Jedro

Hudodelsko združbo kot kvalifikatorno okoliščino pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ povezujejo naslednji elementi: 1. najmanj tri osebe; 2. njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj (po noveli KZ nad tri leta zapora) in 3. kot nujen pogoj udeležba pri izvršitvi kaznivega dejanja s področja neupravičenega prometa in proizvodnje mamil.

Izrek

Zahteve obsojenega M.L. in zagovornikov V.D. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojenca sta dolžna plačati povprečnino, obsojeni M.L. 800 EUR, obsojeni V.D. pa 1.500 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je M.L., V.D. in E.J. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ (točka I izreka prvostopenjske sodbe), obtožena M.L. in V.D. pa tudi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka II). Obtoženemu M.L. je za dejanje pod točko I določilo kazen štiri leta zapora, za dejanje pod točko II pa eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen pet let in dva meseca zapora. Obtoženemu V.D. je za kaznivo dejanje pod točko I določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za dejanje pod točko II eno leto in osem mesecev zapora in nato enotno kazen šest let zapora. Obsojenemu E.J. je za dejanje pod točko I izreklo kazen tri leta zapora. Obsojencem je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, od tega vsakemu po 400.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je vse pritožbe, med drugim tudi pritožbe zagovornikov obsojenih M.L. in V.D., zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, vsak po 150.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika V.D. ter obsojeni M.L. Zagovornica M.N. vlaga zahtevo zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi tistih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in predlaga, da Vrhovno sodišče obtoženca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik M.K. uveljavlja vse razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje. Obsojeni M.L. v "pritožbi", ki jo je šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti, ne navaja nobenega od razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 196. člena KZ (točka II) razveljavi, v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 196. člena KZ (točka I) pa naj mu kazen po 417. členu ZKP omili.

Na vse tri zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in predlagal, naj jih Vrhovno sodišče zavrne, ker kršitve zakona, ki jih uveljavljajo, niso podane oziroma ker uveljavljajo nedopustne razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obema obsojencema in zagovornikoma, o njem sta se izjavila zagovornica M.N. in obsojeni M.L. Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

1. K zahtevi zagovornice M.N. Vložnica zahteve smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sodbi naj bi bili "protispisni" ker trdita, da posamezni telefonski pogovori (med obsojenima D. in L.) pomenijo "vse kaj drugega, kot je bilo rečeno". Prepisi telefonskih pogovorov namreč dokazujejo, da to, kar se pripisuje obsojencema, nikoli ni bilo izgovorjeno. Izpodbijani sodbi naj bi tudi zmotno šteli, kaj so dokazi v kazenskem postopku. Pogovori med obsojencema niso dokazni vir in zakon sodišče tudi ne pooblašča, da razlaga vsebino posnetih pogovorov oziroma, kaj je kdo mislil. Procesna pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe, t.i. protispisnost (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ki jo uveljavlja zagovornica, je podana, kadar sodišče nepravilno povzema v sodbi vsebino kakega dokaza v zvezi s kakim odločilnim dejstvom. Zahteva kršitve kazenskega postopka v tem smislu ne utemeljuje, pač pa zgolj graja dokazno presojo vsebine telefonskih pogovorov, torej v nasprotju z zakonom (drugi odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, na katero je Vrhovno sodišče vezano.

Ni se tudi mogoče strinjati z nadaljnjimi navedbami zahteve, da sodišče vsebine telefonskih pogovorov na opisan način ne bi smelo upoštevati kot dokaz pri presoji obsojenčeve krivde. Temeljna naloga sodišča je ugotavljanje dejstev, to je, določeno dejstvo spoznati na pravno določen način ter njegov obstoj tudi logično in izkustveno sprejemljivo dokazati. Zakon sodišču daje temeljni metodološki napotek, po katerem dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo (drugi odstavek 329. člena ZKP). V ta namen mora sodišče vestno pretehtati in oceniti vsak dokaz posebej ter v zvezi z drugimi dokazi ter šele na takšni podlagi presoditi, ali je posamezno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP) in kakšen dokazni pomen mu je mogoče pripisati.

