Jedro

Tožnik je specificiral obdobje, za katerega zahteva razliko v plači med plačo, ki jo je dejansko prejemal in med plačo, ki bi jo moral prejemati glede na dejansko opravljeno delo. Podal je tudi zahtevano oceno navedenega prikrajšanja, zato je bil njegov zahtevek oblikovan dovolj določno za obravnavo. Sodišče je njegovo tožbo napačno zavrglo z obrazložitvijo, da zahtevek ni bil oblikovan po višini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, v kateri je vtoževal ugotovitev, da je od 1.3.1998 do 23.4.2001 opravljal dolžnost pomočnika za obveščevalne zadeve in izplačilo razlike v plači za navedeno obdobje in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo, ki bi jo moral prejemati za delo, ki ga je dejansko opravljal. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni decidirano izreklo, v čem vidi pomanjkljivost v ugotovitvenem zahtevku, ki je podlaga za dajatveni del zahtevka, čeprav je tožbo v celoti zavrglo. Tožnik zahtevka za izplačilo plače po višini ne more opredeliti zato, ker se je plača na delovnem mestu poveljnika oddelka MM v minometni četi kot tudi plača pomočnika za obveščevalne zadeve v zahodno štajerskem pokrajinskem poveljstvu mesečno spreminjala. Ta plača je namreč temeljila na številnih kriterijih, od katerih je tožniku dostopen le koeficient. Iz tega razloga je izračun pripadajoče razlike je tožnik prepustil strokovnim službam tožene stranke. Tožnik sicer ni mogel na lastno pest angažirati ustreznega izvedenca, saj mu tožena stranka brez sodnega sklepa prav gotovo ne bi omogočila vpogleda v ustrezno dokumentacijo v zvezi z obračunom plače. Za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi po sklepu sodišča ugotovil razliko v plači, ki pripada tožniku, je tožnik vsekakor pripravljen plačati predujem. Tožnik je povsem jasno navedel, kaj naj se ugotovi glede prikrajšanja pri plači. S tem, ko je tožnik izrecno pristal na prikrajšanje po izračunu tožene stranke (v postopku v zvezi s popravo tožbe je tudi obrazložil vzrok nemožnosti postavitve zahtevka v določenem znesku) je zahtevek opredelil najbolj določno, kot je bilo to v njegovi moči. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo razloga za zavrženje tožbe. V pritožbi tožnik zaradi nezaupanja v senat, ki je izdal izpodbijani sklep, predlaga sojenje pred drugim senatom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, zaradi česar je nepravilno zavrglo tožnikovo tožbo.

Sodišče prve stopnje je del tožnikove tožbe v zvezi z zahtevkom za izplačilo razlike v plači zavrglo zato, ker tožnik kljub zahtevi sodišča prve stopnje vtoževanih razlik v plači ni oblikoval po višini. Ugotovilo je, da ta del zahtevka ni določen in zato ni primeren za obravnavo. Tožbo v zvezi z delom zahtevka za ugotovitev, da je opravljal dolžnost pomočnika za obveščevalne zadeve pa je zavrglo zato, ker naj tožnik z ozirom na zavrženje dajatvenega dela tožbe ne bi več imel pravne koristi za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dajatveni del tožbenega zahtevka tožnika ni bil primeren za obravnavanje. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnik s tem, ko je za točno določeno obdobje zahteval razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo moral prejeti za dejansko opravljeno delo (za delo pomočnika za obveščevalne zadeve v zahodno štajerskem pokrajinskem poveljstvu) v skladu z višino in izračunom, ki bi ga pripravila strokovna služba tožene stranke, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih akontacij plače v plačilo do plačila, pri čemer je po njegovi grobi oceni pripadajoči znesek razlike v plači znašal

1.700.000,00 SIT, zahtevek oblikoval dovolj določno, da je bil primeren za obravnavo. Tožnik je namreč v tem zahtevku opisno določljivo opredelil razliko v plači, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu tako po višini kot tudi za obdobje, ki ga vtožuje. Iz tožbenega zahtevka tožnika je tako razviden časovni okvir tožnikove terjatve (obdobje od 1.3.1998 do

23.4.2001) kot tudi vrsta obveznosti (razlika med plačo poveljnika oddelka MM in plačo pomočnika za obveščevalne zadeve po izračunu tožene stranke). Ob tem ne gre prezreti dejstva, ki ga je tožnik zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da ne razpolaga s podatki o višini plače pomočnika za obveščevalne zadeve, tako da od njega ni mogoče zahtevati, da bi brez podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka, podal natančen izračun opisno vtoževane razlike v plači. Ob upoštevanju navedenega pa je podan tudi pravni interes za del zahtevka, v okviru katerega tožnik uveljavlja ugotovitev opravljanja dolžnosti pomočnika za obveščevalne zadeve v zahodno štajerskem pokrajinskem poveljstvu v času od 1.3.1998 do 23.4.2001. V zvezi s pritožbenim predlogom tožnika o tem, da naj pritožbeno sodišče odredi prvostopenjskemu sodišču sojenje pred drugim senatom, je potrebno ugotoviti, da 356. čl. ZPP določa, da lahko sodišče druge stopnje v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve v novo sojenje odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. Ker v dosedanjem postopku glavna obravnava še ni bila izvedena, pritožbeno sodišče tudi v primeru, če bi obstajali razlogi za obravnavanje zadeve pred drugim senatom, tega z ozirom na določbo 356. čl. ZPP ne bi smelo odrediti.

Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbo 108. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).