Jedro

Pogodba o delu je bila veljavno sklenjena že na podlagi ustnega soglasja volj strank, zato ni potrebe, da o tem obstaja kakšna pisna dokumentacija (naročilnica ipd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85846/2011 z 19. 10. 2011, ostane v veljavi tudi v 2. in 4. odstavku izreka za glavnico v višini 4.651,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2011 dalje ter za 116,20 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vključno 9. dne od prejema sklepa o izvršbi dalje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti še 867,37 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da samo odpravi pomanjkljivosti in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi toženo stranko zavezovali k plačilu. V prid temu govori tudi izogibanje pričanja B. M., ki ga je bilo naposled potrebno privesti na sodišče. Tožnik je dela opravil v decembru 2010, vendar pa je obračun del napravil že 28. 11. 2010, torej preden je z deli sploh pričel. Ta navedba tožnika je sporna, saj je P. K. izjavil, da sta se s tožnikom dobila na objektu in da je bil prizidek že slikopleskarsko obdelan. Obenem ni jasno, zakaj pokojni V. dela tožnika ni upošteval v zadnjem računu, glede na to, da je obračun napravil že 28. 11. 2010. Prav tako noben račun za B. M. ne vsebuje slikopleskarskih del. 3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo za slikopleskarska dela, ki jih je opravil na nepremičnini B. M. Trdi, da mu je kot podizvajalcu opravo del naročil pravni prednik tožene stranke S. V.(1).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravnim prednikom tožene stranke ter tožnikom sklenjena pogodba o delu. Tožnik je opravil slikopleskarska dela kot podizvajalec na podlagi dogovora, sklenjenega s pokojnim S. V. kot podjemnikom (naročnikom). Ta pa se je zavezal v razmerju do (glavnega) naročnika B. M. Te trditve so v dokaznem postopku potrdili prav vsi izvedeni dokazi oz. zaslišane priče, tudi tehnični direktor pri pravnem predniku tožene stranke P. K., ki je vodil obnovo spornega objekta. Izpovedbe prič o obstoju poslovnega razmerja so skladne, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je opravo slikopleskarskih del tožniku naročil pravni prednik toženke in ne B. M. Pritožnica kot pomembno izpostavlja okoliščino, da se je slednji zaslišanja udeležil šele, ko je sodišče odredilo prisilno privedbo. Glede na to, da so tudi druge priče o pogodbenem odnosu med pravdnima strankama izpovedale enako, pa se ta okoliščina izkaže kot nebistvena.

7. Pogodba o delu je bila veljavno sklenjena že na podlagi ustnega soglasja volj strank (prim. 1. odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika; OZ) zato ni potrebe, da o tem obstaja kakšna pisna dokumentacija (naročilnica ipd.), kot zmotno meni tožena stranka. Glavni naročnik in podizvajalec nista (bila) v poslovnem (pogodbenem) razmerju, zato podizvajalec od naročnika (ki ni njegov sopogodbenik) ne bi bil upravičen zahtevati plačila za opravljen posel (razen pod pogoji iz 631. člena OZ, za kar v tej zadevi ne gre).

8. Pritožbene trditve o datumu računa, datumu obračuna del in času same oprave del glede na zgoraj opisano niso bistvenega pomena. Tožena stranka ni niti trdila, da tožnik naročenih del ni opravil ali da bi plačilo že prejel. Ob neizpodbijanih ugotovitvah, da so bila dela naročena in izvedena ter da sta jih tako (glavni) naročnik B. M. kot pravni prednik tožene stranke pregledala in potrdila (3. odstavek 642. člena OZ) ter ob tem, ko tožena stranka obsegu opravljenega dela in višini zahtevka ni nasprotovala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pritožnica ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v izreku o zavrnitvi pritožbe.

(1) Toženka je po pravnomočnem sklepu o dedovanju D 1515/2011 z 20. 4. 2011 dedinja celotne zapuščine po pokojnem S. V.