Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS Sklep Pdp 464/98

ECLI:SI:VDSS:2000:VDS.PDP.464.98 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

sprememba tožbe relativna bistvena kršitev določb postopka
Višje delovno in socialno sodišče
12. maj 2000
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če niso izpolnjeni pogoji za uporabo 18. člena ZDSS glede opredelitve tožene stranke, mora sodišče glede spremembe oz. razširitve tožbe upoštevati določbe 192. in 196. člena ZPP-77. Razširitev tožbe na drugo toženo stranko je mogoča le z njeno privolitvjo. Gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločitve, če je sodišče meritorno odločilo o tožbi zoper drugotoženo stranko, čeprav se je le - ta razširitvi tožbe na drugotoženo stranko upirala.

Izrek

Pritožba prvotožene stranke B. d.o.o., se zavrže. Pritožbi drugotožene stranke J. d.o.o. se ugodi in se izpodbijani del sodbe, tj. 1., 2., 3., 4. in 7. točka izreka, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo obstoj delovnega razmerja pri drugotoženi stranki J. d.o.o., za čas od 16.10.1995 do 11.2.1996, kar je drugotožena stranka dolžna tožniku priznati in mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico (1. točka izreka). Drugotožena stranka je dolžna tožniku izplačati iz naslova razlike v plači za september 1995 8.535,40 SIT, za oktober 1995 13.331,30 SIT, za november in december 1995 ter januar 1996 po 40.000,00 SIT, za februar 1996 pa 11.429,00 SIT (2. točka izreka). Iz naslova mesečne nagrade mu je dolžna izplačati za november 1995, december 1995 in januar 1996 po 16.200,00 SIT, iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 pa 60.117,00 SIT (4. točka izreka) in mu povrniti stroške postopka v višini 70.745,70 SIT (7. točka izreka), vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Kar je tožnik zahteval od drugotožene stranke več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (5. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko B. d.o.o., kateri je tožnik dolžan povrniti stroške postopka v višini 55.462,50 SIT (6. in 8. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe toženi stranki. Toženi stranki se pritožujeta skupaj, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

Predvsem uveljavljata pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Prvotožena stranka je ves čas postopka zatrjevala pomankanje pasivne legitimacije, ker tožnik ni navedel ustrezne tožene stranke, drugotožena stranka pa razširitvi tožbenega zahtevka nasprotuje. Tožnik ni postavil zahtevka, ki bi se glasil na obe pravni osebi. Iz pripravljalne vloge tožnika z dne 9.2.1998 izhaja, da je zahtevek postavljen zgolj zoper prvotoženo stranko, tako da ni jasno, kdaj naj bi tožnik tožbo razširil še na drugotoženo stranko.

Sodišče je s sodbo ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko zoper prvotoženo stranko pa ga je zavrnilo, pri tem pa ni navedlo, da gre v bistvu za razširitev tožbenega zahtevka na dve toženi stranki.

Tožniku je dovolilo spremembo označbe tožene stranke v smislu 18. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, v nadaljevanju ZDSS), hkrati pa je brez privoljenja drugotožene stranke odločilo v skladu z 192. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP). Sodišče je torej zelo poenostavljeno in v korist tožnika dovolilo spremembo označbe tožene stranke, s čimer je kršilo 18. člen ZDSS, obenem pa razsodilo, kot bi šlo za dve toženi stranki. Takšna sodba se na da preizkusiti, saj je sodišče razsodilo o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen.

Pritožnici tudi navajata, da je sodišče poseglo v avtonomijo strank pri sklepanju pogodb o zaposlitvi. Tožnik je točno vedel, kaj podpisuje, pogodbe ni podpisal zaradi sile ali grožnje. Volja obeh pogodbenih strank je bila skleniti delovno razmerje za določen čas.

Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od 7.3.1995 dalje, je sodišče razsodilo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas od 16.10.1995 do 11.2.1996, in sicer pri podjetju, ki sploh ni bilo stranka v postopku. Pritožnici predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje oziroma, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba prvotožene stranke ni dovoljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena.

Prvotožena stranka se je pritožila zoper navedeno sodbo, čeprav je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo (6. točka izreka). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da prvotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo in je njeno pritožbo na podlagi 1. odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP) v zvezi s 3. odstavkom 358. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Drugotožena stranka pa utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu je tožnik dne 30.12.1995 vložil tožbo, ki jo je s pripravljalnimi vlogami dopolnjeval, zoper prvotoženo stranko B d.o.o., s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 7.3.1995 dalje ter plačilo razlik v plači za obdobje od julija do oktobra 1995, plačo ter mesečne nagrade za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 15.10.1995 do 11.2.1996 ter plačilo regresa za letni dopust za leto 1995, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Na obravnavi dne 7.5.1997 je navedel, da tožbo razširja še na J., vendar do konca glavne obravnave ni izrečno navedel, ali uveljavlja isti tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki, ali namesto prvotožene stranke toži drugotoženo stranko, niti ni obeh toženih strank, na katere naj bi se s prvotno tožbo postavljeni tožbeni zahtevek nanašal, navedel v zadnji pripravljalni vlogi z dne 9.2.1997, s katero je dokončno opredelil tožbeni zahtevek (v tej pripravljalni vlogi je kot tožena stranka označena le prvotožena stranka B. d.o.o.).

