Jedro

Izhodišče za določanje uporabnine je tržna najemnina in za ugotovitev konkretne tržne najemnine ni vselej potrebno angažirati izvedenca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe in v delu ustavilo postopek (I. in II. točka izreka). V III. točki izreka je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici plačati 7.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 440,00 EUR za vsak mesec v obdobju od 5. 1. 2018 do 5. 5. 2019. V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca tožnici dolžna plačati znesek 100,00 EUR, povezan s ponovnim priklopom elektrike in plina, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2018. Zahtevek v katerem je tožnica zahtevala, da toženca odgovarjata solidarno (V. točka) je zavrnilo in tožencema naložilo plačilo 2.772,72 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka).

2.Zoper III. in IV. točko izreka (ki skupaj s V. točko predstavljata sodbo) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta toženca, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da bo zavrnilo tožbeni zahtevek. Podredno predlagata, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navajata, da je tožeča stranka od vsakega toženca posebej zahtevala plačilo 7.480,00 EUR tj. denarne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve (v nadaljevanju: uporabnina) in 100,00 EUR (v nadaljevanju: stroški priklopa), oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Očitata, da je zahtevek za plačilo uporabnine in stroškov priklopa po temelju neutemeljen, saj je tožnica je s samovoljnim odklopom elektrike povzročila, da je bilo stanovanje neuporabno. Splošno znano dejstvo je, da stanovanja brez elektrike in plina ni mogoče uporabljati. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je štelo, da je imelo stanovanje elektriko in plin v kritičnem času. Tožnica bi uporabnost stanovanja oziroma višino neupravičene obogatitve morala dokazovati z izvedencem, a tak dokaz ni bil izveden. Z izklopom elektrike in plina pa je bila prav tako prizadeta pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena URS.

Nadalje očitata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da je tožnica upravičena do najemnine, čeprav najemna pogodba ni bila veljavna. Napačna je tudi odločitev, da je višina t. i. uporabnine enaka najemnini. Tožnica bi morala z izvedencem dokazati višino denarne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve, kar je tudi uveljavljeno stališče v sodni praksi. Navajata, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko časa je v stanovanju prebival vsak izmed tožencev, saj je zunajzakonska skupnost tožencev razpadla.

Toženca menita, da so materialnopravni razlogi v 22. točki obrazložitve protispisni, saj sodišče na podlagi tega, da sta bili stranki z najemno pogodbo dogovorjeni za plačilo stroškov, šteje, da sta toženca dolžna plačati tudi stroške priklopa, čeprav najemna pogodba ni bila več veljavna. Poleg tega pa tožnica kot lastnica stanovanja ni upravičena do povrnitve stroškov priklopa elektrike in plina, saj je to odklopila samovoljno in z namenom, da bi tako izselila toženca. Nenazadnje pa nasprotujeta tudi višini stroškov priklopa elektrike in plina.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov pritožbenega postopka tožencema. Opozarja, da sta toženca pritožbo vložila prepozno in da sta v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na odklop elektrike in neuporabnosti stanovanja prekludirana.

Pritožba ni utemeljena.

Toženca napačno razumeta, da je sodišče prve stopnje v izreku določilo, da je vsak izmed tožencev dolžan plačati celoten znesek uporabnine in stroškov priklopa. Denarni znesek predstavlja deljivo obveznost. Če delež zneska, ki ga je dolžan plačati vsak toženec ni določen, sta toženca v skladu z drugim odstavkom 393. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ) dolžna tožnici plačati vsak polovico prisojenega zneska.3

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do uporabnine. V skladu s 96. členom Stvarnopravnega zakonika4 v povezavi s 198. členom OZ sta toženca, ker sta v obdobju od 1. 1. 2018 do neznanega datuma v maju 2019 brez pravne podlage uporabljala stanovanje tožnice, dolžna povrniti korist, ki sta jo imela s uporabo stanovanja. Neuporabnost stanovanja zaradi izklopljene elektrike in plina sta toženca tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala le za april in maj 2018.5 Zato pritožba v delu, ki se nanaša na neuporabnost stanovanja v preostalem obdobju uporabe stanovanja, predstavlja nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Toženca nista navedla razlogov, zakaj tega nista konkretizirano zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje. Drži, da je višina uporabnine v komunalno pomanjkljivo opremljenem stanovanju nižja kot bi bila sicer. Vendar pa je ključnega pomena razlog za odklop energentov. Toženca nista predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bil izklop elektrike in plina posledica ravnanja tožnice, tožnica pa je svoje navedbe potrdila z zaslišanjem. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca nista zadostila dokaznemu bremenu in posledično ne moreta zahtevati zmanjšanja uporabnine, saj sta se za to korist pri uporabi stanovanja z neplačevanjem računov za elektriko in plin prikrajšala sama (tč. 18. obrazložitve).6 Ker odklop elektrike in plina ni posledica ravnanj tožnice, se toženca prav tako neutemeljeno sklicujeta na 34. URS. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da sta bila elektrika in plin odklopljena v posledici ravnanja tožencev in da je tožnica poskrbela za ponoven priklop (kar je potrdila z zaslišanjem), sprejema kot razumno, logično vzdržno, preverljivo, prepričljivo in dovolj jasno obrazloženo, zaradi česar je očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je višino najemnine uporabilo le kot podlago za določanje višine uporabnine (15. tč. obrazložitve), zato je očitek o napačni uporabi materialnega prava neutemeljen. Toženca se v zvezi z dokazovanjem višine uporabnine sklicujeta na ustaljeno sodno prakso, a ne navedeta nobene sodne odločbe. Posledično se pritožbeno sodišče do odstopa od ustaljene sodne prakse zaradi pavšalnosti navedb ne more opredeliti.7 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izhodišče za določanje uporabnine tržna najemnina in da za ugotovitev konkretne tržne najemnine ni vselej potrebno angažirati izvedenca. Najemna pogodba med strankama je odraz tržne vrednosti konkretnega stanovanja tudi v času po prenehanju najemnega razmerja, če le ni prišlo do okoliščin, ki bi v času obračunavanja uporabnine mogle vplivati nanjo (na primer velika časovna oddaljenost med veljavnostjo najemne pogodbe in obdobjem obračunavanja uporabnine, turistični razvoj območja lege nepremičnine ...). Toženca nista podala konkretiziranih navedb v smeri, da z najemnino določen znesek ne odraža tržne najemnine. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo z angažiranjem izvedenca ugotavljati tržno najemnino oziroma uporabnino za leto 2018 in prvo polovico leta 2019, saj je obdobje, za katerega tožnica zahteva uporabnino, nastopilo neposredno za iztekom najemnega obdobja.8

