je zmerjanje s ciganom objektivno žaljivo in ne predstavlja sinonima za nekoga, ki krade. V tem delu je sodišče tudi zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za 890 EUR, saj 90 EUR od zahtevanih 1000 EUR znaša 910 EUR. Izrek sodbe je v tem delu nerazumljiv ter tudi drugačen od postavljenega tožbenega zahtevka, kar nasprotuje 2. členu ZPP. Sodišče je napačno odmerilo tudi višino odškodnine iz naslova materialne škode, saj je način vzpostavitve prejšnjega stanja v domeni tožnika (164. člen OZ). Ker so bila očala neuporabna, je tožnik pravilno zahteval povrnitev stroškov popravila. V tem delu sodišče ne bi smelo upoštevati dopisa O. J. (priloga B10), saj je bil le ta kot dokaz predložen prepozno. Sodišče je tudi spregledalo zatrjevanje, da se stekla očal niso mogla obdelati tako, da bi ustrezala drugemu okviru. Tožnik je zato moral naročiti povsem nov okvir in stekla. Materialno zmoten je nadalje zaključek sodišča, da obresti za materialno škodo tečejo šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Škoda je namreč nastala že z dnevom izdaje računa za popravilo očal (165. člen OZ). Tudi zakonske zamudne obresti bi sodišče moralo odmeriti od 20. 7. 2010, ko je bila nematerialna škoda v celoti znana, toženka pa je ni poravnala, čeprav je tožnika poškodovala namenoma. Napačna je tudi odločitev v stroškovnem delu, saj ta ne upošteva, da je tožnik s temeljem uspel v celoti. Dodaja, da tudi sicer nagrada za drugi narok z dne 28. 6. 2012 ne bi smela biti priznana, saj je to v nasprotju s sodno prakso.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče namreč toženkinih navedb o tožnikovem nedovoljenemu odvzemu ključev vseh strojev na kmetiji ni štelo kot njegov soprispevek ( v smislu tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) k nastali škodi. To bi bilo tudi nelogično, saj se je odvzem ključev zgodil skoraj en mesec pred škodnim dogodkom. Razlog za nižjo odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tako ni iskati v soprispeveku oškodovanca k nastali škodi, temveč v krajšem trajanju in manjši stopnji bolečin, ki jih je utrpel tožnik. Ob tem pritožba sodišču zmotno očita neupoštevanje protibolečinskih sredstev, ki jih je jemal tožnik (Lekadol oziroma Naglesin). Sodišče je namreč tožnikovim navedbam verjelo, vendar je nujnost jemanja protibolečinskih zdravil ocenilo v povezavi z izvedenskim mnenjem, ki je potrebnost protibolečinske terapije v takšnih primerih zanikalo. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča, da je šlo zgolj za sled poškodbe (udarnina in podpludba desne veke), trajanje bolečin in njihova intenzivnost pa je bila majhna, je tako pravilna odmera višine odškodnine. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je namreč sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu OZ, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da višina odškodnine ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in namenom odškodnine. Poleg individualizacije odškodnin je treba pri ugotavljanju „pomena prizadete dobrine in namena odškodnine“ upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem te okvire upoštevalo, zato je znesek v višini 250,00 EUR povsem ustrezen.

6. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za strah, saj je le ta podprta tako z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da tožnik ob samem dogodku ni utrpel niti primarnega niti sekundarnega strahu, kot tudi z izpovedbo priče I. P. Ker je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino le, kadar je ta intenziven in traja dalj časa, tožnik pa ni uspel dokazati, da je šlo v obravnavanem primeru za takšen strah, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazana takšna intenziteta strahu, ki bi kakorkoli upravičevala prisojo denarne odškodnine.