Diskete oziroma kasete, na katerih so zabeleženi pogovori, posneti pri izvajanju prikritih preiskovanih ukrepov z nadzorom elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, so fizični predmeti, nosilci dokazov. Dokaz je informacija o dejstvih, zabeležena na takšnem predmetu oziroma njen prepis, ki je kot vsak drug dokaz podvržena prosti presoji sodišča. Oceno tega dokaza, točneje, vsebino in verodostojnost posnetih pogovorov sodišče opravi tako, da najprej oceni vsak dokaz zase (telefonski pogovor) in nato še v povezavi z drugimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je posnete pogovore med obsojencema povzelo pravilno in jim ni ničesar dodalo, niti odvzelo, pač pa je na podlagi vsebine pogovorov v povezavi z drugimi posrednimi dokazi ocenilo, da se obsojenca na prikrit način pogovarjata o drogi, oziroma da je v ozadju pogovora dogovarjanje o nakupu in transportu droge. S tem sodišče ni prekoračilo svojih pooblastil v zvezi z dokazovanjem in mu ni mogoče očitati "nedopustno domišljijsko razlago" telefonskih pogovorov med obsojencema, kot trdi zahteva.

V tem smislu je skladno z navedenimi izhodišči tudi višje sodišče utemeljeno zavrnilo smiselno enake pritožbene navedbe in pravilno poudarilo (sodba, stran 17), da je sodišče prve stopnje smelo in bilo upravičeno pojasnjevati vsebino telefonskih pogovorov in njihov pomen in da jih je pravilno povezalo z mamili. Svojo ugotovitev je podkrepilo z devetimi točkami, v katerih je prikazalo posredne dokaze, ki prepričljivo podpirajo sprejeto razlago pogovorov in njihov dokazni pomen pri ugotavljanju obsojenčeve krivde.

Zanikanje zahteve, da se posneti pogovori ne nanašajo na nobeno kaznivo dejanje, sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbe zahteve v peti točki, kjer zagovornica zgolj izraža nestrinjanje z dokazno presojo in zaključki v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II prvostopenjske sodbe. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

2. K zahtevi zagovornika M.K. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Sodišče naj bi nepravilno uporabilo zakon, saj ni bilo pogojev za obsodbo po drugem odstavku 196. člena KZ, to je, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v združbi. Kršitev utemelji z navedbami, da je bil M.Š., ki je v tej zadevi omenjen kot eden od članov združbe, pred Okrožnim sodiščem v Kopru, v zvezi s prevozom istega mamila v osebnem avtomobilu, obsojen le za temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, medtem ko S.P., ki je bila z njim skupaj v avtomobilu, sploh ni bila procesuirana. Pravni kvalifikaciji nasprotuje tudi iz razloga, ker vloga V.D., kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, naj ne bi zadoščala za očitek kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ. Iz opisa ne izhaja obsojenčeva povezanost z ostalimi člani združbe. Pri tem zavrača stališče višjega sodišča, da je za opredelitev združbe odločilno, da je vloga posameznika z ostalimi vezni člen za delovanje združbe in pogoj za uspešno izvedbo prepovedanega ravnanja. Meni, da je treba ob očitku združbe dokazati, da gre za hierarhično in med seboj povezano delovanje članov, kar naj bi bil temeljni element vsake hudodelske združbe. Ugotovljena in v opisu dejanja zatrjevana vloga V.D., četudi bi držalo, kar se navaja, pa tudi sicer ne zadošča za pravno kvalifikacijo po drugem odstavku 196. člena KZ, saj naj bi obsojenemu M.L. zgolj posredoval telefonsko številko neke osebe z vzdevkom J. Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi v tem delu omejilo na preizkus pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja v obsegu, kot ga izpodbija vložnik zahteve.

Okoliščina, da je bil M.Š. pred Okrožnim sodiščem v Kopru pravnomočno obsojen le za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ, v predmetni zadevi pa je v opisu kaznivega dejanja naveden skupaj s S.P. kot član združbe, ki je v osebnem avtomobilu iz Nizozemske v Slovenijo prevažal 6.850,28 g hašiša in 197,33 g kokaina, na sprejeto pravno kvalifikacijo nima nobenih pravnih posledic.

Sodišče je dolžno odgovoriti na kazenskopravni zahtevek tožilca; obsodilna sodba potrjuje utemeljenost njegovega zahtevka. Bistvena sestavina takšne sodbe je krivdorek oziroma izrek o krivdi, ki obsega dejanski in pravni opis kaznivega dejanja. Materialna pravnomočnost obsodilne sodbe se nanaša na izrek (krivdorek), ki obsega v njem označeno kaznivo dejanje in obtoženca.

V konkretnem primeru gre za dva ločena kazenska postopka, v katerih sta dve različni okrožni sodišči ločeno obravnavali člane iste kriminalne združbe. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani so bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ le M.L., V.D. in E.J., ki so se za storitev kaznivega dejanja združili z neugotovljeno osebo z vzdevkom J., M.Š. in S.P. Navajanje slednjih v opisu kaznivega dejanja ne pomeni njihove obsodbe, pač pa zaradi jasnosti in popolnosti opisa nujno konkretizacijo zakonskega znaka združbe kot kvalifikatorne okoliščine. Obsodba M.Š. pred Okrožnim sodiščem v Kopru za njegov prispevek v okviru delovanja združbe in dejstvo, da zoper S.P. kazenski postopek sploh ni bil uveden, zato na sprejeto pravno oceno kaznivega dejanja ne moreta vplivati.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, kolikor izpodbija pravilnost pravne kvalifikacije, ker hudodelska združba kot kvalifikatorna okoliščina naj ne bi bila opisana, niti ugotovljena.

Hudodelska združba je splošen izraz za različne oblike združevanja posameznikov zaradi izvrševanja (občasnega ali trajnega) kaznivih dejanj. Kazenskopravna doktrina hudodelske družbe razlikuje po organizacijski strukturi, stopnji povezanosti članov oziroma pripadnikov in ciljih združbe; na tej podlagi se hudodelske združbe delijo na družbe nižje ali višje stopnje. Kazenski zakonik, veljaven v času storitve kaznivega dejanja, za takšno delitev ni dajal podlage; razlaga pojma hudodelska združba je bila prepuščena sodni praksi.

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena KZ, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja (KZ-99), je med drugim podano, če dejanje iz prvega odstavka stori več oseb, ki so se združile za izvrševanje takih dejanj. Ta oblika povezovanja udeležencev pri storitvi kaznivega dejanja je v komentarjih označena kot hudodelska združba (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, str. 302). Za njen obstoj se zahteva, da morajo biti v združbi najmanj tri osebe in da morajo storiti vsaj eno kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena KZ. V noveli KZ (KZ-B z dne 2.4.2004) je bila (očitno) zaradi pravilne in bolj izenačene uporabe posebnega dela KZ hudodelska združba opredeljena kot skupina najmanj treh ljudi, ki so se združile za izvrševanje kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen več kot tri leta zapora (14. odstavek 126. člena KZ). Z isto novelo so bile na tej podlagi spremenjene tudi inkriminacije posameznih kaznivih dejanj, kvalificiranih z okoliščino, da so storjena v hudodelski združbi, med njimi tudi določba drugega odstavka 196. člena KZ. Z isto novelo je bil v celoti spremenjen tudi opis kaznivega dejanja po 297. členu KZ (hudodelsko združevanje), po katerem stori kaznivo dejanje v tej obliki, kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot tri leta zapora (prvi odstavek) oziroma kdor ustanovi oziroma vodi združbo iz prvega odstavka (drugi odstavek citirane določbe).

Hudodelsko združbo kot kvalifikatorno okoliščino po drugem odstavku 196. člena KZ povezujejo naslednji elementi: 1. najmanj tri osebe; 2. njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj (po noveli KZ nad tri leta zapora) in 3. kot nujen pogoj udeležba (v širšem ali ožjem smislu) pri izvršitvi kaznivega dejanja s področja neupravičenega prometa in proizvodnje mamil. Za omenjeni tip hudodelske združbe na splošno velja nižja stopnja organiziranosti v primerjavi z že omenjeno organizirano hudodelsko združbo po 297. členu KZ. Ne zahteva se čvrsta, višja stopnja organiziranosti in povezanosti članov, notranja hierarhija, natančen načrt in cilji delovanja oziroma izvrševanja kaznivih dejanj itd., kar vse so značilnosti hudodelskih združb višje stopnje, ki se praviloma ukvarjajo z organiziranim kriminalom.

