Jedro

Sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče, zlasti ob upoštevanju neformalne izjave predlagane priče, da o stvari ne more dati nobenega relevantnega pojasnila, ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj obramba ni izkazala nobene verjetnosti, da bi priča lahko razjasnila vprašanja, ki jih je obramba nameravala z njo razjasniti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni L.Ž. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sodbami je bila obsojenemu L.Ž. za kaznivo dejanje kvalificiranega umora iz koristoljubnosti po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ določena kazen 30 let zapora in za poskus kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ določena kazen 4 leta zapora, nato pa izrečena enotna kazen 30 let zapora, v katero se všteje pripor od 17.1.2004 dalje.

Zagovornik obsojenega L.Ž. je zoper sodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Glede poskusa kaznivega dejanja ropa navaja, da niso sprejemljivi zaključki sodb, ker so protispisni ali pa so razlogi o njih pomanjkljivi o tem, da je obsojenec uporabil silo proti oškodovancu A.D., saj je ta stal za vrati, in da je nameraval oškodovancu vzeti denar, saj tak namen ne izhaja ne iz zagovora in ne iz izpovedbe oškodovanca ali iz drugih dokazov. Glede kaznivega dejanja umora A.G. pa trdi, da "ni sprejemljiv zaključek", da je obsojenec storilec in da sodba nima razlogov o tem, da je priča J.K. izpovedal, da obsojenec ni bil na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno. Sodba tudi nima razlogov o koristoljubnem motivu, o izvoru 50.000 SIT, ki so bili obsojencu zaseženi, ni pa tudi dokazov za koristoljubni motiv in za ugotovitev, da je obsojenec vzel 162.000 SIT. Sodišče ni raziskalo, zakaj je A.G. spustil obsojenca v župnišče in kakšni so bili njuni medsebojni odnosi, kakšna je bila obsojenčeva sposobnost v času storitve kaznivega dejanja, da razume pomen in obvladuje svoje ravnanje ob upoštevanju stopnje alkoholiziranosti in možganskih okvar. Sodišče nepravilno delno zavrača (glede obsojenčevega alibija), delno pa sprejema (da je bil obsojenec ob odhodu z doma trezen) izpovedbo J.K. Sodba nima razlogov o izvedenskem mnenju mag. M.V., ker da se nanj ne opira, čeprav tudi trdi, da je njegovo mnenje potrjeno z mnenjem kasnejše izvedenke. Sodišče naj bi kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo predloga, da zasliši M.M. in da vpogleda v paragonske bloke, na podlagi teh dokazov pa bi bilo mogoče ugotoviti časa in količine popitega alkohola, ter stopnjo obsojenčeve alkoholiziranosti v času kaznivega dejanja in se glede tega ne bi smelo opirati na izpovedbe prič o načinu obsojenčeve hoje, njegovem izgledu in obnašanju. Predlaga, da se razveljavi vse tri izpodbijane sodbe in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da ta uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ponavlja pritožbene navedbe, ki sta jih sodišči druge in tretje stopnje zavrnili, vse tri sodbe pa imajo ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, zato trditev zahteve, da sodbe nimajo razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljena.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu L.Ž. in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, kar pomeni, da morajo biti kršitve tako določno navedene, da jih je mogoče preizkusiti.

Zahteva zagovornika obsojenega L.Ž. sicer na splošno uveljavlja vse razloge, zaradi katerih se po 1. odstavku 420. člena ZKP lahko vloži, vendar pa ne navaja konkretno nobene kršitve materialnega ali procesnega zakona. Z navedbami, da obramba "ne more sprejeti zaključkov" izpodbijanih sodb, da je obsojenec uporabil silo zoper oškodovanega A.D.; da je silo uporabil zato, da bi tako prišel do denarja; da je bil obsojenec v času umora A.G. na kraju tega kaznivega dejanja; o verodostojnosti izpovedbe J.K. glede obsojenčevega alibija; o količini zaužitih alkoholnih pijač in stopnji alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja in s tem povezano stopnjo prištevnosti; o dokazanosti koristoljubnega motiva za umor; o izvoru denarja, ki je bil obsojencu zasežen in znesku, ki naj bi ga obsojenec vzel; o neraziskanosti odnosov med obsojencem in A.G. in o razlogih, zakaj je oškodovanec spustil obsojenca v župnišče, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev teh okoliščin, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Trditve, da so razlogi o obsojenčevi uporabi sile proti A.D. in o namenu uporabe sile protispisni, ker nasprotujejo izpovedbam obsojenca in oškodovanca; da sodba nima razlogov o določenih dejstvih (o pomenu obsojenčevega odklonilnega odnosa do duhovnikov, ker naj bi ga v otroštvu spolno zlorabili); o izvedenskem mnenju dr. M.V.; o izpovedbi J.K., da obsojenec ni mogel biti na kraju umora A.G., ko je bil storjen; o neskladju med zneskom obsojencu zaseženega denarja in zneskom, ki naj bi bil vzet A.G.; o tem, zakaj je A.G. spustil obsojenca v župnišče in kakšni so bili njuni medsebojni odnosi; o prištevnosti obsojenca v času umora v povezavi z njegovimi poškodbami možganov in alkoholiziranostjo; da si razlogi nasprotujejo (ker sodba najprej trdi, da se ne opira na izvedensko mnenje dr. M.V., nato pa, da je mnenje izvedenke M.T. potrdilo njegove ugotovitve) Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje bistvenih kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev postopka gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so razlogi o takih dejstvih popolnoma nejasni ali si nasprotujejo, ali če so povzetki sodbe o vsebini zapisnikov o zaslišanjih v precejšnjem nasprotju z njihovo vsebino.

Predvsem zahteva ne pove, zakaj naj bi bile okoliščine, glede katerih naj bi bili razlogi pomanjkljivi, napačni ali protislovni, odločilne v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena, torej odločilnega pomena za obstoj kaznivega dejanja, ugotovitev kazenske odgovornosti ali za drugo uporabo zakona. V tem pogledu je zahteva tako nedoločna, da je moralo Vrhovno sodišče pri preizkusu, katere kršitve zakona zahteva uveljavlja, določati pomen posameznih navedb.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da trditev v zahtevi, da sodišče za ugotovitev, da je obsojenec uporabil silo proti oškodovanemu A.D. in da je to storil zato, da bi mu vzel denar, ni imelo podlage v izpovedbah obsojenca in oškodovanca, ne pomeni nobene od napak v razlogih sodbe, ki so naštete v 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je sodišče obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do take ugotovitve, namreč na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki je opisal obsojenčevo uporabo noža (2. odstavek na 8. strani) in obsojenčevega zagovora, da je k oškodovancu prišel prosit za denar (zadnji odstavek na 10. strani) ter okoliščine, da je že prej prišel po denar k drugemu župniku (1. in 2. odstavek na 11. strani). Zaključki sodišča o teh okoliščinah torej niso "protispisni" kot to uveljavlja zahteva.

Trditve v zahtevi, da sodba nima razlogov o določenih dejstvih in okoliščinah, so neutemeljene. Sodba ima razloge o zatrjevani spolni zlorabi obsojenca v otroštvu v zadnjem odstavku na 31. strani in v 1. odstavku na naslednji strani; o razmerju med obsojencem in A.G. v 1. odstavku na 23. strani in o tem, da je okoliščina kako je obsojenec prišel v župnišče, nepomembna v 3. odstavku na 21. strani. Izvedensko mnenje dr. M.V. sodba analizira v zadnjem odstavku na 25. strani in 1. odstavku na naslednji strani, v 2. odstavku na 27. strani, 2. odstavku na 29. strani, 1. in 2. odstavku na 30. strani in 2. odstavku na 31. strani. Izpovedbo priče J.K. sodba analizira, ocenjuje in o njej napravi zaključek v 2. odstavku na 19. strani, na 20. in 21. strani.

O koristoljubnem motivu za umor A.G. in s tem povezanim vprašanjem, koliko denarja mu je obsojenec vzel in koliko mu ga je bilo zaseženega, sodba razloguje v 2. odstavku na 23. ter 1. in 2. odstavku na 24. strani.

O vprašanju prištevnosti ter vplivu obsojenčeve alkoholiziranosti in poškodbe možganov ima sodba obširne razloge od 25. strani do 3. odstavka na 31. strani.

Obrazložitev zakaj je sodišče odredilo izvedenstvo dr. M.V. je v 3. odstavku na 25. strani.

Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da smiselno uveljavljane kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP niso bile storjene.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist v smislu 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP, ker da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe, da se zasliši M.M. in vpogleda v paragonske bloke, na podlagi česar bi sodišče lahko ugotovilo količino in vrsto alkoholnih pijač, ki naj bi jih obsojenec popil na dan umora A.G. in čas, ko je to storil. Iz teh podatkov bi lahko izvedenci natančneje ugotovili stopnjo alkoholiziranosti in s tem povezano stopnjo prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivega dejanja.

Za kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca gre, če sodišče zavrne izvedbo materialnopravno relevantnega dokaza, za katerega je izkazana potrebna stopnja verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, razen če je očitno, da ni pomemben za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč zaradi jasnosti zadeve. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno ugotovilo, da ob upoštevanju podatkov v spisu, zlasti neformalne izjave M.M., da o stvari ne more dati nobenega relevantnega pojasnila, zahteva ni izkazala nobene verjetnosti, da bi ta priča lahko razjasnila vprašanja, ki jih je obramba nameravala z njo razjasniti. Sodišče je to oceno in odločitev utemeljila z razumnimi razlogi, zato Vrhovno sodišče šteje, da z zavrnitvijo predloga, naj se zasliši M.M., sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Neutemeljena pa je trditev zahteve, da sodišče ni izvedlo predlaganega "vpogleda" v paragonske bloke trgovine N. v K.; iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.11.2005 (l. št. 673) je poleg izrecno naštetih listinskih dokazov, ki jih je sodišče prebralo, navedlo tudi, da je prebralo "listinske priloge v spisu", med katerimi so tudi omenjeni paragonski bloki (priloga C 89). Tudi v sodbi v 1. odstavku na 7. strani se trdi, da je sodišče vpogledalo te paragonske bloke, o njihovi dokazni vrednosti pa ima razloge v 2. odstavku na 7. strani. Trditev zahteve, da sodišče ni vpogledalo paragonskih blokov trgovine N., torej ni točna.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevane napake izpodbijanih sodb niso podane oziroma bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve obsojenčeve pravice do obrambe niso bile storjene, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati, je zahtevo zagovornika obsojenega L.Ž. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP se lahko obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, če bi bilo s tem ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Obsojeni L.Ž. je bil iz tega razloga oproščen plačila stroškov postopka na prvi, drugi in tretji stopnji. Ker Vrhovno sodišče tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni ugotovilo drugačnih okoliščin, je obsojenca oprostilo plačila povprečnine v zvezi z zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.