Sodišče prve stopnje je razširitev tožbe na drugotoženo stranko dovolilo in se pri tem sklicevalo na določbo 2. odstavka 190. člena ZPP ter na 18. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94). Stališče prvostopenjskega sodišča ni pravilno. V obravnavanem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZDSS, ki določa, da lahko delavec spremeni označbo tožene stranke najkasneje do konca pripravljalnega naroka, oz. do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, če je v tožbi napačno označil toženo stranko zaradi očitne pomote, pri čemer se sprememba označbe stranke ne šteje za spremembo tožbe. Tožnik ni pravočasno razširil tožbe na drugotoženo stranko J. d.o.o., ker je to storil šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Poleg tega pa ni mogoče šteti, da je spremenil označbo tožene stranke zaradi očitne pomote.

Drži sicer, da sta imeni obeh toženih strank podobni, prav tako pa je na prvi pogodbi in na plačilnih listah res navedena prvotožena stranka, vendar to niso okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik upravičeno v dilemi o tem, katera družba je njegov delodajalec, oz.

kdo je v tem individualnem sporu pasivno legitimiran. Tožnika je namreč v pravdi zastopal odvetnik, ki bi na podlagi ostalih dveh pogodb in podatka, da je tožnik dejansko delal pri drugotoženi stranki, moral pravočasno ugotoviti, kdo je tožnikov delodajalec.

Toliko bolj, ker je bila drugotožena stranka kot delodajalec vpisana v tožnikovo delovno knjižico. Poleg tega pa je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja pravilno vložil ugovor na pristojni organ drugotožene stranke, kot izhaja iz podatkov v spisu.

Zato v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 18. člena ZDSS, kar pomeni, da bi moralo sodišče upoštevati določbe ZPP glede razširitve oz. spremembe tožbe. Tožnik je torej s prepozno spremembo označbe tožene stranke povzročil, da je bila kasnejša razširitev tožbe na drugotoženo stranko mogoča le z njeno privolitvijo.

V obravnavani zadevi tožnik ni jasno opredelil, ali spreminja tožbo tako, da toži namesto prvotnega toženca drugega toženca (192. člen ZPP) ali razširja tožbo na novega toženca v smislu 196. člena ZPP. V obeh primerih je za spremembo tožbe potrebna privolitev novega toženca. Četudi bi drugotožena stranka z razširitvijo tožbe soglašala, pa se zastavlja vprašanje, ali je glede na prekluzivne roke, določene v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l.SFRJ št. 60/89, 42/90) za uveljavljanje sodnega varstva (člen 80, 82 ZTPDR), tožnik pravočasno uveljavljal varstvo pravic pred sodiščem, oziroma ali je bila spremenjena tožba vložena zoper delodajalca, ki o ugovoru ni odločil (v obravnavanem primeru drugotoženo stranko), v razumnem roku v skladu s 105. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Na podlagi ugotovljenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče, ki je dovolilo spremembo tožbe na novega toženca, in pri tem štelo, da je tožba vložena zoper oba toženca, nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 190. člena ZPP in določbo 18. člena ZDSS, kar je vsekakor lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Drugotožena stranka, ki ni soglašala z razširitvijo tožbe, ob pravilni uporabi določb pravdnega postopka namreč sploh ne bi postala stranka v postopku in ji z izpodbijano sodbo ne bi mogla biti naložena izpolnitev obveznosti do tožnika. Prvostopno sodišče je torej zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka v smislu 1. odstavka 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v delu izreka, ki se nanaša na drugotoženo stranko, ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču. Ob ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče, upoštevaje 2. odstavek 192. člena (oz. 196. člena) ZPP, ugotoviti, če drugotožena stranka privoli v spremembo oz. razširitev tožbe tudi nanjo, in nato ponovno odločiti o zadevi. Pri tem naj upošteva, da se določba 2. odstavka 190. člena ZPP v nobenem primeru ne more uporabiti, če tisti, ki naj stopi v pravdo namesto prvega toženca (192. člen ZPP) oz. novi toženec, na katerega se tožba razširi (196. člen ZPP) ne privoli v subjektivno spremembo tožbe oz.

v razširitev tožbe na novega toženca - sospornika. V takem primeru sodišče ne more dovoliti spremembe tožbe iz razlogov, opredeljenih v 2. odstavku 190. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je sodišče sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia