Jedro

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljila (med drugim) z izdatki, ki jih ima v razmerju do sorodnikov pok. H.K.(v nadaljevanju rentnih upravičencev) zaradi izplačevanja rente iz naslova nemškega socialnega zavarovanja. Te obveznosti tožeče stranke se izračunavajo po (nemških) predpisih o socialnem zavarovanju. Rente so bile posameznim upravičencem odmerjene potrditvah tožeče stranke z odločbami tožeče stranke. To pomeni, da je bila tožeča stranka tista, ki je s svojimi odločbami opredelila tudi posameznega rentnega upravičenca.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti v roku 15 dni, njene stroške pritožbenega postopka v znesku 485,01 EUR, po tem roku pa za primer še zakonske zamudne obresti od 485,01 EUR, ki začnejo teči šestnajsti dan, šteto od vročitve te sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo, tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.924,88 EUR z zamudnimi obrestmi, po stopnji, kot se za zamudne obresti priznava v kraju izpolnitve, t.j. L., N. in sicer od zneska 6.317,95 EUR od 31.12.2001 do plačila, od zneska 2.606,71 EUR od 31.10.2003 do plačila in od zneska 300,96 EUR od 31.1.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmote ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je utemeljevala pasivno legitimacijo z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke (II. tožbenih trditev). Svojo aktivno legitimacijo pa je utemeljila z regresnim upravičenjem (V. točka pripravljalnega spisa z dne 13.5.2003, l. št. 19). Regresno upravičenje gre tožeči stranki po njenih trditvah po 116. paragrafu nemškega Zakona o socialnem zavarovanju. Pritožbeno sodišče to argumentacijo tožeče stranke na načelni ravni v celoti sprejema. Za vprašanje prehoda pravice do odškodnine se namreč po 1. odstavku 31. člena Sporazuma med RS in ZRN o socialni varnosti (Ur.l. RS MP 12/99) uporablja nemško pravo, 116. paragraf nemškega Zakona o socialnem zavarovanju pa takšno regresno upravičenje tožeče stranke ureja.

Predpostavke odškodninske odgovornosti se v obravnavanem primeru presojajo po slovenskem pravu, ker je do poškodbe pri delu s smrtnim izidom prišlo v Sloveniji. (30. člen ZMZPP; Ur. l. RS, št. 56/99). Regresno upravičenje pa ne spreminja temelja odškodninskega tožbenega zahtevka. To pomeni, da bi tožena stranka ob izpolnjenih drugih predpostavkah odškodninske odgovornosti tožeči stranki dolgovala odškodnino, ki bi jo bila dolgovala oškodovancu iz 194. člena ZOR, a ta do nje ni upravičen, ker mu je škodo odpravila tožeča stranka z dajatvami iz naslova socialnega zavarovanja (arg. 190. člen ZOR; compensatio lucri cum damno). Iz doslej razloženega sledi dvoje. Prvič, da tožeča ni oškodovanec, temveč regresni upravičenec, kot sama trdi in drugič, da bi šla tožeči stranki kot regresni upravičenki pravica do povrnitve škode zaradi izgubljenega preživljanja, skladno 194. členu ZOR.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljila (med drugim) z izdatki, ki jih ima v razmerju do sorodnikov pok. H. K. (v nadaljevanju rentnih upravičencev) zaradi izplačevanja rente iz naslova nemškega socialnega zavarovanja. Te obveznosti tožeče stranke se izračunavajo po (nemških) predpisih o socialnem zavarovanju. Rente so bile posameznim upravičencem odmerjene potrditvah tožeče stranke z odločbami tožeče stranke. To pomeni, da je bila tožeča stranka tista, ki je s svojimi odločbami opredelila tudi posameznega rentnega upravičenca.

Tako opredeljenih obveznosti tožeče stranke po razumevanju pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti s pojmom izgubljenega preživljanja iz 194. člena ZOR. V tako opredeljenih obveznostih tožeče stranke namreč ni odgovora na vprašanje, ali je posamezni rentni upravičenec oškodovanec iz odškodninskega razmerja, ki ga za konkretni primer opredeljuje 1. odstavek 194. člena ZOR. Enako velja za vprašanje višine odškodninskega zahtevka zaradi izgube preživljanja, ki jo za konkretni primer opredeljuje 2. odstavek 194. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tožeča stranka ni podala trditev, s katerimi bi utemeljila odškodninsko razmerje med posameznim rentnim upravičencem in toženo stranko. V zvezi z odškodninskim tožbenim zahtevkom je opredelila le podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi nesreče pri delu, v kateri je umrl H. K. Zato je tožena stranka upravičeno opozarjala na pomanjkljivosti tožbenega zahtevka, predvsem na okoliščino, da tožeči stranki z izplačilom rent posameznim rentnim upravičencem ni nastala škoda.

Iz doslej razloženega sledi, da tožbeni zahtevek ni sklepčen. Tožeča stranka na eni strani trdi (in dokazuje s 116. paragrafom nemškega Zakona o socialnem zavarovanju), da je regresna upravičenka, na drugi strani pa uveljavlja povračilo izdatkov zaradi izplačevanja rent, ki jih ni mogoče umestiti v pojem izgubljenega preživljanja iz 194. člena ZOR.

Ob takšnem izhodišču se izkaže, da je izpodbijana odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče pa zato, ker je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo z drugimi razlogi, ne odgovarja na pritožbene trditve, ki izpodbijajo presojo sodišča prve stopnje o zastaranju in nedokazanosti zahtevka po višini (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 485,01 EUR (252,45 EUR X 1,20 = 302,94 EUR za odvetniške stroške, 5,00 EUR za administrativne stroške in 177,07 EUR za sodno takso za odgovor na pritožbo). Zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče toženi stranki prisodilo skladno načelnemu pravnemu mnenju Občne seje V. s. RS, ki je bila 13.12.2006 (pravna mnenja I/2006, stran 7, z obr.).