Pri hudodelski združbi po drugem odstavku 196. člena KZ je njena notranja struktura v smislu položaja, notranjih razmerij in odgovornosti njenih članov enostavnejša. Ta tip hudodelske združbe praviloma predstavlja združitev (začasno ali naključno) najmanj treh oseb. Stopnja organiziranosti je minimalna, omejena s tehnologijo konkretnih storjenih kaznivih dejanj oz. kolikor je nujno za skupinski kriminalni podvig več oseb, ki jih povezuje isti cilj. Za obstoj takšne hudodelske združbe je odločilna povezanost njenih članov zaradi izvrševanja kaznivih dejanj in ne morda zaradi kakšnih drugih ciljev. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj. Člane povezuje skupen namen izvršiti več kaznivih dejanj, pri čemer ni potrebno, da so konkretizirana oziroma natančno določena, morajo pa biti istovrstna.

Iz opisa kaznivega dejanja (točka I) izhajajo bistveni elementi hudodelske združbe v predstavljenem smislu. V njem je navedeno, da so se obsojeni M.L., V.D. in E.J. skupaj z M.Š., S.P. in neugotovljeno osebo z vzdevkom J. združili zaradi izvrševanja kaznivih dejanj in da so dejanje (nakup droge na Nizozemskem zaradi prodaje v Republiki Sloveniji) izvršili na podlagi delitve vlog (prodaja, posredovanje, nakup, prevoz droge), ki je omogočala načrtovan kriminalni podvig. Iz opisa tudi izhaja, da so obsojenci kot sostorilci storili oziroma odločilno prispevali k uresničitvi vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Podrobnejše razčlenjevanje strukture omenjene združbe v smislu njene hierarhičnosti pa glede na navedena izhodišča v okviru obravnavane inkriminacije ni potrebno. Zato zahtevi v obsegu, ko izpodbija obstoj hudodelske združbe, ni bilo mogoče pritrditi; pravna presoja ostalih elementov hudodelske združbe pa presega okvir vložene zahteve.

Kar zadeva vlogo obsojenega D. je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da se je tudi on z ostalimi združil za izvrševanje kaznivih dejanj (podrobnejša konkretizacija tega elementa združbe sodi v obrazložitev sodbe). Njegova vloga je opredeljena kot posredovanje pri prodaji mamila, ki predstavlja eno od alternativnih oblik izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Sodna praksa posredovanje pri nakupu ali prodaji mamila na splošno šteje kot dejanje tretje osebe, ki je različna od kupca in prodajalca in ki je usmerjeno v sklenitev dogovora med kupcem in prodajalcem o kupoprodaji droge. Bistvena značilnost posredovanja je, da posrednik dela za naročnike, torej za račun drugega. V opisu kaznivega dejanja je podrobno opredeljena vloga obsojenega D. pri posredovanju med prodajalcem, neugotovljeno osebo z vzdevkom J., in M.L. kot kupcem droge. Ugotovitev, da je obsojeni D. v združbi opravljal vlogo posrednika tudi po mnenju Vrhovnega sodišča opravičuje sprejeto pravno kvalifikacijo po drugem odstavku 196. člena KZ. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

V obširnem izreku sodbe pod točko I se na več mestih (pravilno) navaja, da je predmet kaznivega dejanja kokain in konoplja - smola (hašiš), v drugem odstavku dejstvenega opisa na tretji strani prvostopenjske sodbe pa je (očitno) pomotoma naveden kot predmet kaznivega dejanja heroin namesto hašiša. Vložnik v zahtevi sicer pravilno izpostavlja navedeno pomanjkljivost sodbe, vendar pa mu ni mogoče pritrditi, da je zaradi tega sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V povezavi z razlogi sodbe, ki ugotavlja, da je bil M.Š. angažiran za prevoz kokaina in konoplje - hašiša in ne heroina, je očitno, da gre v izreku zgolj za pisno napako, ki v ničemer ne vpliva na razumljivost izreka, ne pa za procesno pomanjkljivost sodbe, ki bi jo moralo sodišče sankcionirati z razveljavitvijo sodbe.