7. Pritožnik nima prav, ko meni, da bi moralo sodišče odmeriti višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Gre sicer za eno od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode (prvi odstavek 179. člena OZ), vendar pravična denarna odškodnina oškodovancu pripada le, če razžalitev povzroči škodno posledico (duševne bolečine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile takšne intenzitete, da bi opravičevale višjo odškodnino od prisojene (glede na trditveno podlago tožnika te celo ne predstavljajo pravno priznane škode, vendar v to pritožbeno sodišče zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP ne more poseči). Duševne bolečine morajo namreč biti intenzivne, dolgotrajne in se morajo odražati v okolju, v katerem oškodovanec živi in dela (1). Denarna odškodnina v takem primeru predstavlja neko satisfakcijo, odmeno za pretrpljene duševne bolečine, nikakor pa ni kazen za povzročitelja škode, temveč zgolj zadoščenje oškodovancu. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi zakonske zamudne obresti za povrnitev nepremoženjske škode morale teči od dneva zamude dalje, saj je toženka v zamudo prišla šele z vložitvijo tožbenega zahtevka (drugi odstavek 299. člena OZ), kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožba pa v tem delu pravilno opozarja na napačen izračun sodišča prve stopnje, saj razlika med zahtevanimi 1.000,00 EUR in prisojenimi 90 EUR odškodnine znaša 910 EUR (in ne 890 EUR), kar predstavlja zavrnilni del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno presojo dopisa O. M. (list. št. 32-33) glede odmere odškodnine za nastalo premoženjsko škodo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da si je dne 19. 8. 2010 kupil nova očala, škodo na starih pa je povzročila prav toženka, bi moralo tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugoditi. Tožnik je namreč škodo izkazal s predloženim računom, nastali znesek zamenjave očal pa so potrdile tudi poizvedbe sodišča pri O. M.. Iz dopisa navedene optike tako izhaja, da je bila menjava okvirja v konkretnem primeru otežena zaradi starosti toženčevih očal, saj se modeli okvirjev hitro menjajo. Prav to pa po stališču pritožbenega sodišča potrjuje trditve tožnika (ki jih toženka s predložitvijo mnenja druge optike, ne more izpodbiti, saj le ta konkretnega popravila ni opravila), da zgolj zamenjava okvirjev na ista korekcijska stekla ni bila možna. Ob tem velja dodati, da je tudi sicer splošno znano dejstvo, da starih korekcijskih stekel ni mogoče vgraditi v katerikoli okvir. Napačna je tudi odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Odškodnina se sicer odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), vendar je dolžnik v zamudi od dneva, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti. Oškodovanec lahko izbira med nedenarno terjatvijo (lahko zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja na stroške odgovorne osebe) ali pa sam vzpostavi prejšnje stanje in zahteva denarno odškodnino kot nadomestilo stroškov vzpostavitve prejšnjega stanja (164. člen OZ), kar je tožnik storil v konkretnem primeru. Gre za alternativno obligacijo odgovorne osebe, ki pa je odvisna od oškodovančeve pravice do izbire, ki učinkuje od obvestila odgovorni osebi o tem, kaj je izbrala. (2) Šele takrat namreč odgovorna oseba pride v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. V konkretnem primeru tako zakonske zamudne obresti tudi za povrnitev premoženjske škode tečejo od vložitve tožbenega zahtevka (in ne od dneva izdaje računa za popravilo očal kot zmotno meni pritožnik) do izpolnitve obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako (2. in 5. alineja 358. člena ZPP), da je tožbenemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode glede glavnice ugodilo v celoti, glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa delno. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Podani namreč niso bili niti izrecno uveljavljani niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

9. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v manjši meri (za 661 EUR od zahtevanih 3.821,00 EUR oziroma za 17,3 %), mora v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti ustrezen delež (82,7%) njenih pravdnih stroškov. Kar zadeva kriterij uspeha je odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je ta uspela po temelju ali po višini. Neposredne podlage za različno obravnavanje posameznega uspeha namreč v ZPP ni. Kot potrebne za pravdo (prvi odst. 155. člena ZPP) je zato sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta, tožniku priznalo: 206,7 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 190,80 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 1,50 EUR za fotokopije, 84,36 EUR za potne stroške odvetnika (2 x Grosuplje – Litija -Grosuplje oziroma 228 km x 0,37 EUR), vse to povečano za 20 % DDV (100,67 EUR), 541,24 EUR stroškov izvedenca ter 210 EUR sodne takse za tožbo, kar skupaj znaša 1.355,27 EUR, v 17,3 % deležu pa 234,46 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 206,7 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 190,80 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 31,66 EUR za potne stroške odvetnika, vse to povečano za 20 % DDV (89,83 EUR), kar skupaj znaša 538,99 EUR, v 82,7 % deležu pa 445,7 EUR. Po ustreznem poračunu mora tožnik toženki povrniti 211,28 EUR pravdni stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo uspel v 9,3 %(za 321 EUR od izpodbijanih 3.441,00 EUR), zato se mu prizna 225,6 EUR za nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 7,5 EUR za stroške tiskanja in fotokopiranja, vse povečano za 20 % DDV (50,62 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 195 EUR, kar skupno znaša 498,72 EUR, v 9,3 % pa 46,38 EUR. V primeru zamude tožena stranka poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok) do izpolnitve obveznosti.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/99 z dne 22. 12. 1999. (2) Ukmar, D. Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa – 2010, GV Založba, številka 14, str. 22.