Toženca zmotno navajata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njunih navedb glede razpada zunajzakonske skupnosti in da ni ugotovilo, koliko časa je v stanovanju bival vsak toženec. Sodišče prve stopnje se je do te navedbe v 16. in 17. točki obrazložitve pravilno in obširno opredelilo.

Sodišče prve stopnje je kljub napačni obrazložitvi, ko je na podlagi tega, da sta bili stranki z najemno pogodbo dogovorjeni za plačilo stroškov, štelo, da sta toženca dolžna plačati tudi stroške priklopa, čeprav najemna pogodba ni bila več veljavna, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Toženca sta bila v vtoževanem času v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ) dolžna plačevati tudi stroške.9 Ker je odklop elektrike in plina posledica njunega ravnanja in ne tožničinega, sta dolžna povrniti tudi stroške ponovnega priklopa. Ugovora zoper višino stroškov ponovnega priklopa v pritožbenem postopku ni moč upoštevati, saj toženca nista pojasnila, zakaj teh navedb nista mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tako njun ugovor predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Ker zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženca sama krijeta stroške pritožbe, saj z njo nista bila uspešna (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami.

3Tako tudi VSL Sklep II Cp 1280/2022 z dne 5. 9. 2022 v 7. tč obrazložitve: " Po 393. členu Obligacijskega zakonika se v primeru, ko je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Denarna obveznost, določena v izreku izpodbijanega sklepa, je po naravi stvari deljiva. Ker torej v izreku ni navedeno, da sta toženki solidarni dolžnici, velja, da je vsaka od njiju dolžna tožnikoma polovico zneska."

4Uradni list RS, št. 87/02, s spremembami.

5Natančneje od 24. 4. 2018 (diktat poobl. tožene stranke na zapisnik dne 9. 1. 2024).

6Tako tudi VSL v sodbi in sklepu II Cp 294/2019 z dne 8. 5. 2019 v 23. točki: "Nobenega dvoma sicer ni, da zaradi tega višina uporabnine ni enaka nič, saj tudi uporaba stanovanja brez vode in elektrike za uporabnika predstavlja določeno korist, vendar pa je ta korist nedvomno nižja kot pri komunalno popolno opremljenem stanovanju. Čim je tako, pa se kot pomemben izkaže razlog odklopov. Če držijo navedbe tožnice, da gre za posledico neplačevanja računov, ki bi jih moral plačati tretji toženec, slednji zmanjšanja uporabnine iz tega naslova ne more zahtevati, saj se je za (večjo) korist prikrajšal sam. Če sta odklopa posledica tožničinega samovoljnega ravnanja, pa bo to predstavljalo podlago za znižanje uporabnine, saj tožnica ne more zahtevati povrnitve koristi, katere pridobitev je tretjemu tožencu onemogočila".

7Odločba USRS Up-48/00 z dne 25. 4. 2002, 5. točka: " … pritožnik ostaja zgolj pri trditvi, da je bilo materialno pravo v njegovem primeru in v njegovo škodo uporabljeno drugače, kot je sodna praksa. Ne predloži primera sodne odločbe, ki bi tako trditev podkrepil, ne ponudi o tem drugih dokazov, ne omenja pravne literature, ki bi kazala na to, da gre za neenakost v sodni praksi".

8VSRS v sodbi II Ips 978/93 z dne 12. 4. 1995: " … stranki [sta se] ob sklenitvi zakupne pogodbe za sporni poslovni prostor dogovorili za plačilo mesečne zakupnine [...] 240 DEM […]. Toženec poslovnega prostora po poteku roka, za katerega je bila zakupna pogodba sklenjena (31.12.1989), ni izpraznil. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da mora toženec plačevati tudi od 1.1.1990 dalje za uporabo poslovnega prostora uporabnino v enaki višini, ne da bi ugotavljalo, kakšno dejansko korist je imel toženec v tem času zaradi uporabe prostora."

9Tako tudi VSL II Cp 778/2018 z dne 14. 11. 2018, 8. točka: " … sodišče [je] pravilno zaključilo, da je toženka dolžna plačati stroške povezane z uporabo spornega stanovanja (ki ga je kljub prenehanju pravnega naslova še vedno uporabljala). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, mora namreč stroške plačevati tudi oseba, ki je v stanovanju sprva bivala skladno z najemno pogodbo, nato pa je po prenehanju pogodbe z uporabo stanovanja nadaljevala. [...] Toženka neutemeljeno navaja, da vtoževanega zneska ni dolžna plačati zato, ker nima veljavno sklenjene najemne pogodbe, saj je sodišče ugotovilo, da je navkljub prenehanju pravnega naslova za uporabo stanovanja stanovanje še vedno uporabljala."