V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da opisano dejanje ni kaznivo zato, ker sta nakup in prodaja hašiša na Nizozemskem dovoljena in zatrjuje nepravilnost stališča višjega sodišča, da gre za tako imenovani "distančni delikt", saj naj bi se vloga obsojenega D. s posredništvom izčrpala.

Že sodišče druge stopnje (sodba, stran 14) in enako vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo utemeljeno zavračata navedeno stališče obrambe. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da se je obsojeni D. z obsojenim L. dogovoril za nakup droge in da mu je L. v ta namen že izročil 6.500 EUR, s katerimi naj bi D. poskrbel za nakup in prevzem hašiša na Nizozemskem ter za prevoz v Slovenijo. Vloga obsojenega D. pri izvršitvi kaznivega dejanja se torej, kot pravilno ugotavlja že vrhovni državni tožilec, ni izčrpala z dogovorom o nakupu in prevzemu hašiša na Nizozemskem, saj je dogovor obsegal tudi prevoz droge v Republiko Slovenijo. Z dogovorom o nakupu droge, ki je bil sklenjen v Sloveniji in kjer je bil tudi izročen denar, pa je bilo kaznivo dejanje tudi dokončano. Pravilna je torej ugotovitev (10. člen KZ), da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Republiki Sloveniji, zaradi česar so zagovornikovi ugovori, da ne gre za kaznivo dejanje, neupoštevni.

Po navedbah zahteve naj bi na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP) vplivalo tudi dejstvo, da sodišče ni uporabilo določb ZKP (318. člen in drugi odstavek 149. člena ZKP), na podlagi katerih bi preverilo za sodišče očitno sporno identiteto obsojenega D. Na vsebinsko enake ugovore obrambe sta prepričljivo in argumentirano odgovorili že sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje in jih upravičeno zavrnili kot neutemeljene. Stališčem pravnomočne sodbe ni mogoče oporekati, pač pa pritrditi v oceni, da je za zakonitost sodbe skladno z obtožnim načelom odločilno, da se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) ter na dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta). Sodišče kljub poizvedbam ni moglo ugotoviti prave identitete osebe, ki se je s spremenjeno potno listino in lažnimi identifikacijskimi podatki izdajala za V.D., kar pa ni bila ovira, da zoper to osebo ne bi smelo izvesti kazenskega postopka in izreči sodbo, četudi ni izkoristilo vseh zakonskih možnosti za preverjanje identitete. Pomembno je, da se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, čeprav ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti njene prave identitete. Zagovornikovo nestrinjanje z oceno prvostopenjske sodbe, da je obsojeni D. tujec, sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče zahteve v tej smeri ni preizkušalo.

3. K zahtevi obsojenega M.L. Vlogo obsojenega M.L., poimenovano "pritožba", je po vsebini šteti za zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 196. člena KZ (točka II), v kateri se zavzema za oprostitev obtožbe tega kaznivega dejanja, v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 196. člena KZ (točka I) pa vložnik predlaga omilitev kazni.

Bistvo vložene zahteve glede kaznivega dejanja pod točko II je obsojenčevo zanikanje, da bi V.D. izročil 6.500 EUR za nakup droge; za to trditev naj ne bi bilo nobenih dokazov in naj bi bil po krivem obsojen, višje sodišče pa je po mnenju obsojenca takšno nezakonito sodbo neutemeljeno potrdilo. Vložnik zahteve se v obrazložitvi tudi nejasno sklicuje na kršitve posameznih procesnih določb, ki pa jih zgolj navrže (174. člen, 383. člen, četrti odstavek 289. člena ZKP) ter 29. člen Ustave.

Utemeljenosti zatrjevanih kršitev zakona Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ker ne zadostijo procesnemu standardu (424. člen ZKP), da morajo biti kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje, ne le konkretizirane, temveč tudi obrazložene. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana sodba, zaradi česar zahtevi, ki tudi v nasprotju z zakonom uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), ni moglo ugoditi.

Obsojenčev predlog za izredno omilitev kazni (417. člen ZKP) presega zakonske okvire zahteve za varstvo zakonitosti. Izredna omilitev kazni je namreč drugo izredno pravno sredstvo, o katerem Vrhovno sodišče odloča na podlagi posebnega postopka. Zato zahtevi tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o premoženjskem stanju obsojenih V.D. in M.L., kot izhajajo iz spisa.